Kyuss... Yeah. (2012)

Če se kak bralec čudi naslovu – upam, da ni bil ta tisti, ki bi ga odvrnil od branja – »Yeah« referira na 4-sekundno »skladbo« z albuma Blues For The Red Sun, kjer John Garcia preprosto reče: »Yeah.« Zdi se mi, da ta beseda še najbolje povzame celoten koncert revitaliziranih Kyuss, ki se je dogodil 28. 5. 2012 v Kinu Šiška.

Ker so se vrata odprla uro pred nastopom utemeljiteljev stoner žanra, je treba na to seveda opozoriti. Kot predskupina so namreč z basi dvorano stresli prav slovenski Carnaval. Če plodnih slovenskih stonerjev ne poznate zaradi njihove glasbe – pa bi jih morali – jih gotovo poznate zato, ker je »en model iz njihovga benda plunu šefu sazasa v fejs«, kot je izjavil eden izmed poslušalcev pred koncertom. Kar je seveda res. In Carnaval so s to simboliko poslali pljunek v obraz vsej slovenski glasbeni estradi, ki služi na račun SAZAS-ove politike, vendar če bi pljuvali vsakemu posebej, bi morali spiti veliko piva, da jim grla ne bi strohnela, zato pa so pljunili v obraz Matjažu Zupanu (vodji SAZAS-a). No ja, baje je bil Kozlevčarjev (kitarist, če se kdo sprašuje) pljunek uradno del njihove promocije debitantske plate 2 (za tiste, ki jih poznate samo po videzu – ja, to je tista z mamutom, kako zveni v živo, pa si lahko preberete tu), ki je izšla pred albumom z naslovom 1 (kako si drznejo!). Škoda, ker je večina Kyuss obiskovalcev pilo pivo zunaj in ne pred odrom, kajti Carnaval žgejo prav tako glasno kot Kyuss, še nekoliko inteligentnejše (niso jim King Crimson kar tako za vzor), je pa res, da njihov pevec med nastopom ne nosi sončnih očal (kot Garcia), temveč tiste vrste očal, zaradi katerih se v osnovni šoli norčujejo iz tebe. Mogoče zato še niso ravno Kyuss. V glavnem – fantje v svojem cehu razturajo. Zunaj je že njihova tretja plata, koncertirajo povsod, kjer jih sprejmejo, pa če je to na Metelkovi pred 15 ljudmi ali pa v Šiški pred vsaj 300-timi. Edino na veselicah ne. To je rezervirano le za najkvalitetnejšo slovensko glasbeno estrado.

Kakor hitro so Carnaval končali, se je dvorana napolnila. Dolgolasi, bradati modeli so zavzeli svoja mesta, si izmerili dovolj prostora za headbanganje, izpili svoje tretje pivo in si začeli ogledovati arzenal ojačevalcev, ki so jih Kyuss privlekli s seboj. Bučen aplavz je bend požel še preden se je pojavil. V bistvu več kot na koncu, med komadi in ko je Garcia dejansko uletel na oder. Kar v bistvu nekako povzame nastop Kyuss (Lives?).

Kot verjetno veste, je imel Kyuss kar velike po-poporodne krče. Najprej se bendu za reinkarnacijo leta 2010 ni želel pridružiti kitarist Josh Homme, nato je iz benda šel še basist Nick Oliveri. In ker to seveda ni bilo dovolj, sta nekdaj originalna člana bend zaradi izrabe imena Kyuss tožila Garcio in bobnarja Bjorka. Tožba je bila sploh višek egocentrističnega iracionalizma – Homme in Oliveri sta hotela denar od turneje, ne da bi karkoli naredila za njo ali kakorkoli sodelovala pri njej. Milo rečeno, zadevo glede projekta Kyuss Lives! sta Garcii in Bjorku precej otežila. Iskanje novega basista in kitarista verjetno ni bilo lahko. Zadeve znotraj skupine zagotovo niso bile iste, kot so bile v prvotnem bendu 20 let nazaj. Tudi Garcia in Bjork sta bila, no, mlajša 20 let nazaj. Verjetno tudi zato ni bilo vse tako, kot bi moralo biti.

Že z uvodnim »Hurricane« je Garcia, kljub glamuroznemu nastopu, pokazal, da se njegov glas ni postaral tako, da bi zvenel kot z njihovih albumov. Sicer sta njegovo žanru primerno nastopaštvo in vseeno odlično reguliranje vokala uspela dobro zakrinkati težave starajočega ali pa preprosto utrujenega vokala, vendar se je na trenutke slišalo, da je reinkarnirani Kyuss le (precej bučen) odmev njihove prvotne bravuroznosti. Pa vendar je bil Garcia še najmanjši problem, če bi mu tako lahko sploh rekli - svoje delo je, ne glede na vse, opravil zelo dobro, vživeto in pritegljivo. Kot pričakovano je največji odstop od kvalitete predstavljal kitarist Bruno Fevery. Ne samo, da ni ujel Hommejevega zvoka kitare (kar je seveda najtežje, linije se seveda da naučiti), njegov ritem je bil več kot le enkrat neskladen z ostalim bendom, improvizatorski deli prej pop funk kot stoner rock (Fevery drugače špila v belgijskem dance pop bendu, očitno je vplive iz tam privlekel v Kyuss), hkrati pa sem večkrat opazil, da je kako noto celo zgrešil. Razumem, je nov član benda - čeprav naj bi igral z Garcio že malo morje let v projektu Garcia Plays Kyuss, v mladosti pa naj bi imel celo Kyuss Tribute bend – da ga je bilo morda strah, da je imel tremo… vendar je bilo njegovo igranje, karkoli že razlog, slabo. V bistvu stvar, ki je v veliki večini naredila nastop popolnoma povprečen. Stvar, zaradi katere zdaj pač lahko rečem »Yeah«. Niti me ni tako motilo, da so že po uri igranja rekli »Good night!« in se potlej vrnili še za slabe pol ure, s čimer so igrali manj kot 90 minut - kar bi lahko močno popravili, če bi igrali to, kar bi zagotovo morali - dva sinonima za Kyuss, "Demon Cleaner" in "Catamaran".

»Okej, kul, videl sem jih.« Točno tak občutek imam še sedaj – lahko rečem, da sem videl enega ljubših bendov, več pa ne. Pa ja, smo headbangali, pa ploskali, pa se drli. Legendarni komadi s plat Welcome to Sky Valley in Blues for the Red Sun so sekali. Če bi jih igrali 15-letniki, bi sekali. Tudi imidž benda je pravi. Edino, kar manjka, je Kyuss. Kyuss morda še živi, vendar s suhim, starajočim se grlom in, vsaj kar se tiče tistega pravega, zamazanega, puščavskega stonerskega kitarskega zvoka in linij v Kyuss komadih, rahlo demenco. Yeah.