The Straits so pravzaprav današnja kontinuiteta Dire Straits. Kako prosim? Provokativni začetek zgodbe, mar ne? Po letu 1995, ko je Mark Knopfler brez posebnega hrušča in trušča ter tiho, kot miška razpustil Dire Straits, se ni zgodilo prav nič posebej omembe vrednega, kot to, da je naš kitarski šogun »Markus« nadaljeval s svojo samostojno kariero in učinkovito »dražil« Dire Straits nostalgike na svojih koncertnih turnejah z repertoarjem, ki je vselej posegel v interpretacijo Dire Straits klasik. Ne nazadnje, se kdo nemara spominja njegovega nepozabnega postanka, dne 03.05.2005 v Ljubljani, ko je Tivoli pokal po šivih (RockLine reportaža TUKAJ)? Kmalu bo debelih sedem let in kaj kmalu 17. let od slovesa Dire Straits.
Leta minevajo, tudi Knopfler se ne more v studijskih delih več pohvaliti s tisto prekipevajočo eklektično svežino, ki ga je ustoličila v ligi najbolj vplivnih in prepoznavnih rock kitaristov vseh časov. No Dire Straits, pa še kar počivajo v zaprašeni zakladnici rock arhivov, kot čebela z zaigranim koitusom »v prazno« na cvetu orhideje… A spomini živijo dalje. Pa pride leto 2011, ko je bivšemu Knopflerjevemu Dire Straits pajdašu v dobrem in slabem klaviaturistu Alanu Clark-u vsega dovolj! Zbobna skupaj septet, ga poimenuje The Straits in se odloči, da bo s kompanijo izvajal Dire Straits klasike v živo! Brez Marka Knopflerja v postavi. K sreči dobi Knopflerjevo polno odobritev izvajanja Dire Straits klasik v živo kar pomeni, da je The Straits dodeljena polna legitimnost in kontinuiteta izročila rockovskih gigantov. In verjemite. Clark je skvasil skupaj postavo iz hudičevega testa!
The Straits so se prvikrat predstavili širšemu evropskemu občinstvu v vlogi predskupine ameriških rock velikanov The Eagles in nekateri med vami ste že bili priča njihovemu koncertu v Grazu junija lansko leto. Z na stežaj odprtimi usti in jeziki do tal, domnevam. Mnogo je bil visoko letečih ocen nad The Straits reinterpretacijo Dire Straits klasik, najbolj vneti privrženci in očividci koncerta The Straits, pa so znali prepričljivo zagotoviti, da je Terence Reis odlični približek Marka Knopflerja. Božajoče brundanje v brezhibni eksekuciji, prav tako pa zvok, kitarske solaže, specifike Knopflerjeve unikatne zaščitne znamke kitarske igre, poštudirane v vsaki mali podrobnosti. Seveda to vzbuja morje radovednosti, ki bi ubila še mačko, če bi bilo treba!
Nova (tokrat marčevska) evropska turneja, nova priložnost. To pot so The Straits glavni nosilci večerov, kar pomeni slabi dve uri živega repertoarja Dire Straits klasik. A najprej predstavimo skupino! Njen vodja je Alan Clark! Klaviaturist, ki je zapustil pečat na znamenitih delih Dire Straits, družbo pa mu delajo saksofonist Chris White - avtentični Dire Straits saksofon torej, regularni Tom Petty & The Heartbrakers bobnar Steve Ferrone, najpomembnejši člen dane situacije Terence Reis, ki mora nositi zahtevno Knopflerjevo obuvalo, basist Mick Feat, mladi dodatni klaviaturist, tolkalist, spremljevalni vokalist, akustični kitarist Jamie Squire in dodatni kitarist Adam Phillips, ki je vskočil, kot zamenjava za Phila Palmerja!
Münchenska dvorana Muffatfthalle je idealni prostor za skupine ranga The Straits, za katere se pričakuje, da naberejo za svoje koncerte tam okrog 1500 ljudi. Dvorana se je že v preteklosti vselej izkazala kot prostor odličnih, vsega zaupanja vrednih akustičnih karakteristik - ne nazadnje so kanadske art rock legende Saga konec leta 2007 posnele tu koncertni albumin DVD »Live In Munich« (RockLine recenzija TUKAJ, RockLine reportaža TUKAJ)! Lokacija ne bi mogla bolje služiti eksekuciji še enega koncerta čiste perfektne zvočne uravnilovke in izvedbe, ki so jo to pot pričarali The Straits.
Predskupina, britanski kantavtor John Allen, je svoj nastop zaključil v 40. minutah, žal smo ga preskočili in prispeli v Muffathalle pičlih 5. minut pred pričetkom koncerta The Straits. Dvorana se zatemni, skupina pod vodstvom Alana Clarka stopi na oder, publika jo sprejme z gromkimi ovacijami. Sintetizatorska zavesa se vklopi, ko prepoznavna fraza na ksilofonu odigrana preko Clarkovega sintetizatorja, pospremljena z milim božanjem Whiteovega soprano saksofona prebudi prisotne! Private Investigations. Vključi se prva fraza flamenco kitare Terencea Reisa in prisotne počasi posrka v edinstven svet magije…. Ne bi rad napihoval vsega, vendar je to dejstvo. Terence je lahko v vokalni izvedbi pravzaprav identična kopija Marka Knopflerja, če želi. Vsekakor je tehnično precej bolje podkovan, kar se je izkazalo kasneje med koncertom, a ko si zamižal in se osredotočil le na rabo ušesnih polžev, si zlahka prevaral samega sebe v oziru češ, da so na odru pravzaprav pravi Dire Straits s Knopflerjem na čelu. Kurja polt hipoma prelije telo! Ne gre drugače v takšni situaciji in to je osnovni indikator, da smo prišli na pravi koncert! Že sama otvoritev je potrdila, da so The Straits opravičili to kar so zastavili. Vse od prvega do zadnjega takta, z bogato zvočno kuliso, ki so jo zgradili fantje na odru, markantnim »Knopfer-like« vokalom Terencea Reisa, vsekakor nepozabnim kričavo nadistorziranim zvokom Adama Phillipsa v zaključku skladbe, s tistim presunljivo predirljivim »lickom«, ki vrne skladbo v motiv golega srčnega utripa zatemnjene dvorane, nato pa eksplodira v zaključni crescendo! Na moč približano izvirniku, že kar zmagovito.
Vokalni odklon Reisa od Knopferja je potrdila že naslednja Walk Of Life, saj v srednjih do kanček višjih legah, Reis ne ujame več v vsem Knopferjeve barve. Občinstvo se je dodatno raznežilo in povsem prepustilo ob tej močno predvajani zimzeleni Dire Straits klasiki, predvsem pa je prispeval že uvodni del koncerta zanimivo razodetje, da so The Straits v aranžiranju izdatneje izpostavili vlogo saksofona, saj je bil Chris White pravzaprav v sleherni točki intenzivno vpet v soliranje. Že v Private Investigations je vnesel v sredini svojo solažo, prav tako pa je v tem atributu vsebina vseh skladb repertoarja "polepšana". S tem je karakter izvirnikov še zrasel in je nadgrajen.
Klasika na klasiko. Eden vrhuncev koncerta se je zgodil že v samem prvem delu nastopa, ko se je zasedba lotila enkratne Telegraph Road in je Reis prvikrat poprijel (v uvodu skladbe) tudi za »national steel« kitaro. Ta je identična tisti, ki se nahaja na naslovnici Dire Straits albuma »Brothers In Arms« (s palmo na trupu). Torej to ni dobro kitara, pač pa »national steel« kitara. Razlika je relativno majhna. Dobro proizvaja zvok navadno s pomočjo le enega resonančnega metalnega stožca (konusa), medtem ko lahko »national steel« to tudi iz treh. Dobro ima navadno leseno telo. medtem ko je telo »national steel« kitare navadno v celoti kovinsko.
No »national steel« je kar ostal v rokah Reisa, saj je sledila Romeo And Juliet, ena najlepših ljubezenskih balad kar jih je dala rock glasba (pravkar se mi je zareklo, kajti temu je kaj kmalu sledila na set listi še krhka v havajski piš odeta Your Latest Trick, z nepozabnim vodilnim motivom Chrisa Whitea in sladko erogeno solistično zabelo na saksofonu!!!). Bend je Romeo And Juliet nekoliko prearanžiral, jo igral v začetnem delu znatno mehkeje od izvorne verzije, nato pa v zaključnem delu ujel korak z utripom izvirnika, predvsem pa kot že omenjeno. Chris White znova izdatneje vključen s saksofonom! Čarobno.
Težko je izpostavljati vrhunce. Tu je Telegraph Road, na moč podobna energija, kot v zaključnem stampedu s Sultans Of Swing, pa intimna Communique, nadalje Brothers In Arms z nepozabno kitarsko igro izjemnih senzitivnih impresij (uvodni motiv na flavti Chrisa Whitea vključen!). Če bi bilo treba prebirati med manj posrečenimi vključki v set listi sta to nemara prav Two Young Lovers in Walk Of Life, ki bi ju brez težav pogrešil v repertoarju in raje zamenjal z Love Over Gold, Once Upon A Time In The West ali Where Do You Tink You're Going?.
Pretanjena igra izjemnih glasbenikov, z izjemno zapolnitvijo razpoložljivega spektra zvočne slike, ko slišiš v dvorani padec šivanke na odrska tla. Dopolnjevanje, usklajenost. Ni vredno več izgubljati besed v tem oziru, to morate sami izkusiti ob prvi priložnosti. Skupina je tega večera prvikrat v svojem obstoju v živo izvedla povsem novo pesem, kateri je bil RockLine priča že na tonski preizkušnji skupine v dvorani Muffathalle nekje ob peti uri popoldan. Avtorska skladba Jesus Street, z izjemno mično melodično konturo, ki zapelje v poslušanju »s prve«, je pomembna napoved, da se za vsem kuha prvenec zasedbe. V kolikor bo odpeljan v takšnem slogu, kot je ta skladba, bomo dobili v The Straits po vsej verjetnosti kompetentnega razvojnega naslednika Dire Straits. To še ni vse. Skupina ima v rokavu pravzaprav že dve avtorski skladbi, druga je Looking For America, ki so jo prav tako vadili na tonski preizkušnji, a potrebuje še nekaj časa, da se izbrusi in jo skupina tako lahko vključi v živi repertoar.
Naj izpostavim tudi zaključek regularnega dela koncerta z nadobvezno Sultans Of Swing. Tu je koncert dosegel svoj crescendo, skupina pa je še enkrat bravurozno kronala svojo uigranost nasploh po umirjenem delu na sredini skladbe, ko je urezala v stopnjevitem slogu zaključno končnico, zabeljeno z žmohtnim prepletom solizmov in izredno skladnostjo v komununikaciji pleteža vodilnih melodij zlasti med Whiteovim saksofonom in Reisovo kitaro.
Po pričakovani Money For Nothing in lepem presenečenju z brhko, organsko in svetlo Portobello Belle (obe v dodatku), kjer je znova »zapel« na polno Reisov »national steel«, so se fantje po slabih dveh urah nastopa poslovili in nas zapustili ekstatične. Perfekten zvok, perfektna eksekucija! Tu ni nikakršne šale. Kredibilno in dostojno vse hoje v Dire Straits obuvalu. Ne vem kje leži vzrok, da nam Mark Knopfler noče več vrniti Dire Straits, vendar v kolikor se to nikoli več ne bo zgodilo, so odslej glasbene generacije v mukotrpnem iskanju žive eksekucije glasbe Dire Straits povsem odrešene. Rodili so se The Straits! Terence Reis je resnično močan adut! The Straits se ob njem lahko čvrsto, brezskrbno in prožno artistično razvijajo, obenem pa v polnem zaletu izvajajo veliki repertoar rockovskih legend! Lepi obeti za prihodnost torej!
na vrh