Obisk koncerta Erica Claptona in Steva Winwooda se je še nedolgo nazaj povprečnemu Evropejcu zdel kot pobožna želja. Tako si ni težko predstavljati kako je med ljubitelji stare dobre godbe završalo ob novici, da bo legendarni Blind Faith tandem letos poleti svoje operacije preselil tudi na staro celino. Obisk ene od treh Sloveniji najbližjih lokacij, Dunaja, Munchena ali Beograda, je kot bi mignil postal nujen. Na koncu je v korist romanja proti jugu do prestolnice nekdanje skupne države prevagal vonj po pečenju, kavi in obljubljena čarobnost kalemegdanskega razgleda na sotočje Save in Donave.
O veličini in pomembnosti v uvodniku opevanega dogodka za Beograd s širšo okolico je zgovorno pričal že sam pogled v drobovje beograjske arene. Koncert je bil namreč razprodan do zadnjega kotička, pravzaprav kar presenetljivo, če se samo spomnimo obiska Queenov s Paulom Rodgersom, ta je v areni pred dvema letoma namreč pustil kar nekaj praznih mest. Prostora za dvom tokrat ni bilo! Beograd je minulo sredo za dobri dve uri postal vsebalkansko zbirališče za glasbene gurmane vseh narodov in narodnosti. Ob pehotnem slalomiranju sem ter tja je bilo seveda moč zaslediti tudi čebljanje v slovenščini, s katerim so sonarodnjaki še nekaj zadnjih trenutkov pred koncertom navdušeno stregli z detaljno analizo kariernih vzponov in padcev na odru vsak hip pričakovanih glasbenih eminenc.
Eric Clapton in Steve Winwood množici nista ostala dolžna niti peščice obljubljene glasbene briljantnosti. Par je na odru v vsakem momentu deloval odlično, težav v samem zvoku ni bilo zaslediti, podobno vrhunska pa je pričakovano bila tudi sama eksekucija nič manj navdušujočega repertoarja. Ta z napenjanjem mišic ni skoparil vse od uvodnega Blind Faith favorita, ko sta si Clapton in Winwood po dveh kiticah in refrenih "Had To Cry Today" s kitarama v rokah izmenjala prvi "podaji", iz katerih se je v nadaljevanju skladbe hitro izcimil nekakšen mini improvizirani maraton. Par se je v nadaljevanju dokaj predvidljivo stegnil po caleovskima "Low Down" in "After Midnight", dolgoletna standarda Claptonovih koncertnih nastopov pa je po hitrem postopku nasledil venček Blind Faith in Traffic favoritov, po pravilu pospremljenih s številnimi domiselnimi improvizacijami.
Glasbena zapuščina obeh Claptona in Winwooda je seveda strašljiva, prste razteguje od ofucanih bluesy rockerjev Derek And The Dominos in že prej omenjenih cvetk Blind Faith slave, prek bolj progresivno naravnanih trzljajev slavnih Traffic dni, ter prek Creamov vse nazaj do dokaj naivnega, a sladkega r & b "groovanja" Spencer Davis Group. Vsekakor gre za nabor, ki v katerikoli obliki ali različici ponudi nekaj najimpresivnejših momentov v povesti rock glasbe. Opus presežkov je tako obsežen in navdušujoč, da sta se gospoda pri pitanju koncertnega občinstva preprosto odrekla črpanju iz dela diskografije, arhiviranega pod oznako solističnih izdelkov. Po svoje gre za presenetljivo odločitev, sploh če upoštevamo, da že ob bežnem preletu poteka Winwoodovega glasbenega pohajkovanja 80tih let naletimo na dosežke, ki v luči komercialne prepoznavnosti in uspeha pometejo z blues in soul eksperimenti zgodnjega ustvarjalnega razdobja. Winwood je negiranje materiala odličnega "Back In The High Life" albuma sicer kompenziral z vokalno izpiljeno dostavo "While You See a Chance" in Midland Maniac", se pa je stric na srečo ustavil tudi ob "Georgia On My Mind", skladbi, ki jo je populariziral Winwoodov veliki vzornik Ray Charles.
Še kako pogrešani so bili tudi utrinki Claptonovega artističnega prebujenja iz druge polovice 80tih let, denimo "Forever Man", sicer stalnica koncertov onstran Atlantika izpred enega leta. Eric si je duška tokrat raje dal s "Key To The Highway", ta je navdušila tako s kontrolo kot mojstrskim koriščenjem široke palete tonov. Dostopnejšo preobleko je namenil Johnsonovi "Crossroads", bolj robustno pa znameniti "Woodoo Chile", ki je ob izdatni glasovni podpori spremljevalnih vokalistk navdušeno pričarala enega vrhuncev večera. Zanimivo kako spokojno vzdušje je navkljub prisotnosti 25.000 glave množice za sabo potegnil akustični set, s katerim je Clapton nesebično izkazal poteze globoke intimne povezanosti z bluesom. Izbira standardov "Driftin'" (Johnny Moore's Three Blazers) in "How Long Blues" Leroyja Carra je bila pričakovana, obe sta namreč stari znanki Claptonovega albuma "From The Cradle", njuni izvedbi pa sta v podobno predvidljivi maniri zasijali mnogo močneje in predvsem žlahtneje od precej rezervirano odtegnjene "Layle". Vznesenost interpretacije slednje je z leti več kot očitno izgubila na prioriteti, saj je že njena pojavnost (podobno kot pri "Cocaine") dovolj za izzivanje vročičnega odziva publike.
Beograjski koncert je potrdil odlično formo Blind Faith tandema, ki letom in pregovorni oguljenosti repertoarja navkljub še vedno deluje prepričljivo v vseh elementih odrske izvedbe. Druženje z Ericom Claptonom in Stevom Winwoodom bo gotovo ostalo z zlatimi črkami zapisano v rubriki nepozabnim koncertnih doživetij, in to kljub dejstvu, da je dogajanje potekalo brez presenečenj, suvereno, točno po začrtanemu planu, brez motoviljenja ob maksimalno zreducirani komunikaciji na relaciji do publike, pravzaprav bi ga še najlažje opisali s potezami gosposke demonstracije perfektnega obvladovanja glasbene profesije.
na vrh