Cankarjev dom je 9. maja gostil sklepni koncert najbolj prepoznavne slovenske skupine, Laibach, ki so v Gallusovi dvorani sklenili Evropsko turnejo »Sound of music« ali »Naše pesmi, vaše sanje«.
Zvočno-vizualni dogodek je napolnil Gallusovo dvorano do zadnjega kotička, kljub nekoliko višjim cenam vstopnic, kot smo jih (za slovenske izvajalce) vajeni, vendar je to razumljivo, saj uvrščamo Laibach že leta in leta v svetovni okvir glasbene umetnosti s svojevrstnim slogom, ki ji približka ne moreš najti. Hram slovenske kulture je vsekakor primeren za kultno skupino, ki na svojevrsten način tako z glasbo, kot z gibanjem NSK, piše zgodovino slovenske kulture.
Že pred koncertom je bilo na projekcijah mogoče opaziti vpliv koncerta v Severni Koreji, kjer so lanskega leta Laibach revolucionarno orali koncertne ledine skozi meje ene najbolj zaprtih držav sveta. Prelomni zgodovinski dogodek, ki je še vedno zavit v tančico organizacijske skrivnosti, je glasbeno in vizualno zaznamoval tudi nekaj skladb zaigranih na koncertu.
Laibach, ki trenutno delujejo v zasedbi Milan Fras (vokal), Mina Špiler (vokal, sintetizator), Janez Gabrič (bobni), Luka Jamnik (sintetizator) in Rok Lopatič (sintetizator) so svojo glasbeno – vizualno ekstazo pričeli petnajst minut preko osme zvečer z zvočnim kaosom, ko je Rok Lopatič na klavirju pričel uverturo v morbidno skladbo »Smrt za smrt« z albuma Rekapitulacija. V podobnem slogu se je koncert nadaljeval s skladbami »Ti, ki izzivaš« in »Now you will pay«. Sledile so tri skladbe »Great divide«, »Eurovision« in »Walk with me« z aktualnega albuma Spectre.
V spektakel je bi vpet eden izmed redkih stavkov med samim koncertom in sicer: »And now for something completely different«, s katerim so se Laibach s svojim repertoarjem prestavili na skladbe, ki se poistovetijo z imenom turneje. Priredbe pesmi iz filma Moje pesmi, moje sanje s skladbami »Do re mi« »Edelweiss«, »Sound of music«. Te skladbe so postregli tudi Severno Korejski publiki, kar je bilo jasno začutiti med izvedbo in projekcijami. Pri skladbi »Climb every mountain« se je zvezdam večera pridružil duet Silence, kateremu so Laibach po končani skladbi za kratek čas prepustili oder. Kvalitetno brezkompromisni dvojec v sestavi Borisa Benka in Primoža Hladnika je koncert nepozabno začinil z odlično izvedeno Severno Korejsko narodno pesmijo ter ganljivim trisom skladb, v katerih sta se glasbenika trendovsko posvetila nedavno nedvomno prezgodaj preminulim umetnikom Davidu Bowie-ju z njegovo skladbo »This is not America«, Tomažu Pandurju s skladbo »Electricity«, ter Princu z njegovo skladbo »When doves cry«. Skrajni minimalizem, a kljub temu tako popolno izveden, da je ob črno belih portretih preminulih umetnikov, ki so se predvajali, le redko koga pustil ravnodušnega.
Ob povratku peterice Laibach se je koncert nadaljeval s skladbo z albuma 1 VIII 1944. Warszawa z naslovom »Warzsawskie dzieci« nato pa še četverico skladb z aktualnega albuma Spectre: »We are millions«, »Whistleblowers«, »No history«, »Bossanova« ter skladbo z albuma An Introduction To... Laibach (2012) »Ballad of a thin man«, ob kateri so Laibach zapustili oder.
Vrnili so se še za dva »bisa« v katerem so v prvem zaigrali še eno priredbo navezujoč se na ime turneje z naslovom »Favourite things«, ter dva občinstvu zelo poznani favorit »B-mashina«, ob kateri so se na projekciji predvajali inserti iz fantazijske komedije Iron sky v kateri so Laibach poskrbeli za glasbeno podlago. Ob zaključku prvega dodatka smo slišali še »Life is life«, katero so na polovici skladbe spretno preobrnili v »Leben heißt Leben«.
V drugem »bisu« je Laibach koncert po dobrih dveh urah in pol zaključil z večini nepoznano skladbo »Each man kills«. Po zaključku koncerta je na projekciji premišljeno sledil »trailer« za prihajajoči film o njihovi turneji po Severni Koreji s čimer so potrdili vpliv na skupino s tem svojevrstnim dosežkom.
Kako pokomentirati koncert kot celoto? Skupek umetnosti, ki jo na naših tleh težko doseže katerakoli druga glasbena skupina. Vsaka poteza je dodobra dodelana. Nepogrešljivi Milan Fras s svojim značilnim nastopom največ pripomore k celotnemu kompletu in v simbiozi popolno deluje z eno najboljših pridobitev skupine Laibach kadarkoli, vokalistko Mino Špiler, katera skozi celotno izvedbo koncerta navdušuje z vokalnimi zmogljivostmi in se čudovito zlije s celotno podobo Laibach. Z Rokom Lopatičem je Laibach zagotovo pridobil enega najbolj kvalitetnih klaviaturistov, kar jih premore naša dežela, na sintetizatorju pa se odlično zlije z Luko Jamnikom. Ritem na bobnih brez zaznanih težav skozi ves koncert drži Janez Gabrič. Kitare pa so že davno tega popolnoma nadomestili z elektroniko.
Sklepni koncert turneje v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je postregel z brezhibnim nastopom, repertoar pa je bil, v primerjavi s preostalimi koncerti turneje, podaljšan.
Režiser oz. snovalec celotne izvedbe koncerta oz. turneje si prav tako zasluži vse pohvale, ker celotna izpeljava preprosto klapa. Od projekcij, do svetlobnih efektov. Ni presežkov, vendar če tisto kar ponudiš vžiga, je to povsem dovolj. Na trenutke sicer skrajno glasno, ampak to se skupini pač prilega in je to potrebno vzeti v zakup. Slovenska koncertna sfera potrebuje več paketov takšne popolnosti.
besedilo: Klemen Udovč
na vrh