Festival Ljubljana je v preteklih letih predstavil že marsikatero poslastico za ljubitelje glasbene smetane, tokrat pa je v ljubljanskih Križankah ponudil nekaj zares posebnega. Na legendarni oder so stopili še bolj legendarni Laibach, tokrat v vrhunski navezi s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Laibach s simfoniki sicer niso nastopili prvič, premierno se je to zgodilo letošnjega februarja v Bruslju v dvorani Henry Le Boeuf v Palači lepih umetnosti, a tokrat je skupine s simfoniki pripravila izdatno razširjen program. Ta je bil razdeljen v dva dela, v prvem je več deset glava postava na odru odigrala več ko pol urno avtorsko vizijo po motivih Krsta pri Savici Franceta Prešerna, v drugi pa nekakšen best of set obogaten z bogatim doprinosom simfonikov.
Laibach so z zamudo akademskih petnajst apokaliptično kolesje pognali z lastno interpretacijo dela nedokončane opere Olaf Trygvasson največjega norveškega skladatelja Edvarda Griega. Te se tematsko dotika krvavega pokristjanjevanja na Norveškem in Švedskem in se je tematsko tako izvrstno zlila s sporočilnostjo Prešernovega Krsta. Na oder je kot prvi prikorakal dirigent Simon Dvoršak in se priklonil publiki, sledila pa mu je Laibach trojica, bobnar Janez Gabrič ter mojstra elektronske podobe benda, Rok Lopatič in Luka Jamnik. Zvočno mračnost Griegove Olaf Trygvasson so vrhunsko nadgradile enostavne, a sporočilno močne animacije nordijskega porekla, zloveščo atmosfero pa sta kmalu nadgradila karizmatični Milan Fras in čudovita Mina Špiler, ki sta robotsko počasi prikorakala na oder in Griega prevesila v Prešerna. Krstna uprizoritev Krsta pri Savici v podobi Laibach je poskrbela za nekaj kocine dvigajočih epskih trenutkov, ki bi preprosto morali nekoč v bodoče najti svoje mesto v filmski uprizoriti Krsta pri Savici. Pa ne v maniri kakšnega hollywoodskega plastičnega in brezdušnega blockbusterja, temveč v stilu Eisensteina ali Tarkovskiyja. Vse pohvale si za izvrstno opravljeno delo zaslužita tako Laibach kot skladatelj Anže Rozman, Prešernov Krst je namreč na petkov večer preprosto zvenel tako, kot da je vsa ta leta le nestrpno čakal na zvočno obdelavo s strani Laibach. Briljantno so Prešernovi verzi zveneli, ko so kot grom prihajali iz Frasovega grla, še toliko bolj ko je napočil čas za mračni in melanholični konec ob Bohinjskem jezeru in je pretresel »dialog« Frasa kot Črtomira in Mine kot Bogomile. Laibach so na svoj način, tudi s provokativnimi animacijami menjavanja in prelivanja krščanskih in poganskih simbolov, potrdili tisto Marxovo o tem, da je religija opij ljudstva.
Po slabi uri so si Laibach in simfoniki privoščili dobrih petnajst minut odmora, nato pa publiko ob gromkem aplavzu pozdravili s hitom aktualne plošče Spectre, Eurovision. Refren »Europe Is Falling Apart« je ob epski in apokaliptični podpori orkestra dobil popolnoma novo podobo, še enkrat več pa so se Laibach izkazali za profete propada Evrope kot je poznamo. Sporočilo o počasnem umiranju Evropske unije, v luči migrantske krize in Brexita v zvočni podobi Laibach dobi še bolj impresivno zaslombo. Verjetno poleg Krsta najmogočnejši trenutek večer je pripadel kultni in močno nadgrajeni skladbi Smrt za smrt, ki je ob atonalnem uvodu, prizorih eksplozij atomskih bomb in srhljivih krikih Mine Špiler ustvarila popoln postapokaliptični ambient. Von Sonnen-Aufgang je ponovno pripadel briljantni Mini, ob bržda največjem hitu The Whistleblowers so se razživele celotne Križanke, Laibach pa so se poslovili ob z diskom navdahnjenim Resistance Is Futile. Da še ni povsem konec je bilo jasno, saj je sledil še obvezni sloves s kultno Life Is Life/Leben heisst Leben. Ljubljanski koncert je znova zgolj potrdil dejstvo, da Laibach na svetovnem glasbenem zemljevidu ostajajo unikat, ki ga globoko cenijo tudi bendi kot so Morbid Angel, Ministry in Sigh, ki tokratni ljubljanski publiki sicer pomenijo toliko kot Eisenstein oboževalcem Michaela Baya. Kakorkoli že, Krst pri Savici v izvedbi Laibach in simfoničnega orkestra je nekaj, kar bi namesto harmonike moralo najti pot v vsak slovenski dom, takih »An Evening With Laibach« pa še, prosim!
fotografije: Klemen Udovč
na vrh