Le kdo bi si mislil, da nekje na svetu obstaja človek, ki bi si javno drznil napovedati svoj nastop, na katerem bi suvereno prepeval nesmrtne pesmi skupine Queen, na katere smo nekateri občutljivo čustveno navezani in kritični do vsakega imitatorja, ki popači že najmanjši košček pesmi in jo odigra po svoje.
No, ta oseba obstaja. Lee Garcia, španski domorodec, nam je v Postojni, uro po napovedanem pričetku nastopa, pokazal svoje sposobnosti. V spremstvu staršev se je v majhnem zaodrju počasi in previdno pripravljal na nastop in po uri čakanja za pet minut skočil na stran, od koder se je skozi majhno množico ljudi vrnil preoblečen v večnega Freddieja Mercurya. Njegov nastop je na odru v obliki tišine in pogleda proti lokalnemu DJ-ju, češ da naj utiša glasbo, napovedal njegov oče. Na majhnem prenosnem playback studiu je pritisnil tipko play in glej ga zlomka, ob udarnih, v hard rock verzijo predelanih zvokih pesmi "We will rock you", je na oder prifrčal Lee Garcia. S svojo, do potankosti natrenirano koreografijo in izgledom (bel frak, bele hlače z rdečim stranskim robom, beli športni čevlji, bel trak na zapestju ter seveda Buggs Bunny majica brez rokavov) nam je že v prvih sekundah vzel sapo. Njegovo zvijanje, korakanje, gibi rok, mimika obraza, vživetost – na odru je bil Freddie. Popeljal nas je skozi vrsto uspešnic, ki jih je drugo za drugo odpel intonančno točno, pri čemer pa si je seveda kdaj pa kdaj moral tudi pomagati s petjem terc navzdol, kajti vsi vemo, da svojih studijskih del tudi pravi Freddie Mercury ni mogel odpeti v živo tako kot je to zapel na ploščah. Po uvodni pesmi je sledila pesem "Tie your mother down", katero je dobesedno isto zapel in odplesal, kot je to storil Freddie v Wembleyu leta 1986. Po teh dveh pesmih sem prišel do spoznanja, da kljub pravilni izvedbi obeh pesmi barva glasu nikakor ni pripadala Freddieju, nakar sem se spomnil na Freddie Mercury Tribute Concert (1992), kjer je George Michael odpel pesem "Somebody to love" in ta glas je pripadal tudi našemu Freddieju. Sledila je pesem "Somebody to love", v kateri je brez težav, v falzetu, odpel končni "Somebody to" in se nato, kakor da bi šel po tekočih stopnicah navzdol spustil po besedi "love". Sledili sta pesmi "Play the game" in "Killer Queen", ki sta bili izvedeni zelo doživeto in prepričljivo. Seveda v svojem nastopu ni mogel izpustiti iz Wembleya legendarnega vmesnega dela, kjer je Freddie samostojno testiral publiko. Tako je v krajši obliki načel zloge Ye-ee in tako smo drdrali po lestvici navzgor in navzdol in ustvarjali dialog z njim. Sledile so pesmi "Save me", "Seven seas of Rhye" ter "Bicycle race". Svoje petje in gibe je suvereno predstavljal na najvišji točki odra, ki je nad občinstvom rahlo dvignjen. Zelo zanimivi prizori so sledili v času Mayevih solov, ko se je naš Freddie moral nekako znajti in je svoje bivanje na odru enostavno izrazil skozi gibanje. tako so sledili Freddijevi zamahi z rokami, polkrožno vrtenje itd. Sledila je pesem "Fat bottomed girls", na sredi katere si "izsušenogrli" pevec naroči tudi pijačo. Po tej pesmi je sledil stavek "How are you doing guys?", ob katerem smo fantje le s težavo premaknili kotičke svojih ustnic navzgor. Sledile so pesmi "Good old fashioned lover boy", "Don't stop me now" in "Another one bites the dust", ki so bile zapete suvereno, z manjšim nižanjem višjih tonov. Zadnji dve pesmi v prvem delu sta bili "Under pressure", katere izvedba je bila dobra, vendar je pesem zaznamoval neprepričljiv vmesni del, kjer naj bi vladal Bowiejev vokal, ter "Now I'm here", kjer se je pevcu prvič po 13 pesmih zašibil glas. Sledila je 30 minutna pavza, po kateri je Freddie prišel na oder v rumenem telovniku ter ogrnjen v angleško zastavo in ob prodornem začetku pesmi "Flash" prešel na pesem "One vision", s podporo njegove mame, ki je pred odrom spremljala njegov nastop z vihranjem angleške zastave. Sledijo pesmi "A kind of magic", ki je v burnem vzdušju v celoti odpeta skupaj s publiko, "Who wants to live forever", "I want to breakfree" (brez sesalca!), "Living on my own", "Hammer to fall", kjer se že čuti utrujenost glasu in višje dele odpoje nižje kot sicer, "I want it all", "Breakthrough", s prefinjenim originalnim začetkom Freddieja Mercurya, "Bohemian Rhapsody", pri katerem bi lahko manjkal celo Mayev solo, saj ga je Lee v celoti pospremil s svojim falzetom ter "Crazy little thing called love", pr katerem Lee sestopi z odra in poje med publiko. Zadnji dve pesmi rednega dela nastopa sta bili "Radio ga ga", kjer pevec že na veliko uporablja svoje grlo, s čimer prizna zahtevnost pesmi ter "We will rock you", ki se je izkazala ko replay iztočnica za konec koncerta. Sledilo je triminutno izpevanje publike in nastopajočega z že prej slišanima zlogoma Yee-ee ter Ti-deo, kjer je naš Freddie malo pretiraval in šel previsoko, pri čemer se je zlomil in priznal poraz z besedami "Fuck that I'm going down.".
Ob bučnih ovacijah je ob svojem povratku na oder zapel pesmi "We are the Champions" in "Show must go on", pri katerih pa je tudi povedal, da takšne publike še ni doživel in da se bo v Slovenijo še vrnil.
Priznam, da tako dobrega nastopa kateregakoli drugega imitatorja Freddieja Mercurya še nisem doživel in upam, da bo Lee Garcia še kdaj viden pri nas ali kje bližje v tujini, kajti za tako suveren nastop, kot ga ima Lee in za katerega je potrebno imeti veliko znanja, sposobnosti in predvsem veliko ljubezni do izvorne skupine Queen, se splača prevoziti nekaj več kilometrov kot običajno. Lee Garcia, bodi pozdravljen!
Besedilo: Peter Strnad
Fotografija: Daniel Pavlica
na vrh