Deja Vu – besedi s katerimi bi lahko opisali prihod pred Cvetličarno, vkolikor ste pred kratkim obiskali tudi Doors Alive koncert; mraz, ostareli hipi z neuradnimi majicami ter tokrat izjemno dolga večgeneracijska vrsta pred vhodom, le vonja po marijuani tokrat ni bilo zaznati. Pa saj ga ni bilo niti potrebno. Veseli december je kot kaže že v polnem teku in množica se je tokrat prišla zabavati na melodije ene najbolj priljubljenih rock skupin vseh časov - Queen. The Bohemians so se skupaj zbrali leta 1996 in v skoraj dveh desetletjih dosegli status najboljših imitatorjev omenjene skupine in igrali pred nadušenim občinstvom po celem svetu.
Ob deveti uri, ko naj bi se pričel koncert, dvorana še ni bila polna, a se dolga vrsta pred blagajno še ni iztekla. Kljub temu je bilo čutiti v zraku pozitivno energijo, na nek način celo magično. Organizator je pametno (ali ne) poskrbel za zamik začetka koncerta in četrt čez uro se je parter že pošteno gužval, medtem ko so se balkoni še vedno polnili v več vrst, iz zvočnikov pa so nam čakanje lajšali rock hiti, od Deep Purple in Led Zeppelin do Guns n' Roses in Aerosmith.
Po 25 minutah čakanja se je le ugasnila glasba, ob velikem navdušenju in rahlem začudenju množice pa so na oder namesto The Bohemians, prikorakali očitno že kar hišni ogrevalni band tribute skupin, Top Stripper. Fantje so tokrat nastopili »priključeni« za razliko od Doors ogrevanja, kar je vidno godilo tudi občinstvu. Namesto običajne pol ure, so si tokrat prislužili kar 50 minutni set, v katerem so odigrali mešanico avtorskih skladb in priredb. Fantom sta se na odru tokrat pridružili še backvokalistki za dodatno obarvanost Jaševega vokala. Kljub temu, da občinstvu niso kaj prida poznani, razen nekaj očitnih izjem v prvih vrstah, pa jim jo je skozi set uspevalo kar dobro ogrevati, vrhunec pa so defintivno dosegli z Aerosmith priredbo 'Walk this way' in predzadnjo odigrano GnR klasiko 'Paradise City'.
Odmor med skupinami običajno pomeni rahlo praznjenje parterja za osvežitev, olajšanje in nikotinski fiks, a tokrat se je zdelo, kot da množica napeto čaka na glavni dogodek in zaradi postranskih opravkov ne bo izpustila svojega položaja v parterju ali ob balkonski ograji. K sreči so odrski delavci kaj hitro opravili svoje delo, zamenjali bobne, ojačevalce in namestili vse potrebno v le petnajstih minutah. Natačno ob pol enajsti uri pa so se ponovno ugasnile luči, iz zvočnikov zadonele kitare Briana Maya, studijski uvod v Tie Your Mother Down, na oder pa prikorakali John Deacon, Roger Taylor in Brian May – vsaj tako je bilo videti na zatemnjenem odru Cvetličarne. Po končanem uvodu pa je skupina udarila z hitro koncertno različico rockerske himne 'We Will Rock You', na oder pa je ob bučnem norenju občinstva pritekel Freddie Mercury, pardon Rob Comber.
Oblečen v svetel jeans z belo spodnjo majico, usnjenim kovičenim trakom na desni roki in obut v Adidas Universal, je tokrat Rob oponašal Freddija na legendarnem nastopu Live Aid iz leta 1985. Če je bil Freddie Live Aidovski, pa so drugi člani skupine nosili oblačila iz različnih koncertov oziroma turnej. Tribute skupine se v glavnem delijo na dva tabora – tiste, ki želijo uprizoriti zvok in sceno banda, ki ga posnemajo; in tiste, ki si obenem trudijo nadeti še videz posnemajočih. Slednji spadajo v drugo skupino, saj Roba s svojo postavo in značilnimi brki ni lahko zamenjati za Freddieja, kot tudi ne svetlolasega bobnarja, zadržanega basista in grivastega kitarista.
V poizkusu ustvariti avtentičen Queen zvok, se je skupina zatekla tudi k originalnim instrumentom. Tako bobnar tolče po Ludwigih, basist podlaga na Fenderjevem Precission Bassu, kitarist pa melodira z repliko Brianove Fireplace kitare v povezavi z Voxovimi ojačevalci. Rob, ki poleg vokalov, tako kot Freddie, igra tudi klavir, pa le-tega nadomešča z Rolandovimi klaviaturami – pričakovati, da bo tribute skupina s sabo vozila velik, neroden in pregrešno drag Steinwayev klavir, seveda ni realno.
V prvem delu nastopa so nas bombardirali z uspešnicami iz sedemdesetih let z izjemo Another One Bites the Dust (1980). Koreografsko me je skupina povsem prepričala, pa naj bodo to bobnarjeve grimase med igranjem, basistovi sonožni poskoki ali pa kitaristove kretnje z kitaro – vse je tu. Seveda najtežje delo pa pripada Robu, ki pa le-tega opravi z odliko. Freddie je bil kralj odra in stopiti v njegove hlače je težko delo, ki pa gre Robu zelo dobro od rok. Od vseh gibov, baletnih elementov, interakcije s publiko do hitrih menjav igranja klavirja ter norenja po odru z karatkeristično palico mikrofonskega stojala – prav vse nam servira. Seveda ne gre pričakovati Freddijevega vokala, saj z izjemo Marca Martella iz uradnega Queen tribute banda Queen Extravaganza, še nisem slišal nikogar, ki bi mu prišel blizu tako po razponu kot po barvi. A svoje delo kljub temu opravlja odlično. Zamera bolj leti na kitarista; ta sicer v ritmičnih delih lepo sledi Mayevemu zvoku, razlika pa se pokaže predvsem v solažah, saj le-te nimajo značilne melodike ampak bolj spominjajo na generične hard rock solaže.
Po Crazy Little Thing Called Love, zadnjem komadu prvega dela, kjer je Rob poprijel tudi za akustično kitaro, na odru pa se jim je pridružil izvrstni klaviaturist, katerega imena žal nisem ujel, je sledilo petnajst minut premora, na oder pa so se fantje vrnili ob zvokih uvoda v One Vision, čemur je pričakovano sledil tudi set s poudarkom na osemdesetih letih. Rob je tokrat nosil Freddiejevo opravo iz poslednje Queen turneje leta 1986 – bele hlače z dvojno rdečo črto, belo majico z globokim V izrezom ter rumeno jakno. Žal pa si ta večer tonski mojster ni zaslužil mosjterskega naziva. Zvok je bil preglasen, kitara je bila nastavljena preglasno, kar je motilo še posebej v mirnejših delih skladb, vokal pa prepotiho. Posledično se je Roba slišalo zelo slabo z izjemo teh mirnejših delov. Vokal se je nekoliko popravil v drugem delu seta, a celostno je bil zvok še vedno daleč od dobrega.
Zvok na stran, občinstvo je več kot uživalo v nastopu angležev. Vrstili so se hit za hitom in večkrat kot ne sem dobil občutek, da Robu sploh ni treba peti, saj je dvorana preglasila (slabo nastavljen) vokal. Kohezija je bila izjemna, pa naj si je šlo za petje ali pa mimiko koncertov ali spotov iz preteklosti – od dvignjenih ploskajočih rok pri Radio Ga Ga ter We Will Rock You, do sesanja med I Want To Break Free in seveda za Freddieja tako značilnega vokalnega izmenjavanja s publiko. Rob si je kasneje v drugem setu zamenjal majico, v skladu z turnejo, za podaljšek pa si nadel belo jakno z rdečimi dodatki kot jo je Freddie nosil v podaljških na prej omenjeni turneji. Koncert se je zaključil z še eno rock himno We Are The Champions, kjer smo tako Rob kot občinstvo iztrošili glasilke do konca, sam pa je ob podaljšanjem instrumentalnem delu komada, iz za odra prikorakal z britansko zastavo na kateri je bila z zadnje strani prišita slovenska – še ena od značilnosti skupine, ki jo Bohemiansi tako dobro imitirajo, obenem pa prejemajo stoječe ovacije. Fantje so se od ljubljanske publike ob zvokih britanske himne poslovili z obljubo, da se vidimo prihodnje leto. Upam, da bodo obljubo tudi držali!
na vrh