Ko pride pomlad je treba najprej dodobra pretegniti ude in razmigati kosti, ki so pozimi bolj ali manj lenarile. Točno to je storila tudi ljubljanska zasedba Lene kosti, ki je hitro po ponovi vrnitvi med žive posnela svoj prvenec Do Or Die in ga v družbi Astrid Lindgren in Brezna v živo uradno splavila v Orto baru.
Kot prvi so nam v gornjem nadstropju Orto bara zagodli alternativni/stoner rockerji Astrid Lindgren iz Stične. Trio fantov si je ime jasno nadel po imeni švedske pravljičarke Astrid Lindgren, a fantje ne zvenijo nič kaj pravljično ko te po buči in čez tilnik ruknejo s tono težkimi riffi in kotalečo se, rožljajočo ritem sekcijo . Glasba Astrid Lindgren je v svoji osnovi skrajno preprosta, slečena do kosti, a obenem, in morda prav zaradi tega, tudi udarna in odigrana z jajci. Fantje so svoj pol ure oddrveli kot parni vlak s sveže napolnjeno parno pečjo, odličen zvok, ki je dodobra pretresel temelje Orta pa je šteti le v plus. Kot tudi bobnarjevo kul Diareja majico, hehe.
V povsem drugačne vode - vode folk metala - smo zaplavali z zasedbo Brezno, ki zadnje čase pridno nabira koncertno kilometrino po slovenski odrih. Brezno so v slovenski prostor in na domačo metal sceno vnesli svežino, saj čistokrvne folk metal skupine pri nas ne pomnim. Dekleti in fantje ideje za svojo glasbo črpajo v izročilih starih kultur, zaradi pristnih besedil v slovenščini si rad predstavljam, da predvsem iz slovanske, kar pa po besedah skupine ni pravilo. Brezno v živo uspešno pričarajo duh staroslovanskih časov, predvsem s pohvalnimi besedili v slovenščini, ki so odličen dokaz, da se da tudi slovenščino več kot odlično prenesti v metal. Za duh bojevitosti skrbijo fantje s pestro in dinamično ritem sekcijo in kitarskim delom, ki suvereno opravlja svoje delo, v mirnejše, nežnejše čase pa nas popelje angelski vokal pevke Inez, ki ji po potrebi lepo pomaga Katarinin back vokal, atmosfero večerov ob ognju in bojevitih pesmih pa na primernih mesti pričara še moški back vokal. Vse skupaj izdatno olepša in obogati flavta, klaviature pa skrbijo za, v folk metalu izjemno pomembno simfonični linijo, ki brezhibno nadomešča orkester. Brezno znajo s svojo energijo kaj hitro k sodelovanju pritegniti publiko, ki dokaže da se v nas preteka slovanska kri, predvsem s komadi kot je fantastična V nebo, izdatno pa so napolnjeno Orto za konec podžgali še s Fintroll rušilcem Trollhammaren.
Nato pa so se ob zvokih epskega intra na oder končno povzpele glavne zvezde večera - Lene kosti! Težko je verjeti, a fantje so po tridesetih letih končno le dočakali release party svojega prvenca Do Or Die. Česar jim ni uspelo v svoji prvi inkarnaciji so več kot uspešno nadoknadili v svoji verziji 2.0, izdali to kar si želi sleherni bend, torej pravi studijski prvenec in povrh vsega za svoj release party napolnili še Orto bar. V dvorani se je od začetka do konca pretakala prvinska energija, ki je bila zmes vročične publike in benda na odru, pod taktirko norega Milana Krušiča. Fantje so nam v celoti odigrali Do Or Die in nas tako zasuli z enim rušilcem za drugim. Mimo odlične Krušičeve odrske igre nikakor ne gre, saj nam v enem večeru predstavi tri alterege bolnega shizofreničnega uma in že prvi, Dr. Evil je kot nekaj kar bi lahko prilezli iz bolnega uma Johna Carpenterja ali Wesa Cravena, hitro pa prikliče v spomin prijaznega družinskega zdravnika Herberta Westa iz kultnega Re-Animatorja. Odlično vokalno predstavo vreščavega in kričečega Krušiča vedno dopolnjuje brezhibni maestro Marc Kavaš, ki je navduševal s prelestnim soliranjem, sploh v izjemnemu inštrumentalu The Sting. Prav ta komad je zaživel v povsem novi luči, saj spektakularno solažo na albumu odigra Domen "Dyz" Justin, Marc pa je v solažo uspešno vdihnil svoj pečat. Z The Uninvited Guest je prišel čas, da se Dr. Evil pridruži drugi pol blaznega uma - smrt s koso, teta Matilda oz. stric Krušič. Skupaj z Nightmare je pravi dokaz kakšen žmoht imajo v živo tudi novi komadi, ki so se med publiko že prav tako dobro prijeli kot klasike. Mimo obveznih priredb tudi tokrat ni šlo - najbolj nagajivo erotičen trenutek smo gotovo dočakali z ZZ Top klasiko Tube Snake Boogie, ki se lepo sklada s preostalim repertoarjem Lenih kosti, katerega pomemben del tematsko predstavlja tudi seks. Epsko pa so Lene kosti izvedle še Judas Priest (oz. Joan Baez) klasiko Diamonds and Rust v kateri se še posebej dobro izkaže Krušič, ki vokalno pretresljivo dobro odpoje ta komad. V podobni luči je zaživela tudi srhljiva balada Blind in Love pri kateri sta se Milanu v živo pridružili Inez in Katarina iz Brezna, družno pa so fantastično izvedli, verjetno prvič in zadnjič - vsaj v takšni obliki - izjemno dobro odigran duet med dvema zaljubljencema, ki sta pred koncem svoje poti. Za rahlo drugačen ljubezenski trenutek je poskrbela trademark Lene kosti skladba Russian Girl z obveznim nagovorom Mihe Nedoha, če je že kdo imel Rusinjo. Tudi Nedoh je na tem koncertu znova dokazal, da sodi v sam vrh slovenskih metal bobnarjev, odlično pa za družbo v ritem sekciji skrbi Grega Brenko, čeprav na odru vse preveč statično. Lene kosti so prehitro pridrvele do zaključka svojega seta in tako je bilo pretegovanja kosti zopet hitro konec. Znova so na željo publiko izvedli Tube Snake Boogie in Russian Girl, s strani skupine pohvalno, da tako lepo poskrbi za svoje fene, a veliko boljši učinek bi dosegli brez ponavljanja, pa četudi bi naštudirali priredbo ali dve več in nas za konec obstrelili na primer z Rock Power ali Russian Girl. Vseeno pa so Lene kosti pripravile release party, ki si ga verjetno želi vsak bend!
Fotografije: Mojca Perdih in Martin Prezelj
na vrh