Po mesecih nestrpnega čakanja je s koncem maja naposled napočil čas za nostalgični spust po avtocesti bratstva in enotnosti, vse do Beograda, točneje do stadiona Partizana. Razlog? Tamkaj je bilo minuli torek vse pripravljeno za pristanek nespornih prvakov obrti konvertiranja električnega toka, avstralskih težko rokovskih gromovnikov, ki najraje slišijo na ime AC/DC. Po velikem studijskem povratku (RockLine recenzijo albuma Black Ice si lahko preberete tukaj), ki je poleg vsesplošne histerije in bolestnega kupovanja vstopnic, sprožil eksodus balkanskih narodov v srbsko prestolnico, je obisk Dedinj nemudoma postal nuja vsakega pravovernega rokerja.
THE ANSWER:
The Answer si v okviru predstavitve novega albuma Everyday Demons boljšega od globalnega ogrevanja milijonov AC/DC ovčic gotovo niso mogli želeti. Mladi irski kvartet spada v kategorijo velikih upov nove generacije rock & rolla, ki se ne sramuje razkazovanja v daljno preteklost zaraslih korenin. The Answer, kot se za nadebudneže spodobi, seveda ljubosumno negujejo lastno glasbeno računico. Z nenadejano najavo koncertne avanture iz začetka letošnjega leta, ki jih danes pod pokroviteljstvom velikanov hard rock grmenja vodi širom sveta, je The Answer sekira brez dvoma padla globoko v med, saj si bodo mladeniči z dokaj varno zakritim zaledjem lahko mirno nahranil naglo rastoče apetite. Rajanje po odlično utrjenemu poligonu za predstavitev vseh vrlin in potencialov zasedbe so mladeniči relativni neizkušenosti navkljub v Beogradu začinili s smelim krmarjenjem sveže pleskane rokerske barke.
The Answer se sprva nikakor niso mogli otresti težav z zvokom. Doneči kaos neštetih, težko določljivih zvokov, ki je bruhal iz odrskega kompleta zvočnikov (AC/DC so tekom svojega nastopa koristili dodatno armado električnih kričačev, nameščenih globoko v offside zanki zadnje Partizanove linije) je vase brezsrčno posrkal vso energijo prvih treh skladb, kar je gotovo škoda, saj je predstavitveni trojček napevov po slišanemu na albumu obetal mnogo. The Answer so se naloge lotili kot se za neukročene žrebce spodobi, strumno, na prvo žogo, brez odvečnega besedičenja med premori, odeti v impozantno kreacijo žive preobleke visokega energijskega naboja, ki upravičeno stavi predvsem na material nedavno izdane plošče. Strici niso ničesar prepustili naključju. Dobre tri četrt ure igrivega repertoarnega grizljanja je uprizorilo pravo lekcijo koncertnega nastopanja na najvišjem nivoju, ki se je hkrati izkazala kot dobra reklama brundanja starošolsko naravnanega rock & rolla!
Živa zvokovna slika The Answer je potrdila slišano retuširanje osnovnih vodil rock & rolla na Everyday Demons. Cormack Neeson poseduje odličen vokal, kitarska dostava neumornega Paula Mahona, ujeta v primežu Lizzyevske vezljivosti, pa The Answer na odru konstantno napaja z življenjsko energijo, kateri boste na moderni rokovski sceni le stežka našli dostojnega nasprotnika. Ponosno stoječi repertoar zasedbe se je ob silnem vnosu energije proslavil s potencialom za kreiranje klasičnega stadionsko-koncertno-rokovskega utripa. Navkljub navdušujoče odtegnjenim vrhuncem albuma Too Far Gone, Comfort Zone, ter sploh odlično servirani Pride, ekstatičnega odziva publike The Answer ni uspelo požeti, za kar se gre v prvi vrsti zahvaliti neseznanjenosti beograjske raje z otipljivo glasbeno teksturo zasedbe. Če kaj, potem gre fantom vendarle očitati diktirano držo, ki je s striktnim upoštevanjem kodeksa "predvozača", zapustila sicer komaj zaznaven okus predvidljivosti.
AC/DC:
Angusova četica dobro utrjenih bojevnikov je bojne položaje zasedla malce čez deveto zvečer, ko je tribune stadiona največjega Zvezdinega rivala že začel prekrivati mrak. Po kar malce predolgem vizualnem uvodu izrazito perverznega predznaka se je nad stadion Partizana na krilih Rock & Roll Train nemudoma usul plaz triakordnih klofut tako zelo prepoznavnega karakterja. AC/DC so z izkazano kondicijo kljub ne ravno rosnim letom navduševali od prvega kontakta s publiko naprej, sploh Angus, katerega prepoznavno trhle nožice z leti niso izgubile na čaru motoričnih simptomov Parkinsonove bolezni. Young je kljub 54 letom izjemno vitalen, tekom slabi dve uri trajajočega koncerta ga je bilo moč videti v vseh mogočih položajih, na vseh odrskih pozicijah. Njegova prepoznavna kitarska igra tudi v letu 2009 nosi otipljivo robatost, ki služi kot opij za ljudstvo. Mestoma prav nemarno razcefrana preproga grobo obrobljenih tonskih okraskov je daleč od kakega šolsko izpiljenega kitarskega šundra, vseeno pa seva oblastnost in karizmo, v kateri se zrcali samo bistvo AC/DC sporočila. Velika uganka pred začetkom večera je bila pripravljenost Briana Johnsona! Stric vokalno še vedno drži presenetljivo dobro formo, sploh upoštevaje dejstvo, da so njegove glasilke tekom slabih trideset let službovanja stalno trpele nezavidljive okoliščine. Brian si je med skladbami vseeno vselej kot se je za to ponudila priložnost vzel trenutek za kratek predah. Občasni daljši premor med skladbami so tako kmalu postali stalnica, po sili okoliščin pa je s tem naboj večera mestoma resda malce izgubil na intenziteti, kar pa armade AC/DC odvisnikov ni preveč motilo.
AC/DC se tekom turneje držijo identične setliste, s katero v grobem črpajo iz vseh ustvarjalnih obdobij glasbenega kataloga. Poleg nepogrešljivih diskografskih presežkov, ki praktično že od Back In Black naprej vztrajno gradijo na mainstreamovskem imidžu zasedbe, je pravim fanom srce tokrat zaigralo ob obujanju veličine glavnini manj znanih motivov. Ob boku monstrumnih Highway To Hell, Thunderstruck in ostalih nagrmadenih železnin so se tako drzno prerivale himne nekih drugih, mnogo preprostejših in na žalost že davno minulih dni. Lepo je bilo slišati Hell Ain't a Bad Place To Be in Dog Eat Dog, obe sta izpod razgretih Johnsonovih glasilk izzveneli prepričljivo, Shot Down In Flames pa je v smislu energičnosti pogumno pogledovala proti standardom Scottovih dni. Po pričakovanju je najmanj pozornosti razpoložena beograjska publika namenila novitetam albuma Black Ice. Najbolje sta jo v tem pogledu odnesli War Machine, ki je bila servirana v paketu z domiselno vizualizacijo, ter že omenjeni uvod večera, ki je minil v domeni grmenja Rock & Roll Train. Za večja odstopanja od pričakovanega vseljudskega marša v počastitev elektrificiranih dosežkov zasedbe po pričakovanju ni bilo prostora. Seveda niso smeli manjkati Back In Black biseri Hells Bells, You Shook Me All Night Long, Shoot To Thrill ter famozni naslovni motiv, slednji vključujoč Brianove gimnastične vrline (Johnson je udrihanje s kladivom tokrat raje zamenjal za vlogo bingljajočega peklenskega zvonarja). Na kolena nas je spravila Dirty Deeds Done Dirt Cheap, huronska reakcija na Thunderstruck nas je opomnila na obdobje komercialnega vrhunca zasedbe, T.N.T je zase po stari navadi zahtevala ubrano "skinheadovsko" skandiranje, tradicionalno eksploziven pa je bil tudi sam zaključek večera s For Those About To Rock (We Salute You), tokrat času primerno nadgrajen z vizualizacijo strahovite kanonade.
Beograjski koncert je upravičil vsa pričakovanja, enkraten občutek zadovoljstva po njem pa je vendarle stežka pariral misli, da smo legende tokrat verjetno videli zadnjič. AC/DC se niso izneverili rock & roll tradiciji, kar bi bilo od njih seveda iluzorno pričakovati. Koncert je dolgoletne častilce zasedbe brez dvoma utrdil v prepričanju, da staroste še vedno premorejo dovolj iskrivosti in želje po kovanju granitno trde rokovske žagovine, večer pa je gotovo uspel v potešitvi radovednost ljudi, katerim je bila to prva koncerta AC/DC izkušnja. Za konec pa še tole. Za povrh vsega se je stricem z redkimi izjemami uspelo izogniti farbanju publike z raznimi šovmanskimi prijemi, ki so v obrti žanrsko sorodnih titanov rock godbe dandanes pravzaprav nepogrešljiv element. AC/DC so za senzacionalizem preprosto prestari, preenostavni, v prvi vrsti pa predvsem preveč srčni in iskreni. Vsa čast gospodje!
Fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh