Na nastop legend teksaškega blues rocka ZZ Top v ljubljanski Hali Tivoli se je dolgo čakalo, brez dvoma z zvrhano mero negotovosti. Ob precej mlačni promociji velikega dogodka in posledični misli na še eno v seriji koncertnih odpovedi bi človek sprva razumljivo pomislil, da iz te moke pač ne bo kruha. ZZ Top v Ljubljani, še več, na velikem odru največje slovenske hokejske dvorane - sigurno misija nemogoče! Prav zato je za največje presenečenje večera ob previdnem spustu vzdolž zahodne tribune najprej poskrbel razveseljujoč pogled na več kot spodobno zapolnjeno igralno površino velike dvorane Hale Tivoli. Ljudstvo je tokrat v nasprotju s pričakovanji v smeri odra lezlo praktično iz vseh lukenj "že rahlo dotrajanega" športnega objekta, kar je mene osebno navdajalo z novonastalim upanjem, da slovensko občestvo še vedno premore dovolj zdravega glasbenega okusa. V tej smeri so se očitno naposled začela premikati tudi kolesca veleumnih glav slovenskih organizatorjev, ki so v preteklosti pri nastopih eminenc rock godbe kot po tekočem traku presenečali z izbiro kake priložnosti še posebno "primerne" predskupine, ki je pred prepotrebnim doziranjem pristnega rock & rolla vselej znala "navdušiti" z brezdušnim truščem, všečnim le populaciji predpubertetnih mladičev.
TIME:
Druščina Dada Topića je bila v tem pogledu tokrat prava osvežitev, odlična izbira tako v izvajalskem, kot tudi vsebinskem smislu. Legenda jugoslovanske rock scene je s svojimi Time (zasedba po novem sestoji iz peterice glasbenikov), poskrbel za primerne dvig temperature. Dado ostaja dobrodušna dušica, ki se pri nastopanju na sočni strani Alp trudi publiko vselej nagovarjati v kar se da tekoči slovenščini. S tem ponuja iskreno odrsko podobo glasbenika, ki je lahko plejadi samooklicanih zvezdnikov v vzor. Topić, tokrat namesto z basom opasan s kitaro, je ponudil lekcijo starokopitnega hard rocka, ki sta ga k nam naplavila temperament in živahnost jugovzhoda. Time so udarili strumno, energično, brez oklevanja, z dobro medsebojno komunikacijo, ki je mestoma izstopala na račun inspiriranih solističnih izletov klaviatur in kitare. Na žalost ji je škodo poleg razumljive časovne omejitve delal zvok, ki po stari tradiciji Tivolija niti pod razno ni bil na nivoju, za razliko od strahovitega čustvenega naboja skladb "Za koji život treba da se rodim", "Istina mašina", ter seveda zimzelene "Makedonije", ki po vseh letih še vedno ostaja glavni favorit občinstva.
ZZ TOP:
ZZ Top so popisali pomemben list v debeli čitanki rock glasbe. Teksaški žrebci se glede na ne ravno rosna leta še vedno dobro držijo. Dobro, leta so gospodom razumljivo odvzela nekaj energičnosti in mladostniškega elana, a še zdaleč ne toliko, da bi lahko njihov nastop pripisali goli rutini. Temeljito so se lotila predvsem Gibbonsovega glasu. Tekom večera je Billy namreč le redkoma in z opazno muko iztisnil kar se da reprezentativen vokal, katerega intenziteta je z nadaljevanjem večera opazno padala. Billyjeva vokalna dostava nikakor ni bila slaba, vsekakor pa je mestoma le stežka dosegala standarde prepoznavnega grgranja in mrmranja, ki ob podpori perverzno razčlenjene lirike in intuitivno obračajočih se slide manerov, zadnjih štirideset let učinkovito zliva vodo na mlin nesnažne blues rock mašinerije. Glasovno je precej bolj sveže deloval njegov bradati kolega Dusty Hill, ki je z že tradicionalno komaj opaznim muzikaličnim doprinosom bobnarja Franka Bearda, s suvereno dostavo nagajive ritmične podlage vztrajno "zastrupljal" ozračje nabite Hale Tivoli.
ZZ Top koncept se skozi leta ni bistveno spreminjal in tudi danes ostaja poln minimalizmov, ki slikovito ponazarjajo unikat filozofije blues rocka s pridihom južnjaških arom. Povedano drugače, gospodje že od pamtiveka osemenjujejo prek iste frekvence. Tudi v obdobju komercialnega zenita, kot so albume naenkrat preplavili "sampli" in elektronska pomagala drugačnih vrst, so ZZ Top ostali zvesti izvirnemu sporočilu. Gospodje v glasbi torej nikoli niso ustvarjali revolucije. Nasprotno je ljubljanski nastop pričakovano potrdil, da spada velika večina tega, s čimer se ZZ Top ukvarjajo, ko nas s hecnimi koreografskimi vložki bradatih mož in njihovimi muckasto oblazinjenimi rekviziti nesramno silijo v objem nečistih misli, prej v kategorijo izpiljenih šovmanskih presežkov, značilnih za zabavljaško kulturo onstran Atlantika. Omenjenim zabavljaškim prijemom je Gibbons tokrat pridal še pušeljc kratkih stavkov v izgovorjenih v spodobni slovenščini, s katerimi je seveda zanetil nekaj dodatnega čustvenega iskrenja publike.
Glavnino bremena atraktivnosti ZZ Top branže seveda nosi dvojec Billy Gibbons in Dusty Hill. Gospoda sta v nežnih sinhronih nihljajih predstavila barvit nabor skladb, ki je črpal iz vseh ustvarjalnih obdobij zasedbe, vmesno sta z menjavanjem vloge glavnega vokalist zbito zvokovno sliko stalno dopolnjevala. ZZ Top na letošnji turneji repertoarja ne menjajo, kar je razumljivo, saj so z njim zadeli v polno. Skladbe starejšega letnika in posledično bolj obskurne narave se v živo odlično podajo danes že napol mitološkim motivom kot so "Gimme All Your Lovin'", "Sharp Dressed Man" ali "Legs"! Lepo je bilo slišati staroselsko "Just Got Paid", presenetila je Hendrixova "Foxy Lady", o impaktnosti železnih "La Grande" in "Tush" pa tako ali tako ne gre izgubljati besed! Velja izpostavili še odlično izvedbo "I Need You Tonight", sicer enega krivično spregledanih biserov famoznega albuma Eliminator!
ZZ Top so obisk Ljubljane skupaj z dvema dodatkoma raztegnili do slabih dveh ur ožemanja osnovnih blues rokerskih form, s katerim, to lahko rečemo, so povsem zadovoljili pričakovanja. Za konec velja poudariti še nekaj - ZZ Top očitno negujejo samosvoj demografski prerez baze oboževalcev, ki jih široko ločuje od dodobra "fosiliziranih" kolegov kalibra Deep Purple ali še huje AC/DC! Obiskovalci ZZ Top koncertov so v prvi vrsti dobro utrjeni možje in žene zrelih let, ki nedvomno vedo kako se stvarem streže.
na vrh