Avstrijsko prestolnico je obiskal glasbeni dvojec, za katerega lahko mirne vesti zapišem, da sodi med legendarne. Po mnogih letih sta obnovila glasbeno sodelovanje, njuno znanstvo pa sega v šestdeseta leta. Britanska virtuoza, avtorja in poustvarjalca sta gotovo ikoni rokovske glasbe in živi priči njene uveljavitve kot umetniške zvrsti polpretekle globalne zgodovine.
Kitarist in pevec Eric Clapton je v karieri, ki traja dobrih petinštirideset let zasnoval, posnel in odigral kopico skladb, ki so ga že za življenja naredile nesmrtnega. Pianist, organist, in kitarist Steve Winwood pa je kot njegov dopolnjevalec in marsikdaj glavni pevec tvorno sodeloval skozi zgodovino kot član Blind Faith ali kot gostujoči glasbenik na Claptonovih ploščah. Dunajski koncert je zabeležil tudi enainštirideseto obletnico prvega nastopa skupine Blind Faith, v kateri sta igrala leta 1969 poleg basista Rica Grecha in bobnarja Gingerja Bakerja. Eric Clapton je postal legendaren z delom v Bluesbreakersih Johna Mayalla ter skupinah Yardbirds in Cream. Skupek bluesa in rocka, obogaten z odličnim igranjem kitare, je tvoril osnovo njegovega izraza v šestdesetih. Z leti seveda brez padcev ni šlo, vendar je zmogel dovolj moči, da je tudi ob pomoči bližnjih in prijateljev iz glasbenega sveta obdržal visoko raven ustvarjanja. Steve Winwood je doma v rocku, blues rocku, jazzu in soulu, svojo široko razgledanost ohranja z obvladovanjem širokega nabora inštrumentov. Začel je že kot petnajstletni deček v Spencer Davis Group in nato hitro srečal Claptona, s katerim je igral v Eric Clapton's Powerhouse. Skovanka superskupina se je prvič pojavila pri zasedbi Blind Faith, vendar so se po izidu prvenca in nekaterih koncertih njeni člani razšli. Skozi leta sta se Clapton in Winwood mnogokrat srečevala in si pomagala, oziroma vračala glasbene usluge. Gospoda se torej poznata od znotraj navzven in leta 2007 je Eric Clapton organiziral drugi festival Crossorads, na katerem zbira sredstva za boj proti drogam. K sodelovanju je povabil Winwooda, ta pa je Ericu ponudil sodelovanje na svoji plošči Nine Lives. Leta 2008 sta se odpravila na svetovno turnejo, vstopnice za dunajski nastop so bile razprodane, nekaj Slovencev pa se je do njih le dokopalo.
Gospoda Clapton in Winwood sta stopila na oder dunajske mestne dvorane deset minut pred dvajseto. Razprodana dvorana je nudila lep pogled na pisano množico poslušalcev vseh starosti, v rahli večini so bili po letih bolj izkušeni. Poznalo se je , da je občinstvo lačno kvalitetnega in tudi malce nostalgičnega glasbenega doživetja. Eric Clapton in Steve Winwood sta zavzemala sprednji del odra, na katerem so bili še dolgoletna Claptonova sodelavca klaviaturist Chris Stainton in bobnar Steve Gadd, izurjeni basist Willie Weeks ter spremljevalni pevki Michelle John in Sharon White.
Scena je bila sestavljena iz velikega odra, dveh video zaslonov ter mogočnega svetlobnega parka. Zvočna slika je bila ravno prav glasna, razmerja med inštrumenti in glasovi pa popolna. Tudi svetlobna telesa so nudila lepo spremljavo zvočnemu doživetju. Debeli dve uri nastopa sta gospoda začinila z imenitnim naborom skladb, ki sta jih potegnila iz bogatih karier, nekaj je bilo tudi poklonov mojstrom bluesa in Jimiju Hendrixu. Težko je izbrati, kaj predstaviti občinstvu, če imaš na voljo tako zalogo materiala. Clapton in Winwood vsakih nekaj koncertov preuredita izvajane skladbe. Dunaj je bil priča trem skladbam s plošče Blind Faith, dvema J.J.Calea, ki jima je novo finančno življenje vdihnil Clapton, dve sta bili iz repertoarja Winwoodove skupine Traffic. Steve ni pozabil na solistično pot, slišali smo ga v uspešnici While You See A Chance. Poseben poudarek sta namenila Hendrixu, predvsem zanimiva in bleščeča je bila dolga verzija znamenite Voodoo Chile, v kateri so prišli do izraza vsi solisti razen ritem sekcije. Steve Winwood je prefinjeno interpretiral klasiko Georgia On My Mind in spomnil na velikana Raya Charlesa. Eric Clapton je pokazal, da res sodi med najboljše v svojem poslu. Igraje je menjaval kitarske sloge, nekajkrat osupnil z bliskovitimi vložki, ki so pravo nasprotje njegovega sloga, ki mu pravijo slowhand. Pravzaprav je bluesovskim skladbam vdihnil svežino, ki jo ta oblika vedno znova potrebuje. Kot enakovreden Winwoodov partner je tvorno sodeloval pri izvajanju uspešnic svojega kolega ter nadomeščal inštrumente, ki so nam znani s plošč. Tako je v instrumentalu Glad iz zakladnice zasedbe Traffic domiselno odigral saksofonske melodije. Clapton jih je letos dopolnil petinšestdeset, Winwood je tri leta mlajši, toda tako veliko predanost muziciranju redko srečamo, pa naj bodo na odru njuni sodobniki ali mladina. Občinstvo je bilo navdušeno, po vsaki solistični točki so dvorano stresli burni aplavzi. Eric Clapton ne velja za briljantnega pevskega interpreta, vedno tudi poje v legah, ki jih zapoje brez napora. Tudi tej nalogi je bil kos, še najbolj je prepričal v akustičnem delu nastopa, ko sta z Winwoodom obudila nekaj bluesovskih klasik in nepogrešljivo Laylo. Morda je kdo pričakoval, da bo iz ust gospodov slišal kaj več kot obvezno zahvalo v angleščini in nemščini, a v ponedeljek je imela glavno besedo glasba. Sicer pa nasmehov in iskrivih pogledov ni manjkalo ne v publiki ne na odru.
Energija obeh legend je ob pomoči izredno sposobnega ansambla pričarala glasbeno zgodovino zadnjih štirih desetletij. Celotna odrska ekipa nam je priredila navdušujoče poučen glasbeni večer.
na vrh