Legije power metala na orgiji v Zagrebu (2010)

Gamma Ray svetu power metala ni treba podrobno predstavljati. Gre za tisto skupino, ki je ustoličila vse, kar je njen ustanovitelj in vodja, Kai Hansen odnesel s seboj iz matičnih Helloween leta 1988. Skupina je prirasla k srcu vsem pravovernim braniteljem klasičnega in melodičnega pristopa v heavy metalu zlasti z albumi "Land Of The Free" (1995), "Somewhere Out In Space" (1997), "Powerplant (1999)" in "No World Order!" (2001). Tudi novi album "To The Metal" (2010) dokazuje, da se v krvnih žilah članov zasedbe še vedno pretaka gorivo agresivnih reakcij, ki ostaja generator navdahnjenih epsko udarnih power metal koračnic tudi v novem obdobju. Gamma Ray so si z izdelki visoke kvalitete, tako v studiu, kot na koncertnih odrih, zagotovili ne le sloves ene najboljših skupin v power metalu, pač pa lahko danes za njih trdimo, da so ena glavnih tovornih lokomotiv, ki poganja za seboj preostalo mašinerijo power metala. Evropskega. Torej pravega power metala, v ožjem pomenu te besedne zveze. Za Hansena velja, da ga mnogi označujejo, kot očeta evropskega power metala.

Skupina je pred dvema letoma izvajala po Evropi skupno turnejo s Helloween. Bila je precej bolj obsežna, kot najnovejša. A na prejšnji turneji je skupini pripadla vloga podpornika, ki ima na razpolago slabo uro odrske predstave. Nova turneja posvečena podpori albumu "To The Metal", pa je za Gamma Ray "headlinerska" in skupina je to pot dobila škarje in platno v prosto uporabo. Na turnejo so povabili rojake Freedom Call, približno 10. let mlajši power metal kvartet, pri katerih je do letošnjega leta gulil bobnarski stolček Daniel Zimmermann, sicer bobnar Gamma Ray. Ne glede na pričakovanja, da bo Zimmermann moral nastopati kar po dvakrat na koncertni večer, pa se je ta še pred turnejo odrekel članstvu Freedom Call. Ti so za turnejo rekrutirali starega mačka Klausa Sperlinga. Bobnarja skupine Sinner in bobnarja iz najbolj zanimivih časov studijskih dosežkov Primal Fear. Torej iz začetnega obdobja! Da pa bi nova koncertna falanga dobila popoln obris so vabilo zanjo hitro pograbili tudi italijanski prvaki power metala Secret Sphere.

Italijani s približnim letnikom rojstva kot Freedom Call, a s tipično zabeljenim pristopom, kot ga v pečanju melodije z agresijo razumejo seveda naši zahodni sosedje, so do zadnjega kotička napolnili koncertni oder. Računajte, da je fantov v skupini kar šest in da je bil oder že poln krame obeh skupin, ki bosta nasledili Secret Sphere. Tako je ostala na razpolago le prva linija širine dva do tri metre od roba odra. Zasedba je predstavila svoj ultra melodičen pristop, kompaktno in dovršeno postavljenih refrenov (Welcome To The Circus). Avtoritativen, čist in izdelan vokal, je premogel lepo mero akrobacij, z odličnim obvladovanjem srednjih, višjih in najvišjih leg. Kitari uigrani v pasažah in dialogu s klaviaturami. Srednji deli dokazujejo, da so Secret Sphere povzeli tudi nekaj kompleksnosti prog metala v sovjem izrazu.  Secret Sphere so ponudili več kot posrečeno izbiro za ogrevanje! Zlasti novi album ""Sweet Blood Theory" (2008) dokazuje, da je zasedba v komponističnem oziru, kot oziru produkcije, artistično dozorela.

Oder so nasledili nemški power metalci Freedom Call. Ti so v začetku letošnjega leta izdali novi studijski album "Legend Of The Shadowking" (2010, SPV Records) in so ga seveda predstavili z najnovejšima skladbama Thunder God in Tears Of Babylon. Zasedba  Chris Bay (vokal, kitara), Lars Rettkowitz (kitara),  Samy Saemann (bas kitara) in (da pravilno berete) Klaus Sperling (bobni, Sinner, ex-Primal Fear), je bila pod odrom deležna že konkretnejšega sprejema. Freedom Call se lahko pohvalijo z bazo oboževalcev, ki je sicer majhna. Tudi to pot je peščica najbolj razgretih  norela z obvladovanjem verzov. Chris Bay je, kot pevec, še bolj napredoval. Sicer mu največ preglavic, kot vedno, povzroča še danes prenos moči iz srednjih leg v višje in najvišje registre. Pa vseeno je možakar deloval zlasti v prvi polovici koncerta precej bolj odločno kot leta 2006, ko sem skupino gledal zadnjič, pred Rage v Grazu. Skupina je sicer izvrstno uigrana in težko zgreši ton. Tudi zvok nekje na sredini dvorane je bil silno posrečen. Lep je bil razgled tudi na Klausa Sperlinga, možakarja, ki je zaznamoval najboljše Primal Fear albume s svojim bobnanjem. Klaus se počasi spreminja v Dedka Mraza. Bradica je že bela, v kolikor pa bi svojo "Fred Durst" čepico nadomestil še s sivo kučmo, bi bila podobnost naravnost osupljiva.  Zasedba je sicer odigrala korektno in suvereno svoj nastop, sicer pa se otepa še naprej z neprepoznavnostjo, saj večinoma pridiga o stvareh, ki so bile v power metalu že davno tega obelodanjene. Za povrhu vsega, še na bolj kvaliteten način. Freedom Call tako ostajajo, kljub zelo dobremu nastopu v Zagrebu, še naprej v senci večjih power metal skupin iz Nemčije. Vesel značaj melodij cilja na manjšo tarčno publiko in zahteva zase le najbolj okorele privržence, ki zgrabijo prav vse kar vsaj malo zadiši po power metal žanru. A drugi menijo drugače. Recimo matična založba SPV Records in Axel Rudi Pell. Fredom Call so namreč že potrjeni za predskupino majske turneje Axel Rudi Pella po Nemčiji. Veseli power metal korenjaki so zabelili svoj nastop s starejšima antemoma Land Of Light in Freedom Call.

Gamma Ray so se vkrcali na oder, ki je bil prirejen motivom albuma "To The Metal". Za referenco vzemite zgledovanje po odrih Iron Maiden iz osemdesetih in vse vam bo jasno. A s to razliko, da Gamma Ray na odru ne uporabljajo že nekaj let "statista", ki bi se šemil v maskoto skupine "Fangface-a", kot je to tradicija pri starostah Iron Maiden in njihovi pošasti "Eddie-ju". Kljub temu je razgled na prizorišče premogel tudi dodatne odre, ki so bili nameščeni levo in desno od bobnov Daniela Zimmermanna, kot tudi dodatni "pod-oder", pred bobni. Dosegljivi s posebnimi stopnicami. To je dalo takoj misliti, da Gamma Ray tudi v novem obdobju še zdaleč niso mirujoče odrske bube.

Kvartet se je v popolnoma zatemnjeni dvorani povzpel na oder skozi zvoke Welcome. Gre za nasneti "povzetek" uvodnega dela studijskega prvenca skupine. Gamma Ray so se odločili, da bodo uvodni del koncerta povzeli po repertoarju koncertne turneje iz leta 2006. Tako so pričeli žarčiti odlično zapolnjen klubski prostor dvorane Boogaloo s "Powerplant" klasiko Gardens Of The Sinner in v refrenu se je publika že razgrela na pravo delavno temperaturo ter skrajno podivjana norela s Kai Hansenom skozi melodičen in speven refren skladbe. Skupina je dodatno pohodila stopalko za plin, ko je stisnila iz sebe še bolj udarno, odrezavo in nepopustljivo New World Order ("No World Order!", 2001), kjer ji je uspelo še učinkoviteje prikleniti nase vneto občinstvo skozi  Kaijevo poveljevanje v refrenu.

Počasno draženje s predskupinama je bilo silno dobrodošlo, saj je publika prispela pod oder naravnost sestradana, da užije skladbe Gamma Ray. Še med Freedom Call je namreč pred Boogaloojem in v območju parkiranega tour busa horda metalcev zabijala minute in si sama prirejala privatno zabavo, da bi ja čas do Gamma Ray čim prej minil. Do koncerta se je tako stiskalo v dvorani dobrih 500 ljudi. K izredni atmosferi je prispeval tudi konkreten obisk slovenskih metalcev, ki so se nabrali ob vznožju ograje na sredini pred Kai Hansenom in fanatično podpirali skupino na odru. Večkrat med koncertom si bil lahko deležen fantastičnega razgleda, ko je vihtela roke v zrak celotna dvorana, vključno  s tistimi, ki so spremljali koncert povsem iz ozadja, za mešalno mizo. In še nekaj. Ta koncert končno ni minil v znamenju "moshanja" izumljenega v devetdesetih, pač pa v slogu "klasičnega head-banganja", kar edino sodi na koncert sleherne metal skupine, ki izhaja iz klasične stare šole, s temelji na skupinah Judas Priest in Iron Maiden. Energije se sicer ni še zdaleč mogla meriti s tistim, kar je Boogalooo doživel skoraj pred natanko enim letom, ko so tu nastopili Saxon in Iced Earth, pa vseeno. Atmosfera in naelektreno ozračje je pričaralo enkraten občutek složnosti med metalskimi glavami in skupino. Torej vera v metal. Nad vsem. Pred vsem.

Kai Hansen že nekaj časa ne uporablja več ESP kitar, ki so bile pravzaprav variacija Jacksonovega modela Rhandy Rhoads "lastovice", pač pa eno izmed kopij Gibsonovega modela Flyin' V. Tako oborožen je družno z zapriseženim ESP-jevcem Henjom Richterjem, pričaral tisto metalsko pravljico hitrega trzanja preko riffov v harmonijah (nameščenih v tercah), hitrih preklopov med večkrat deljenimi solažami znotraj skladb in samo navdušujočo odrsko predstavo, ki jo Henjo in Kai povzemata od legendarnih Judas Priest. To so pozicije z ramo ob rami (čupanje) med igranjem harmonij v tercah, soliranju, ali preprostem riffovskem galopu. Tipičnih Gamma Ray jurišnikov z zahtevnejšimi srednjimi deli (Armageddon) si brez tega sploh ni mogoče predstavljati. So se pa rade prikradle tudi manjše napakice v to izvedbo. Nekaj kiksov v harmonijah z manj natančnosti, kar je okarakterizirala zlasti Henjova napaka, ko se je pozabil "odpreti" s potenciometrom v enem izmed dialogov v tercah znotraj skladbe Armageddon. Vendar to v ničemer ni kazilo fenomenalne slike in odličnih občutij. Vzdušje je bilo praznično, metalsko rajanje je bilo v polnem razmahu. Zlasti sta Kai in Henjo podžigala avditorij, ko sta se premaknila izza mikrofonov še za korak bližje proti občinstvu. Soliranje v najbolj neverjetnih legah, s kitaro postavljeno za hrbet in podobno, je že ustaljena manira obeh kitaristov, ki pa je obenem tudi dodaten garant prešerne zabave Gamma Ray koncertov.

Ostala dva korenjaka kvarteta sta zapolnjevala razpoložljiv prostor v svojem elementu. Shlaechter je tekal največkrat na gornji oder in od tam držal pozicijo basiranja, v kolikor se je Kai pomaknil na njegovo stran, je Dirk vzel srednjo pozicijo. Obenem njegova vloga spremljevalnega vokalista na tej turneji ni tako izrazita, saj so novejše pesmi konkretneje zastopane v set listi. V Rebellion In A Dreamland ter Man On A Mission, pa njegovega visoko piskavega vokala ščebetanja sveže izleglega  piščeta, kot esencialnega Gamma Ray elementa, ni bilo mogoče preslišati.

Zimmermann pa je nezmotljiva švicarska ura. Eden najboljših evropskih bobnarjev, kar jih pozna power metal, je navduševal s topovskim kotaljenjem dvojne bas boben stopalke. Njegova hitrost in natančnost mu omogoča množenje udarcev na izbrani takt in na tak način podkrepljuje bobnar dinamični učinek koncertnih verzij odigranih skladb. Tudi solaža, ki jo je odigral, ni postregla le kot mašilo, v kateri si lahko preostali trojec skupine nabira moči v zaodrju, pač pa je bila na moč zabavna in navdušujoča.

Nove skladbe so se odlično vklopile v starejši material. Zlasti to velja za Mother Angel, jezno - zlobnikavo in posebej mračno Empathy, kot tudi rušilno Deadlands. Izmed skladb novega albuma sta bili odigrani tudi No Need To Cry, ki je postregla z akustičnim vložkom, v katerem je Schlaechter prevzel vlogo vodilnega na vokalu, kot tudi "Priestovska" To The Metal, ki v živo precej bolje funkcionira, kot na samem ploščku. Dejstvo je, da vokal Kaia Hansena vseeno ni več tako svež, kot nekoč. Kai je sicer še vedno prepričljiv v doseganju vrtoglavih višin, a se ob tem tudi hitreje utrudi.  Nove skladbe so spisane tako, da si lahko Kai med njihovo izvedbo v živo sproti ohlaja glasilke. Zato je denimo bila To The Metal uvrščena proti koncu nastopa, za zahtevno Armageddon in pred še zahtevnejši Rebellion In A Dreamland ter Man On A Mission. Prav tako godi Hansenu solo točka na bobnih. Kai je varčeval z vokalom tudi tako, da je večkrat prepustil vodilne verze v refrenih publiki, kot recimo skovanko "Carry On..." v skladbi Fight ("Majestic", 2005), večkrat pa je tudi ostal z vokalom namerno v nižjih ali srednjih legah.

Poleg Armageddon je pravi bombonček sladostrastja pričarala "Land Of The Free" klasika Abyss Of The Void, ki jo je skupina združila z uvodnim The Saviour v enega vrhuncev druženja s skupino v Zagrebu.

V dodatku se je skupina po pričakovanju obliznila zapuščine Helloween in rutinsko izvedla I Want Out, ki jo je namerno raztegnila v izhodnem delu in izžela iz avditorija še zadnje atome energije splošnega razburjenja. Na odru se za tem v ospredje vključita le Dirk Schlaechter in Henjo Richter. Čisti zvok uvoda na bas kitari. Hmmm? Heading For Tomorrow? Nak. Čeprav ga občasno Gamma Ray v skrajšani različici izvajajo na "To The Metal" turneji, pa so se za konec zavihteli še enkrat na album "Powerplant" in odsekali odlično Send Me A Sign.

Koncerta je bilo v uri  in pol konec. V dodatku smo bili prikrajšani za eno skladbo. Verjetno je to pot to bila še ena Helloween klasika Ride The Sky, ki jo Gamma Ray sicer pogosto vključujejo v repertoar te turneje in so jo izvedli npr. en dan prej v Beogradu. Že med koncertom je bilo mogoče opazovati manj razpoloženega Kai Hansena, kako si briše potne srage s čela, pogleduje v strop in šobi usta. V Boogaloooju je bilo namreč peklensko vroče. Reflektorji, zatohlo ozračje, ki je bilo za povrhu vsega še zadimljeno s cigaretnimi ogorki, je pač legendarnega kitarista dodatno zdelalo.   

Povzetek oriše Gamma Ray v letu 2010 kot skupino, ki deluje nepopustljivo v vihtenju vajeti. Te čvrsto zategujejo uzdo sledenju vizije sebi lastnega dometa v power metalu. Z iztočnicami, ki so se izkazale že za časa Hansena pri Helloween za ene najvplivnejših na Evropskih tleh. Celo zvok je večji del koncerta ustrezal zahtevam, moral pa si stati na sredini, ali bliže mešalni mizi.

Še besedica ali dve o set listi. Nemara gre iskati enega redkih minusov le v tem, da je zasedba popolnoma "zignorirala" enega najboljših albumov kariere "Somewhere Out In Space", dobili pa smo sladkorčka Abyss Of The Void in Armageddon. Novi material funkcionira odlično na odru, kljub temu da se za enkrat med hrvaškim občinstvom še ni povsem oprijel.

Nastop Gamma Ray v Zagrebu je ponudil pravo power metal orgijo, ki smo jo na tem koncu Evrope že kar krepko pogrešali, po lanskoletnem obisku HammerFall v Mariboru in Zagrebu. Odličen obisk in odziv med koncertom s strani publike, pa je tudi opozoril, da kljub dejstvu trentune manjše popularnosti power metal žanra v metalskih krogih, le ta premore še vedno konkretno bazo oboževalcev, ki mu ne bo nikoli obrnila hrbta! To The Metal!!!!

fotografije: Martin Prezelj