Prišel je na vrsto tudi tehtni alibi za obisk koncerta v Kanalu ob Soči. To je prelepo primorsko mestece sredi soške doline Kot že narekuje njegovo me se skozenj vije bučava Soča, sam kraj pa je "zleknjen" med Banjško planoto in Kanalski Kolovrat. Kanal je tako rekoč idilično mestece z izredno arhitekturo in impozantno zgodovino, krasi pa ga tudi nič manj impozantna mostna konstrukcija. Vikend znova in ahhh,... natančno dvanajst let od ustanovitve RockLine. Skok iz Breginjskega kota v Kanal. Severna Primorska je bila tega vikenda »posejana« s koncerti. V Cerknem Raggalution, v Tolminu El Kachon in Bluesback, no za ljubitelje distorziranih zvočnih perverzij, pa se je zdel obisk Kluba kanalske mladine, kjer so svoj nastop potrdili Nuclear Aggressor iz italijanske Gorice, postojnski tehnični death metalci Licence To Hate ter tolminski thrash/death metalci Devil's Bridge, več kot priročna, to je greha vredna, skušnjava.
Kako "priljubljen" je ljubljanski dialekt v Kanalu ob Soči namigujeta dve bližnji srečanji z osebjem kluba, oziroma obiskovalci. Prvo vprašanje se je namreč glasilo: »Ali sta iz Sazasa?«, no malo kasneje, pa me je nekdo ogovoril celo v angleškem jeziku z vprašanjem od kod pač prihajam. No, ko sem se ob tej hladni prhi malo zamislil, to niti ne čudi. Ko človek počasi srečuje Abrahama, bi lahko tega večera v klubu in vlogi krušnega starša posvojil vsaj 90% vseh prisotnih. Razkorak v letih je pač tu. No tega večera se je spravilo v klub vsega trideset glav, raje kakšna manj, kot več, pa še to so bili po večini obiskovalci iz Italije, ki so prišli bodrit svoje rojake Nuclear Aggressor. A, ko prispe tja tudi Boco, nosi samo njegova pojava težino vsaj dodatnih sto obiskovalcev koncerta! Pozor, pivo znaša 2,50€, kar je dražje, kot na Metelkovi, zato odsvetujem lahkomiselnost. »Šestorček« v prtljažniku vašega osebnega avtomobila, je lahko v takšnih primerih še kako koristen rekvizit, če iščete priročnejši način pogasitve žeje.
Gremo h glasbi. Mično urejeno prizorišče. Od glave do pete. Klub kanalske mladine je super plac, ki bi moral gostiti več tovrstnih koncertov. No okrog pol enajste zvečer so na oder zlezli tolminski Devil's Bridge Pečaten nastop. Pobje imajo kilometrino, prav tako izkušnje. Vodja skupine vokalist in kitarist Luuka Trpin, je kremenito "trpinčil sotrpine" s pošastnim growlom. Fraze pa surove, elementarne, starošolsko thrashersko obarvane. Na trenutke skupina prisloni (tudi z ritmiko) celo nekaj vsebin, ki se spogledujejo z zapuščino zgodnjega ameriškega speed metala. Kompaktno, samozavestno in rušilno. Stara šola. Bend razvija svoj prepoznavni glasbeni karakter. Brez šminkerije. Samo šus. Sunkovitosti in dinamike fantom na odru ne zmanjka in prav fascinantno je gledati, kako dobro se, tudi v zvočnem izkoristku, med seboj ujema trio. Čvrsta ritmična kinetika s katero sta briljirala bobnar Sašo Kokošar ter basist Mitja Markič, je vzdrževala izredno oporo Luki, da je ta uspel na moč učinkovito in prepričljivo braniti barve vokalista in kitarista v eni osebi. Tudi kar se fascinantnega soliranja tiče. Bend je pripravil repertoar avtorskega porekla in seveda odigral edini uradni studijski dokument, to je EP »He Is Crossing« izdan davnega 2011, pri čemer je skladbo Why Are We Here privarčeval za sam sklepni del svojega, več kot prepričljivega in dopadljivega pajdašenja z zadlaškim Luciferjem. Fantje, ne bom se ponavljal, a čas je, da vendar že enkrat izdate tudi studijski prvenec.
Licence to Hate imajo za seboj podobo kilometrino, kot Devil's Bridge. Postojnčani, ki so po novem kvartet in delujejo od leta 2010 dalje, so v glasbenem oziru skvašeni iz drugačnega testa in v igri se čuti, da se njihova glasbena nomenklatura naslanja na pridobitve starošolsko obtesanih prvin tehničnega death metala iz Floride. A z brutalnostjo in kompleksnostjo v mejah »normale« (pozabite na primerjave s kakšnimi Nile). V mejah sledljivosti. Bend je pristopil sila podoživeto, zlasti je trgalo vsevprek kitarista Bajota, ki je imel nekaj težav z zvokom in tako sredi koncerta sestopil z odra ter skušal zaznati, kako pravzaprav Licence To Hate sploh zvenijo tega večera v klubu, ko se postaviš med poslušalce. Izgleda, da fantje radi občujejo z likom in delom skupin Possessed, Death, Cannibal Corpse, Deicide, pri čemer je kaotičnost kakšnih Slayer že skoraj rudimentarno pravilo. Vokalna karizma gorostasega Grege, v katerega spraviš za šalo dva "Interceptorska Čulka", funkcionira izvrstno. Je več kot pisan na kožo uničujoči energiji nesvetega skrunjenja vsega kar bi oddalo vsaj kvant svetlobe. Bend je leta 2016 izdal demo »Sick Of All That Bleeds«. Očitno pa je, da gredo stvari za Licence To Hate na pravo mesto tudi v oziru dejstva, da se pripravlja pravi teren za vznik studijskega prvenca.
Za finale pa še Nuclear Aggressor. Trio, ki je bil nekdaj tudi kvartet, je bil prav tako ustanovljen leta 2010. Torej smo dobili tega večera vse tri skupine z enako letnico rojstva. Bend zastopajo slovenski bobnar Luka Laurenti, ki je prej bobnal za zasedbo Lintver, pa povsem novi basist zasedbe z vzdevkom Sioba ter vodja, to je pevec in kitarist, Hellvis (orig. Elvis Masut), ki že nekaj časa hodi naokoli s povsem pobrito pričesko. Slednji se ni pozabil niti teatralno namazati po obrazu, tako da je dajal vtis zombija. Nuclear Aggressor so vnesli nekaj "glasbenih fantazij" po vzoru starošolske zapuščine nemških tevtonskih thrash metal zasedb, na čelu s Kreator. Tudi histerični, a prodorni in pečatni vokal razdivjanega in razuzdanega Hellvisa je občasno spomnil na Petrozzo. Gre za bend, ki je izredno dobro uglašen, uigran in ki ima tudi nekaj več izkušenj, saj se lahko pohvali tudi z izdatnejšo konsistenco lastnih avtorskih izdaj. Tako je, po seriji EPjev in v letu 2013 izdanem studijskem prvencu »Condemned To Rot«, v predlanskem letu izšel še drugi dolgometražni dosežek skupine z naslovom »Slow Dismemberment«. Torej brez potresnih sunkov v smislu glasbene inovativnosti, vendar pa tako, kot obe skupini prej, z izredno srčnostjo, strogim fokusom ter zavzetostjo! Bend je vseskozi podžigala tudi mala skupinica "prekopicevajočih se "zverinic", točneje italijanskih metalskih zanesenjakov ter simpatizerjev ekstremne glasbe, kar je bilo na moč dobrodošlo, saj je odganjalo tisti nevšečni občutek, da je klub pač ostal tega večera povsem prazen in pozabjen.
Kanalci so dobro »ulaufana« ekipa in so izpeljali dogodek na zares visokem organizacijskem nivoju. Koncertni dogodek bi si zaslužil večjo podporo s strani publike in večji obisk. Zakaj ljudi v novih časih ni več na koncerte niti ob sobotnih večerih, ostaja torej še naprej nerešljiva uganka. Nemara bo kaj bolje 30.3..2018, ko nastopijo tu črnomaljski glasbeni posebneži Broken Lock, ki razvijajo svojevrstno glasbeno postavo s katero bi lahko odprli tudi koncert kakšnim Mastodon, družbo pa jim bodo takrat delali reški psycho-math rockerji Flip Flop Fatality.
na vrh