Ko se spravljajo Lene kosti na oder ni šale. Nikoli. Vse ostalo so nianse. Tokrat so na izrecno povabilo in željo oskrbnika Rollbara dahnile "da" in prišklopotale v sam zabaviščni center slovenske prestolnice - po domače v "BTC". Praktično pred svojo rojstno zibelko - Nove Jarše! Biti doma na odru je najlepše.
Zadeve pa imajo vselej svoje redosledje. Prva skupina My Flying Testicles so relativno mladi žrebci, ki jim je pripadla čast, da pričnejo ogrevati publiko pred veterani slovenskega metala. 40. Minut solidnega nastopa, kjer smo dobili vpogled v zasedbo, ki nekako še jaše levo in desno med punk rockom in metal riffi, kar je skoraj preohlapna oznaka, s predstavo, ki je nakazala, da lahko od mladeničev in mladenke v prihodnje pričakujemo mnogo več. Vendar je nekaj nujno. Odločiti se bodo morali čim prej ali igrati umazani punk rock in rock n' roll ali oditi v metal. So namreč zelo kakovostni glasbeniki, zato bi bila škoda, da ostanejo zgolj pri definiciji triakordnega minimalizma, ki mu poveljuje namerno razglašeni vokal in ga navdihuje opus skupin kot so Ramones. Kakovost glasbenikov so potrdila tudi solidno ubrana preigravanja Metallicae. Sebastjan je imel nekaj težav z vokalom, saj se je moral po navodilih zdravnikov zadrževati - natrgano ima namreč trebušno mišico. Za tiste, ki skupine niso poznali do tega dne, je bila to manj posrečena promocija My Flying Testicles, a ne gre dvomiti, da ob nabiranju ustrezne kilometrine dobivamo v Sloveniji še eno zanimivo skupino arogance samosvojih glav, ki zelo rada opreza tudi za dehtenjem sveže slečenega ženskega perila.
Reči so postale precej bolj resne, ko so na oder stopili Stone Orange. Ljubljanski melodični hard rockerji, ki imajo v žepu studijski prvenec "Nori Mlin" (2007), so stopili na oder brez, da bi opravili pred tem tonsko preizkušnjo, vendar ni bilo strahu, da se rečem ne bi streglo kot se šika. Za gumbi mešalne mize je stal Requiem bobnar Miha Nedoh, nekdanji bobnar Lenih kosti, ki je v premoru, ko je zarotiral skladbe Gotthard, s tem povedal vse kako domač mu je melodični princip v hard rocku. Stone Orange so potegnili svoj optimum iz zahrbtnih pogojev, ki jih ponujajo prostori Rollbara. Med svoje avtorske skladbe so umestili nekaj klasik svetovno etabliranih skupin, z Whitesnake v zaključku (Love Ain't No Stranger). Fantje so redka skupna v Sloveniji , ki izhaja iz prvin pravoverne vzgoje rock glasbe z vzorom opusa Bonfire, Dokken,... skratka melodično. Spremljevalni vokali so obvezni tudi za ritem linijo, ki se vključuje v podporo karizmatičnemu pevcu kitaristu Marku, pojavo skupine na odru pa so dvigovali na še višjo raven magični prsti kitarskega mojstra Tomo Jurce. Suvereno in v pogojih Rollbara v mejah zahtev po kakovostnem. Stone Orange so skrajšali nastop za 5. minut. Vzrok? Zamude. Prva večja je nastala v tonski preizkušnji Lenih kosti - karakteristike Rollbara in njegove akustike so pač specifične in kalibriranje optimalne zvočne slike se je zavlekla. Druge zamude, pa so se prištevale ob menjavah skupin na odru. Podobnost med My Flying Testacles in Stone Orange, kaj šele Lenimi kostmi, je nična, z izjemo da so vse tri skupine priklopljene na elektriko. Zato so tudi postavitve med njimi na odru zelo različne.
Lene kosti, so le pričakale svoj trenutek, da stresejo napalm na prostor! Šele okoli pol noči. Ljudi se je nagnetlo v gornji prostor Rollbara pred "oder", stali so kot šibica pri šibici. Skupina je skrajno naostrila zobe. Vadi namreč redno, velika pridobitev, pa je novi bobnar v zasedbi Rok Večerin "W.U.K.O.", ki se je zasedbi priključil konec marca letos, po daljši pavzi. W.U.K.O. "The Machine" je pred tem igral v zasedbi Down Patrol. Čuti se da W.U.K.O. diha 100% s skupino in njegova prva krstna predstava, ko je mlatil cel nastop (odštevši predstavitvenega, ko je odigral en komad na odru v Postojni s skupino, dne 16.04.2010), je odražala izredno zavzetost in željo po dokazovanju. Zasedba dosega odlično uigranost, zato napak skorajda ni bilo med špilom.
Odlično je bilo to, da se je ljudi nagnetlo veliko pred "oder" in so tako zadušili sipanje zvoka v prostoru. Bobni so bili vseskozi vsaj kanček prehrupni, če pa ljudi ne bi bilo pred "odrom" tako lepo nagužvanih, potem bi zvok prebijanja bobnov postajal prava nadloga za naša ušesa. Skratka zvok ni bil perfekten, je pa vlekel najboljše iz danih pogojev prostora v Rollbaru. Milan Krušič, prijazni "dr. Zlo", ki nas še naprej brez računanja storitev vehementno uči cenzuriranih oblik občevanja, je imel res svoj dan. To pot je njegov nastop kar se tiče vokalnih, karakteristik presegel nastopa v Orto Baru marca in Postojni aprila. Pevec je z lahkoto dosegal vse zahtevane višine in celo vselej strupeno težki Warrior je Dr. Evil "raztrgal" brez strožjih prilagoditev varčevanja z energijo.
Ta nastop je bil "gol". Lene kosti to pot zaradi karakteristik Rollbara (prostor brez zaodrja) niso uspele pripraviti znamenitega "horror" šova. "Dr. Evil" je sicer izvedel skozi nastop znameniti "striptiz", je pa namesto prihoda zlobnega doktorja, smrti in mesarja, dlje zadržal na odru konfekcijo usnja in jekla, po vzoru Judas Priest ikone Roba Halforda. Skupina kot enota, se je predstavila na moč koherentno. Storili so pravzaprav"nič" napak, le W.U.K.O. se je dvakrat nekoliko sporekel s prehodi, a mladi bobnar se je šele komaj dodobra uvedel v duh in esenco skupine, zato ga ne gre v ničemer karati. Kot rečeno, poba je navdušujoč, saj seva izredno predanost in neukročenost, za katero bije njegovo srce, ko je v Lenih kosteh.
V uri in petnajst minut, so Lene kosti predstavile v celoti svoj album "Do Or Die", ki predstavlja silno pomemben dokument za slovenski heavy metal (v tem času pa raste vse bolj tudi njegov pomen na svetovnem prizorišču). Zasedba je izpustila balado Blind In Love, zaradi posebnosti, ki jih narekuje studijski izvirnik, nadgradila pa je nastop skladbe The Sting. Za izvedbo The Sting, sta Giovanni in Dr. Evil sestopila z odra, da si ohladita glavi. Na odru ju je zamenjal Matej Makovec, sicer kitarist zasedbe Elektrika. Kar je sledilo je bilo komaj blizu realnosti. Matej je v pikico natančno povzel soliranje v tej skladbi. Filigransko je položil solažo studijskega izvirnika skladbe na albumu "Do Or Die", ki jo sicer odigra producent albuma "Do Or Die" Domen Justin D.Y.Z. Da. Brez šale. Upam si trditi, da bi Matej v dvoboju kitaristov pustil za seboj tudi tako odličnega kitarista, kot je D.Y.Z. Neverjetno. Kdor je bil to pot v Rollbaru je lahko prisluhnil prvovrstni rekapitulaciji skladbe The Sting, ki je tako bila maksimalno približana studijski verziji. Matej je vsekakor še mnogokrat dobrodošel, kot posebni gost, da se pozabava s koncertno vsebino skladbe The Sting. Možakar je vroč in utrgan soler! Kapo dol! Upajmo, da to ni bilo njegovo zadnje gostovanje pri Lenih kosteh.
Milan "Dr. Evil" Krušič je, ne glede na manjko "Alice Cooper konfekcije", z levo roko zabaval prisotne z svojim smislom za nastopaštvo in prirojeno visoko karizmo kakršno poseduje malo frontmanov v Sloveniji, ali pa se je ti ne upajo izražati. "Dr. Evil" ostaja poleg trdne karizme, simpatičnost tudi oseba, ki je več kot 100% sfokusirana na svoj nastop in njegova pragmatičnost sega v tem oziru globoko na nivo razvitega sveta metal in rock glasbe zahodne Evrope in ZDA. Na tak način predstavlja pevec s svojo preverjeno odrsko igro in komunikacijo z občinstvom idealen vzor vsem mlajšim pevcem, kako je treba pristopati na odru. "Dr Evil" ve kaj je to uravnilovka med občo dostopnostjo, nevzvišenostjo in profesionalno nedotakljivostjo. "Dr. Evil" za to tokrat ni kosil po odru, sekal rok ali sesal ter pil krvi. Bila je dovolj temeljna pevčeva figura na odru. Odlična kombinacija sarkazma samoparodije, zlovešče ostrine bljuvanja ognja pridige tipične mešanice seksa, intrig malega človeka v boju za preživetje in spogledovanja s črno magijo, je skozi edinstveno pojavo Lenih kosti, bila enkrat več odlično kapitalizirana
Brata Kavaš in ritem sekcija Brenko jr. / W.U.K.O. so naoljeni na pravo delavno temperaturo, poveljevanje "Dr. Evila" je tako ali tako poglavje zase in nezamenljivi pečat skupine. In to je skupina v Rollbaru enkrat več predstavila ter v atributu fizične izvedbe materiala dodatno nadgradila. Lene kosti, ki so se od publike poslovile tako, da so še enkrat odigrale skladbo Russian Girl, gredo konec junija letos v Banja Luko na festival Banja Luka Rock Open Air, kjer bodo podpirali nastop zasedbe MM Classic Whitesnake (v tej postavi sta bivša Whitesnake člana Micky Moody in Bernie Marsden)! Fokus je čvrst in jasen, forma pa se stopnjuje iz nastopa v nastop. S takšno zavzetostjo bo Banja Luka hipoma padla in ljudje na festivalu bodo jedli skupini iz rok! V to ne gre dvomiti!
Nastop Lenih kosti v paketu z obema predskupinama je ponudil nov fenomenalni koncertni heavy metal večer, ki ga je prišla podpret množica dobrih 250 ljudi. Skupini pa nenehoma raste tudi spoštovanje s strani publike. To potrjuje tudi nov obisk navdušencev Lenih kosti iz sosednjih Avstrije ter Hrvaške. Lene kosti ostajajo torej osamljeni glasnik melodičnega in klasičnega pristopa v metalu, ki mu današnji ekstremni in nemelodični časi v metalu, niso ravno naklonjeni. So živ dokaz, kako lahko pripraviš vzdušje pristne metal rušilnosti s preprostim in jedrnato ubranim pristopom. Energija, ki jo razvijajo na odru je ravno zato tako prepričljiva, ker poseduje visoko pretočnost, kakršne ne omejuje nobeno kompliciranje, ki bi bilo posledica potreb po eksperimentiranju in dokazovanju glasbenega znanja posameznikov skupine. Kot so v najboljših časih to počeli mojstri trivialne rock in metal arogance Judas Priest, Accept in/ali Saxon. Vse to in več, so danes v Sloveniji Lene kosti!
fotografije: Martin Prezelj in Uroš Škerjanc
na vrh