Kot prvo: kar smo videli v Šiški pred slabim tednom niso bili Death. Kultna zasedba, ena najpomembnejših in najvplivnejših metal zasedb vseh časov brez Chucka Schuldinerja pač ne more obstajati. Brez njegovega vpliva bi death metal danes verjetno zvenel drugače, čeprav se je tega statusa skromno otepal. Vsekakor pa ni dvoma, da če že ni »ustanovitelj« death metal gibanja, pa je gotovo eden tistih prvih, ki so mu vdihnili življenje (hehe) in ena največjih in najbolj spoštovanih figur žanra. In kot drugo: Death (DTA) je v prvi vrsti projekt, ki slavi Chuckovo nesmrtno zapuščino, vanj so vpleteni originalni člani in dolgoletni manager benda Eric Greif (v kratkem bo na ogled tudi intervju z njim), projekt podpira Schuldinerjeva družina, del prihodkov pa je namenjen organizaciji Sweet Relief, ki v ZDA pomaga obolelim glasbenikom, ki si zaradi ameriškega zdravstvenega sistema ne morejo privoščiti zdravljenja (in je pomagala tudi Chucku). A v prvi vrsti govori glasba, ki v primeru Death v vsej svoji veličini govori sama zase. In krvavo rdeč Death logotip izobešen v dvorani je dajal občutek nečesa posebnega, skozi katero živi duh Chucha Schuldinerja.
Kot prva je na oder stopila kultna kanadska tehnična death metal zasedba Gorguts, ki je bila vsaj tolikšen razloga za obisk koncerta kot nosilci večera. In Gorguts so visoka pričakovanja več kot upravičili! Kanadski veterani pod vodstvom neustavljivega Luca Lemaya so v devetdesetih drug za drugo izdajali plošče, ki danes veljajo za temelje tehničnega, celo avantgardnega death metala, leta 2005 pa po samomoru bobnarja Stevea MacDonalda z delovanjem prenehali. A njihov pokoj ni trajal prav dolgo, Lemay je kolesja zasedbe kmalu znova pognal, neustavljiva Gorguts mašina pa je lani izdala odličen, neverjetno močan come-back album (po prepričljivosti vsekakor nekje na nivoju Carcass come-backa s Surgical Steel) Colored Sands. Kanadčani so sicer še pred izdajo novega albuma pred dvema letoma nastopili na Metalcampu, a kljub prepričljivemu nastopu ostali nekako spregledani. Po tokratnem se to gotovo ne bo zgodilo. Gorguts so že lepo napolnjeno dvorano v prvi polovici dobre ure dolgega nastopa (končno za skupino takega renomeja kljub statusu predskupine primerno odmerjen čas!) pozdravili s potresnimi premiki albuma Colored Sands. Že čisto prvi toni so dali vedeti, da nas ne čaka nič drugega kot zvok mletja kosti s strani eksperimentalno naravnanega death metala kot se zagre; psihotični Lemayevi rifi, ki v svoji drzni fazi dosegajo skorajda psihedelične trenutke nezemeljske disonance, atonalne solaže, ki svoj navdih črpajo iz del klasičnih skladateljev kot so Šostakovič, Penderecki in Bartok, brutalni vokali in nečloveško zahtevno bobanje, ki pa ga je fenomenalni Patrice Hamelin (Quo Vadis, ex-Martyr, Cephalic Carnage in Beneath the Massacre) opravil s peresno lahkostjo so dvorano zasuli kot pesek. Kot pesek, ki je glavna tema Colored Sands, kot tibetanske mandale, čudovite geometrične kreaciji, ki jih budistični menihi ustvarjajo s peskom. In jih, ko so končane, ritualno uničijo. Če budistična doktrina to vidi kot simbol za prehod iz materialnega v spiritualno življenje, je lahko to tudi vzporednica za Gorguts, ki s svojimi do potankosti dodelanimi elementi presegajo zgolj materialno bit glasbe. Gorguts so svoj nastop zaključili s trojčkom rušilnih klasik Nostalgia, Inverted in Obscura in čeprav je res, da njihova vizija glasbe za ušesa, živčne končiče in možgane ni ravno najlažji zalogaj, ja bila to kar so pokazali v Šiški totalna perfekcija tehničnega death metala.
Ne spomnim se kdaj je na naših tleh koncert ekstremnega metala nazadnje doživel tako dober obisk, kar je le dokaz za to, kako mogočno, nesmrtno zapuščino je za seboj pustil Chuck Schuldiner po svoji prezgodnji smrti leta 2001. Nekoliko mlajše generacije nikoli nis(m)o imele priložnosti videti Death v živo v svoji edini pravi obliki zato je DTA edina možnost, da podoživimo veličino glasbenega genija tudi v živo. Tokratna inkarnacija projekta vključuje tri četrtine postave, ki je s Chuckom posnela prelomni albuma Human (1991), s katerim so Death resnično začeli svojo pot progresivnega death metala – Steve DiGiorgio (bas; Testament, Sadus), Paul Masvidal (kitara; Cynic) in Sean Reinert (bobni; Cynic), v Chuckove velikanske čevlje pa je spoštljivo stopil Max Phelps (Cynic, Exist). Postavi primerno so nas pozdravili z uvodnim Human rušilcem Flattening of Emotions, ki je Death pred 23. leti v novi luči, ki je zaznamovala pot skupine vse do njenega konca – kompleksnejše strukture, napredni prijemi, raznoliki ritmi, briljantne melodije in bolj premišljena socialno kritična ter introspektivna besedila. Flattening of Emotions je glasno, energično in zvesto publiko zavil v oblak misli paranoidnega shizofrenika, pokazal pa je tudi prve prednosti in slabosti benda. Fantastično se je namreč izkazal prav Phelps, ki je imel gotovo najtežjo vlogo, a jo je z odličnim igranjem in še boljšim petjem (z nekaj res vrhunsko izvedenimi kriki) dobro opravil, povrh tega pa njegova silhueta z BC Rich Stealth kitaro na trenutke izgledala srhljivo podobna Chucku. Ob pomoči energičnega DiGiorgia (obutega v papuče, hehe), čigar bas linije in vlečenje strun po fretless basu so znova dvigale kocine sta s Phelpsom dokaj uspešno zakrivala preštevilne fuše Cynic dvojca. Masvidala oz. njegovo kitaro so sicer pestile očitne tehnične težave (težavno je bilo gledati tudi njegovo skakanje po odru), popolnoma pa je razočaral sicer eno večjih bobnarskih imen v metalu. Vidno porejeni Reinert je za bobni deloval kot stara mama in večino delov odigral povsem brez energije in občutno počasneje kot v originalu.
V prvem delu koncerta so kljub kiskom, ki si jih sicer glasbeniki kova Reinert in Masvidal res ne bi smeli privoščiti, mravljince povzročili še »himna« gobavcem Leprosy z masivnimi rifi in brutalnimi Phelpsovimi vokali, naspidirana Left to Die s cupa-cupa bobni in sijajno odkričanim besedilom o umirajočem vojaku, eden najbolj znanih Death komadov Suicide Machine s sijajnim besedilom o evtanaziji (»How easy it is to deny the pain of someone else's suffering«), genialnim prepletom zloveščih kitar in odtrganih DiGiorgijevih bas linij ter dvojček s Spiritual Healing, naslovna kritika ameriških evangelističnih pridigarjev, ki ovcam brez lastnega mnenja vcepljajo svojega in jim v imenu Boga perejo možgane (fantastično je izzvenel eksplozivni refren!) ter Within the Mind ob katerem je med publiko završalo že med uvodno nesmrtno rifažo ter nato še med orgazmičnim solom. Prvi del koncert je nekako zaokrožil inštrumentalni ep Cosmic Sea, po njem pa se je spustilo platno in odvrtel ganljiv video poklon padlemu vodji benda med katerim so se po dvorani razlegli kriki in skandiranje Schuldinerjevega imena. Najboljši del koncerta je bil bržda prav njegova sredina, ko se je za bobne namesto Reinerta (ki je šel medtem verjetno na četvornega Whopperja) usedel Hannes Grossman (Obscura) in o prej zaspanem bobnanju ni bilo slišati ne duha ne sluha, Grossmanovo bobnanje je bilo namreč točno, energično in prava bomba, sploh ker so fantje zdrveli skozi fenomenalno trojico Crystal Mountain, Spirit Crusher in Symbolic, ki jih je namesto Phelpsa odlično odkričal še en Obscurovec, Steffen Kummerer (čeprav je Symbolic na začetku konkretno usral). Z »gore festom« krvavega dvojca Zombie Ritual in Baptized in Blood so nas fantje vrnili v čase Evil Chucka, nastop pa gleda na bogato zakladnico komadov prehitro zaključili z Lack of Comprehension in Pull the Plug.
Nikoli ne bom pozabil, ko sem pred mnogim leti od kolega po pošti dobil paket na katerem je z velikimi črkami pisalo God Fucking Stuff Inside. Vsebina paketa je bil na kaseto presnet album Symbolic, ki me je odpihnil prvič in do danes vsakič znova. In vse kar so Death posneli je resnično god fucking stuff in čeprav Chuckova zapuščina govori sama zase in ne potrebuje neštetih »tributov« so ti le dokaz njegove veličine in dejstva, da spomin na Schuldinerja in vse kar je naredil za ekstremni metal ne bo nikoli umrlo. »What has now been days, it seems like years/To stay like this in what I fear/Life ends so fast, so take your chance/And make it last« (Chuck Schuldiner, Leprosy).
na vrh