V majhnem italijanskem kraju z imenom Azzano Decimo, v bližini mesta Pordenone, se je s svojo spremljevalno klapo mudil naš stari prijatelj, legendarni Jethro Tull flavtist in pevec Ian Anderson, ki v zadnjih letih nastopa samo še kot samostojni izvajalec, čeprav še vedno najrajši igra dolgoletne klasike iz zakladnice ene največjih progresivnorockovskih skupin vseh časov. Na tokratni turneji je Ian s svojim bandom, ki poleg dveh nekdanjih Tull članov, klaviaturista Johna O'Hare in basista Davida Goodiera, vsebuje nemškega kitarskega mojstra Floriana Opahleja, prekaljenega jazzovskega bobnarja Scotta Hammonda in karizmatičnega pevca/igralca Ryana O'Donnela, izvajal skladbe s svojega najnovejšega solo dosežka ter nekatere priljubljene Jethro Tull standarde.
Omenjena zasedba je posnela oba pretekla Ianova solo izdelka, se pravi aktualno konceptualno dogodivščino z naslovom »Homo Erraticus« (2014), katero na posameznih izbranih datumih turneje izvajajo v celoti ter ravno tako konceptualno zasoljeno predhodnico »Thick As a Brick 2« (2012). Na obeh preteklih solo podvigih se je Ian na svoj specifičen, samoironičen način posmehnil pretekli in moderni britanski družbi ter v ospredje spet postavil 'malega človeka' v podobi svojega fiktivnega, skorajda kultnega junaka Geralda Bostocka, ki se je svetu prvič predstavil na Jethro Tull mojstrovini »Thick As a Brick« (1972). Tudi na stara leta neugnanemu flavtistu ne zmanjka nekaterih nadvse zabavnih glasbenih idej, da o njegovem neusahljivem humorju sploh ne govorimo, pa čeprav obstaja tudi redko videna, mračnejša stran njegove osebnosti, katero so lahko videli nekateri nekdanji Tull člani.
Ian je letos, po 44-ih letih neprekinjenega delovanja (od leta 1967 do leta 2011) in dveletni 'pavzi', tudi uradno upokojil ime legendarne skupine, saj je napovedal, da 'kot avtor večine Jethro Tull glasbe od leta 1969 dalje, po novem veliko rajši nastopa kot solo glasbenik', pa čeprav bo glavnina njegovih koncertnih izvedb tudi v bodoče slonela na nepozabnih Tull zimzelenih. Večina dolgoletnih Tull privržencev je seveda zelo razočaranih nad dejstvom, da Ian nastopa samo še v solo režiji, a se bo počasi treba sprijazniti, da trmasta flavtistična ikona in dolgoletni Tull kitarist Martin Barre verjetno ne bosta nikoli več sodelovala. Poleg tega Ianove besede, da so 'Tull zadnjih deset let delovali samo še kot koncertni band in postopoma razpadali', nosijo precejšnjo težo.
Vseeno pa na voljo ostaja izjemno bogata Tull dediščina in čeprav je »Homo Erraticus« zelo dober album je večina na ta koncert prišla prav zato, da ponovno sliši nekatere dolgoletne Tull favorite in morda še kakšno presenečenje v podobi skladbe, katere ni bilo na repertoarju že vrsto let, če že ne desetletij. Tako je bilo tudi med Ianovim nastopom v Azzanu Decimu, saj med koncertom ni manjkalo številnih nadvse pozitivnih, popolnoma nepričakovanih presenečenj, čeprav se je pred začetkom koncerta, preden se je Ianova strumna tovarišija pojavila na odru in naredila konec mučnim ugibanjem ali ne bo vse skupaj odpadlo, obetal klavrn večer s kilavim, deževnim vremenom. Ianovega banda tudi po več kot pol ure od napovedanega začetka nastopa ni bilo na oder.
Namesto tega so se na platnu predvajali nastopi nekaterih Ianovih dolgoletnih prijateljev in sodelavcev kot so nemška violinistka Anna Phoebe s svojim bandom, kultni irski folkrockerski duet Tir na nOg, legende britanskega folk rocka Fairport Convention na čelu z bivšim Tull basistom Daveom Peggom ter nadarjeni angleški violinist/pevec Seth Lakeman. Veliko boljše bi bilo, če bi vsi ti folkrockovski prijatelji nastopili v vlogi predskupin, kot pa da smo jih morali gledati na platnu, tako da je publika upravičeno začela postajati vse bolj nestrpna in so se zaslišali tudi prvi žvižgi neodobravanja. Ni jih bilo malo, ki so med negodovanjem pomislili, da je iskrivega škotskega dedka zapustila še zadnja trohica zdravega razuma, kajti tovrstna praksa ni bila uporabljena še na nobeni prejšnji turneji. Nekaj minut potem, ko se je že zdelo, da dežju enostavno ne bo mogoče ubežati in so nekateri v publiki že zdolgočaseno dvignili dežnike, pa so padavine čudežno presahnile.
Nekako v istem trenutku se je Ian vendarle odločil, da se šov lahko začne in na platnu se je pokazala zasnežena pokrajina, nekje sredi švicarskega St. Gallna. Kamera je bila osredotočena na osamljeni sanatorij med Alpami, v katerem se je v posebni zdravniški oskrbi, zavit v posteljne perjanice, nahajal nek dobro znani starček pod strogo prepovedjo pitja viskija. Pri tej burleski so sodelovali vsi člani banda. Nastop Iana Andersona je že od prejšnje turneje dalje pravcati teater, ki se v marsičem navdihuje v kultnem britanskem šovu Leteči cirkus Montya Pythona. Pri slednjem so se Jethro Tull sicer navdihovali že v njihovih zgodnjih letih, pravzaprav skozi celotna sedemdeseta, vendar so Ian in njegova druščina nepoboljšljivih šaljivcev tokrat svoj burleskni teater absurda in smešenja britanske družbe prignali do samih meja politične nekorektnosti.
Pri tem ima poleg Iana pomembno vlogo v bandu tudi njegov vokalni 'dopolnjevalec' Ryan O'Donnel, ki ni nastopal samo kot Ianova mlajša verzija s sorodno barvo glasu, temveč je med posameznimi skladbami navduševal tudi s posebno odrsko mimiko in uporabo različnih predmetov s katerimi je ponazarjal besedila posameznih skladb. S svojo mladostjo in svežino je velikokrat spodbujal postaranega flavtističnega mojstra, da je iz sebe iztisnil vokalni maksimum, čeprav so njegove glasilke že močno upehane. Po neuradni legendi, ki kroži med dolgoletnimi Tull privrženci bo Ian nastopal vse dokler bo še sposoben stati na eni nogi med igranjem flavte, kar je že od nekdaj njegov zaščitni odrski znak. V tem večeru s tovrstno prakso sicer ni imel prav nobenega problema.
Nastop Ianovega banda je bil razdeljen v dva sklopa. V prvem delu so odigrali celoten album »Homo Erraticus«, kar je bila nepozabna avdiovizualna izkušnja, pospremljena z nadvse zabavnimi projekcijami. Ian nas je v dobri uri prvega dela nastopa popeljal skozi satirično potovanje po britanski zgodovini, od prazgodovine do daljne prihodnosti, pri čemer je zvrnil galono gnojnice na konservativno angleško družbo, obenem pa se je obregnil tudi ob vse njene rakave tvorbe: militarizem, rojalizem, korporativizem in potrošništvo. Z otvoritvenim »Doggerland« smo se najprej znašli sredi prazgodovinske plemenske ureditve, nakar smo bili na »Heavy Metals« že priča keltskemu in anglosaksonskemu obdelovanju kovin. Eden bolj zabavnih trenutkov je predstavljala izvedba »Enter The Uninvited«, ki govori ne samo o prihodu starih Rimljanov na britansko otočje, temveč tudi o ostalih invazijah, ki so temu skozi stoletja bolj ali manj uspešno sledile. Tako smo med Ianovim temperamentnim igranjem flavte v ozadju zagledali nekatere dobro prepoznavne simbole moderne potrošniške družbe.
Teater absurda je dosegel enega izmed vrhuncev med »Puer Ferox Adventus«, kjer je bilo ponazorjeno zmagoslavje zgodnjega, mračnega srednjega veka in pokristjanjevanja. O'Donnel se je za to priložnost oblekel v meniško kuto s kapuco, medtem ko so v ozadju, okrog keltskega križa udarjale strele, kar je prej kot ne spominjalo na običajne koncertne prakse znane tevtonske metal skupine Grave Digger. Na »The Turnpike Inn« se je Ianova bratovščina prelevila v tolpo rokovnjačev iz elizabetinske ere, medtem ko so se med izvedbo skladbe »The Enginer« spremenili v graditelje prvih železnic. Združevanje vrhunskega inštrumentalnega pristopa in navihane odrske igre jim gre res odlično od rok, kar še posebno velja za oba poveljnika celotnega šova, se pravi Iana in Ryana. Smešenje britanske imperialne ureditve je doseglo vrhunec med »Pax Britanica«, ostro satiro viktorijanske ere med katero ni manjkala niti orjaška podoba Johna Bulla, karikature tradicionalnega Angleža z zabuhlimi lici, slabimi zobmi in orjaškim, pivskim trebuhom.
Enega redkih, nekoliko bolj resnih, če že ne skorajda melanholičnih trenutkov, je predstavljala izvedba protivojne skladbe »After These Wars«, med katero so se predvajali posnetki različnih vojakov med drugo svetovno vojno. Ian bo moral biti v bodoče bolj previden, saj se v enem izmed kadrov, ki prikazujejo nemške vojake za delček sekunde vidi svastika, kar utegne med nastopi v Nemčiji povzročiti določene probleme, pa čeprav gre za ostro kritiko vojnih nesmislov in vseh političnih režimov.
Med »New Blood, Old Veins« se je Ian dotaknil tudi povojne 'baby boom' generacije, kateri pripada tudi sam in katera je za vekomaj ostala zapisana 'čudežnemu' pojavu televizije. Na »The Browning of the Green«, kjer so člani banda naposled dosegli moderno ero, je Ianova klapa nazorno satirizirala propad tradicionalnega podeželja v korist urbanizacije, med drugim tudi prek slikovitih projekcij stanovanjskih naselij kot konzerv s sardinami. Smeha ni bilo konec niti po izletu v bližnjo in daljno prihodnost na »Per Errationes Ad Astra« s smešenjem nekaterih preteklih diktatorjev in predsednikov (od Blaira, Gadafija, Churchilla, Thatcherjeve, Hitlerja do Busha mlajšega) ter temperamentni »Cold Dead Reckoning«, ko se je Ianova projicirana podoba nenadoma spremenila v zelenega 'Marsovca', pri čemer je zgledal kot nekakšen križanec med tipičnim vesoljcem iz Roswella ter zlim cesarjem Mingom iz Flasha Gordona (seveda v filmski upodobitvi Maxa Von Sydowa). S tem je bilo konec prvega dela nastopa, v katerem smo uživali ob dosledni in izjemno zabavni odrski oživitvi albuma »Homo Erraticus«. Najboljše pa je šele prišlo na vrsto.
Sledil je približno petnajst minut dolg odmor, med katerim se je band odpočil in pripravil za izvajanje Tull zimzelenov. Tisti, ki nad prvim delom nastopa morda še niso bili popolnoma vzhičeni, pa so v drugem delu koncertnega večera doživeli potešitev, saj nas je Ianov band navdušil z izvedbami nekaterih Tull klasik za katere se je zdelo, da jih ne bo mogoče nikoli več slišati v živo, razen morda v izvedbi kakega 'tribute to Jethro Tull' banda. Tudi to pot so se v ozadju med posameznimi izvedbami skladb menjavale duhovite projekcije, večinoma iz preteklih Tull videov, pa tudi nekatere popolnoma nove grafične animacije. »Living In The Past« je bil sicer pogostokrat del preteklih Tull koncertnih setlist, vendar ga je bilo vseeno po dolgem času spet lepo slišati v živo, čeprav je bilo Opahlejevo igranje električne kitare tu za malenkost preveč udarno in je manjkala običajna Barrejevea prefinjenost.
Prvo res veliko presenečenje je predstavljala izvedba »Benefit« (1970) klasike »With You There To Help Me«, katero smo v skrajšani verziji sicer slišali na Tull nastopu v Schiu, 4.7.2008, vendar je bilo to prvič, da je bila odigrana v celoti in tako kot se spodobi, čeprav je Ian spet potreboval obilico O'Donnelove pevske pomoči. Iz nerazumljivih razlogov je odlični album »Benefit« prevečkrat spregledan, zato upajmo, da se bo Ian po novem večkrat spomnil nanj. Tudi trdorockerski favorit »Sweet Dream«, kjer smo se nasmejali grotesknim (s)podobam iz videospota z Ianom v vlogi grofa Drakule, je predstavljal dobrodošlo vrnitev, čeprav je bil v preteklosti kar pogostokrat del Tull koncertnega repertoarja. Nekaj takega pa niti v sanjah ne bi mogli reči za skladbo, katero je Ian napovedal kot 'zanj najslabšo stvaritev v celotni Jethro Tull povesti'.
V mislih je imel kultni single »Teacher«, ki je leta 1970 doživel nepričakovan uspeh na britanskem in ameriškem trgu, kjer je celo postal hit. Nobena skrivnost ni, da Ianu ena najbolj komercialnih stvaritev njegove kariere ni bila nikoli všeč, čeprav gre v resnici za eno najbolj zabavnih skladb »Benefit« ere. Tokratna izvedba je bila pospremljena s psihadeličnimi posnetki med katerimi so se zibali različni hipijevski 'zadetki' iz Woodstock festivala, saj je besedilo jedka satira na vse religijske, novodobne guruje in 'ovce', ki jim lahkoverno sledijo. Zatem pa je bilo vse nared za največje presenečenje celotnega večera, katerega je Ian napovedal z besedami, da je 'v letu 1973 ustvaril konceptualni album s katerim je skorajda lastnoročno uničil progresivni rock'. Večina je takoj uganila, kam meri s temi besedami, in na vsesplošno vzhičenje smo končno lahko slišali »Critique Oblique«, epski improvizirani insert iz legendarne suite/istoimenskega konceptualnega albuma »A Passion Play« (1973). Ni kaj, tega ni pričakoval nihče. Vsekakor je zelo lepo, da se je Ian spomnil na enega najbolj prezrtih Tull albumov, poleg »Benefit«, »Minstrel In the Gallery« (1975) in »Stormwatch« (1979).
S tem je koncert dosegel vrhunec, vendar razveseljivih izborov 'pozabljenih' Tull zimzelenov še ni bilo konec. »Too Old To Rock'n'Roll: Too Young To Die« že celo večnost ni bilo moč slišati na Tull koncertih, medtem ko je Ian moral med izvedbo folkrockovske poslastice »Songs From The Wood« napeti vse preostale vokalne zaloge, da se jima je z O'Donnelom posrečilo vse skupaj srečno izpeljati. »Farm On The Freeway« z albuma »Crest Of a Knave« (1987), s katerim so leta 1988 'namahali' Metallico in zanj prejeli nagrado Grammy za najboljšo heavy metal izvedbo (iz česar Ian seveda še danes brije norce), sicer ni predstavljala kakšne velike koncertne raritete, saj so jo Tull v zadnjih letih kar pogostokrat izvajali, pa vendar je v tem večeru izpadla nadvse posrečeno.
Izbor Tull zimzelena za zaključek regularnega dela je bil zelo predvidljiv, vendar vseeno zabeljen z dodatnimi improvizacijski vložki in tragikomično avdiovizualno popestritvijo s portreti mednarodnih beračev in potepuhov, tako da je tudi »Aqualung« v tem večeru zvenel nadvse osvežilno. Po komični predstavitvi članov banda je sledil kratek predah in nato obvezen dodatek v podobi najbolj popularne Tull skladbe, se pravi »Locomotive Breath«, ki je bil odigrana na nekoliko bolj kompakten način kot običajno. Publika je to pot nekoliko presenetljivo ostala na sedežih, vendar se je to očitno skladalo tudi z željami banda. Ian na stara leta očitno od publike zahteva koncertni bonton na ravni obiskovalcev filharmonične dvorane ali vsaj jazz kluba. V tem večeru je Ianov band iz setliste, kakršna je bila značilna za pretekle nastope njegovega banda po Veliki Britaniji, izpustil dve skladbi, klasicistični inštrumental »Bouree« in anticerkveno zadušnico »My God«, katerih verjetno ni nihče pretirano pogrešal.
Minusov je bilo v tem večeru, kar se samega nastopa tiče, na srečo malo. Najbolj pereč problem ostaja stanje Ianovega vokala, ki je iz leta v leto vse bolj zaskrbljujoče. Zadnjih deset let le še s težavo odpoje nekatere Tull klasike, težave pa ima tudi pri petju novega materiala. Na začetku nastopa se je že zdelo, da v vokalnem smislu ne bo mogel zdržati do konca nastopa, a se je ob O'Donnelovi pomoči in moralni spodbudi, nekako uspel dovolj ogreti, da je večina pevskih izvedb do konca nastopa izpadla vsaj spodobno. Druga manj prijetna stvar je bil ta, da je Ian izrezal Martina Barreja iz vseh kadrov med predvajanjem starih videospotov. Še posebno se je to opazilo med »Too Old To Rock'n'Roll: Too Young To Die«. Potem je bilo tu že omenjeno Opahlejevo kitarsko soliranje med posameznimi izvedbami, kjer se je zdelo kot, da bi mu Ian nalašč naročil naj tradicionalne Barrejeve solaže po mili volji interpretira nekoliko po svoje. Tovrstno pobalinstvo je res težko razumeti, še posebno pri možakarju, ki se nezadržno bliža sedemdesetemu letu.
Ne glede na prej omenjena, manj prijetna dejstva, pa smo bili v tem večeru priča še enemu vrhunskemu nastopu samih odličnih glasbenikov pod taktirko progresivnorockovske legende, ki še zdaleč ni pozabil kako se streže njegovemu najljubšemu pihalnemu inštrumentu in se med sleherno izvedbo odlično zabavali. Slabo je kazalo, a se je na koncu vse zelo dobro izteklo. Morda je nastop Ianove tovarišije izpadel celo nad pričakovanji, kar še posebno velja za drugi del koncerta, ko so nas popolnoma očarali z izvedbo nekaterih pošteno 'zaprašenih' Tull standardov. Ian je poskrbel za nepozaben šov, kakršnemu po specifični duhovitosti in družbeni zbadljivosti gotovo ni para in katerega se splača videti ob vsaki ugodni priložnosti, kljub temu, da ne gre več za Jethro Tull, temveč za njegov 'privatni' band.
na vrh