Pri indie rocku sem vedno previden, saj je v morju imen veliko bleferjev, šarlatanov in mlačnih ponudnikov nič kaj pretresljivih zvokov. Ko pride beseda na naš podalpski svet, se ob raznih hipsterskih eksperimentih brez prave esence želja po poglabljanju tako velikokrat predčasno samodejno ukinja kar sama od sebe, tej recepturi samoizničenja pa se je v mojem spektralnem zajetju tovrstne godbe več kot uspešno izmuznila zasedba, ki je bila do nedavno zgolj projekt ene same osebe, ki pa zna zreti tudi zunaj meja naše preozke in omejene domovine. Mislim seveda na ljubljansko (natančneje osrednjeslovensko) indie senzacijo The Toronto Drug Bust, pri kateri je bil prvi povod za poglabljanje napotek moje astralne polovice, moje srčne dame, ki me je po iniciaciji v svet izjemnih Moonlight Sky spoznala tudi z nadarjenim vsestranskim mladeničem Izakom Koširjem. Slednji je bil tudi prvi pevec zasedbe Moonlight Sky, ker pa vem, da slednji stavijo zgolj na kvaliteto in ne na polovičarstvo, sem vedel, da bo tudi poglabljanje v leta 2010 izdani plošček Enfant Terrible vse prej kot izguba časa. Empirično eksperimentalno poslušanje se je izkazalo za uspešno, vendar sem pri zasedbi pogrešal nekaj več – barvno paleto kvalitetnih članov, ki bi lahko odražali še kaj več kot ambicije in željo po dokazovanju zgolj enega samega človeka, pred kratkim pa je želeno nadaljevanje zgodbe sprožila novica, da so The Toronto Drug Bust po novem klena polnokrvna zasedba, sanje enega samega človeka pa so postale sanje in priložnost za nadgradnjo glasbene pahljače tokrat s pomočjo kolektivne zavesti petih talentiranih mladih ljudi. Koncerti v tujini so bili celo bolj odmevni kot sprehodi po domačih odrih, ali so hvalnice res utemeljene, pa sem sklenil preveriti na lastna ušesa samostojno na letošnjem, tokrat baje čisto res zadnjem Trnfestu.
Pred KUD France Prešern sem se odpravil tako navkljub svinčeno sivim oblakom, ki so obetali depresivni večer, kronan s pošiljko dežja, a sem tihe grožnje vremenskih ujm načrtno spregledal ter okupiral prve vrste pred odrom, na katerem so čakali retro bobni, retro ojačevalci in v družbi mladine naklonjene retro izgledu čakal na koncertno razodetje letošnjega Trnfesta. Malce pred deveto uro stopijo na oder nasmejani nosilec Fenderjevega signaturnega zvočnega podpisa Vid Polončič Ruparčič, ki si oprta Telecaster in stopi pred zvočnik svojega Fenderjevega Twin Reverba. Na drugi strani ga dopolni dolgolasi ljubitelj Stratocasterjev kombiniranih z Marshallovimi lampami Tamir Gostiša. Poleg stopi z rožnatim jazz basom oprtani Nejc Kržič alias Nietzsche, za srebrni bobnarski set bobnov pa sede Dorian Granda. Kot zadnji oder zasede nizkorasli pevec prepoznavnega glasu, Izak Košir. »Trnfest – tokrat baje zadnjič? Škoda! Pa začnimo!« je bila popotnica za skok v neznano. Otvoritvene salve komada Kids, ki so ga v izvirniku spisali novodobni nosilci psihedeličnega odklopa malce novejšega datuma, Američani MGMT. The Toronto Drug Bust zazvenijo od prvega akorda obeh plesno našpičenih indie rock kitar polno in suvereno, kot bi spevni hit o odraščanju in mladostnih strahovih spisali sami. Priprte oči mladega pevca pričajo o tem, da rezerv ni in ne bo, z uravnoteženim plesom vseh elementov pa se potrdi prvi del govoric, da so fantje res zapisani popolni kvaliteti in sočni igri morebiti sprva navidez stereotipnih elementov, ki pa izpod rok tokrat slovenske soldateske izpadejo vse prej kot šarlatanski ali abotni. Ples v prvih bojnih linijah in brhke deklice mlajše od dvajset let so bližje k odru privabili tudi skeptike, ki so, opremljeni s črnimi majicami bolj robustnih bendov, sklenili preveriti kaj je tako magnetičnega na odru samem.
Nadaljevanje z lastnim parom akordov in magije, s skladbo Gimme Your Love, mladi peterec nadaljuje z bolj predrzno mešanico Iggy Popa, White Stripes in Rollingov v istem paketu. Ljubezen do starodobnih nosilcev bolj umazanega britanskega vala bluesovske rock metrike, do starcev s pedigrejem ekscesivne predrzne lepote, preprostosti in čistokrvnega rocka, do Rolling Stonesov, izseva vsak akord, obenem pa tudi samo ime zasedbe, ki asocira na več kot 30 let staro zgodbo o aretaciji nepoboljšljivega enfant terriblea rocka Keitha Richardsa v Torontu zaradi »absurdno težkih 22 gramov heroina«. Karizmatična drža mladega Izaka odraža dejstvo, da fant ve, zakaj je na odru in obenem ve, kako se stvari streže – vsaj kar se suverenega petja in nastopa tiče. Odrsko koketiranje z mikrofonom je pospremljeno s skoki, senzualno privzdignjenimi nogami in samozavestjo vseh članov dobro uigrane zasedbe, malce manj pa imponira in impresionira mogoče preveč razvlečeno nagovarjanje publike z vnovič zastavljenimi vprašanji, kot so: »Se imate fajn? Je blo dobro? Trnfest pa letos baje zadnjič, ne?«. »Talk less, play more!« si zmantram v mislih, obenem pa željno pričakujem nadaljevanje. Starikavo popoidni Rated B1 zaseje v publiko novo seme pozitive, na trenutke prešibki Koširjev vokal pa lepo dopolni visoki falzet navihanega Vida, ki je v igri odrskih vlog očitno užival. Malce več sproščenosti in zabave sem pogrešal na desni strani odra, kjer so si malce napeti Nietzsche ter v začetku na videz sicer precej rezervirani Tamir zelo puritansko odmerili tistih nekaj pedi odra. Gibalna rezerva ni bila, da ne bo pomote, nikakor čutena v zvočni podobi, ki je dominirala soseski ob čarobni trnovski cerkvi. Ostra verzija hita Arctic Monkeys Teddy Picker priča, da je na repertoarju mlade ljubljanske zasedbe še kaj več kot nabor oguljenih hitov ter ploščkov, ki služijo zgolj za dokazovanje pravoverne uglašenosti s splošno sprejetimi in hvaljenimi tokovi z Radia Express ali podobnih silosov dobro kompostirane sladkobesedne ter na Facebooku všečkane glasbe za tistih nekja trenutkov, ko pač potrebujete mašila. Cinizma je pod površjem precej, obenem pa tudi bolj potentne muzikaličnosti kot ste jo pri istorodnih glasbenikih vajeni sicer, vseeno pa se ves čas koncerta nekako nisem mogel otresti občutka, da je v sicer dodelanem odrskem nastopu več narejenosti, naštudiranosti vseh gibov in koreografsko uglašenih sprehodov po odru kot sproščenosti in naravnosti, zaradi katere bi bilo doživetje še bolj pristno. Nadalje je tu kar precejšnji, pravzaprav kar levji delež predelav, na katerem sicer konkreten glasbeni zalogaj funkcionira. Po arktično prezeblem popu je sledil sprehod na glavno ulico prej omenjenih Rollingov, namesto bolj raskavega glasu, ki ga na albumu Exile On Main Street tako mogočno izpeva Mick, pa je Izakova interpretacija skladbe Ventilator Blues sicer udarna, a mehkejša in, žal, manj drzna od izvirnika. Je pa pod preprostim, vseh nepotrebnih krancljarij oklestenim dobro poliranim površjem še vedno čutiti pravo dušo konkretne rockerske upornosti, poleg živega, vitalnega in dinamičnega ritmičnega srca glasbe pa so ob slišanem dejansko izpolnjeni vsi standardi kvalitete, zaradi katere se noga samodejno požene v pritrkavanje, kateremu se nedolgo zatem zlahka pridruži tudi nezavedni ples celotnega telesa. Nadalje je sledil malce obširnejši pasus samoniklih, avtohtonih Toronto Drug Bust napevov, ki ga je odprl baladno otožni Emerald Green, ki se z resonantno, predvidljivo, a nič manj všečno konturo posveča tematiki nesrečne najstniške ljubezni, ki pa ob krasnem joku obeh sočnih kitar dobi precej globine in pridiha kakšnega Jacka Blacka iz izjemnih White Stripes, po kratkem umiritvenem interludu pa sledi malce bolj raskava in ojačana različica, skladbe Cigar Superstar, s katero TDB dokažejo, da so v teh parih letih zrasli v zelo konkreten in organsko povezan bend, ki ga sestavlja pet ločenih individuumov z enim centralnim živčevjem, umom in srcem. Po izletu v domala neil youngovske vode sledi še jasni dokaz, da je v mošnji še nekaj bolj potentnih semen. The Best Of Me je prav prekleto dosledna izposoja akordov velikonoge mame Big Foot Mama ter njihove skladbe Nova pravila, najprej pomislim, a je vsem asociacijam navkljub celota malce zadržanega izbruha hormonov in esencialnega indie rocka izvedena korektno. Precej raje stavim na bolj neposredne udarne ekstrakte kot je kompaktna skladba If You Were Mine, v katero se človek dejansko zaljubi že na prvi posluh, saj je v simplificiranem uroku obeta popolne telesnosti ravno pravi odmerek temačnosti in zlovešče nedorečenosti, v ušesa pa se vam konstantno vlivajo valovi dobro domišljenih distorziranih valov, suspenza ter nadpovprečne kvalitete. Kakovostni zvočni kolaž fantje nato okitijo z novotarijo, ki obeta, upam, nov album. Doggy Style je potenten konglomerat starodobne lepote in nekomplicirane filozofije predajanju klicu srca, sklicna končna točka pa je smetana s torte zasedbe Cream, krik po dotiku mavric ljubezni z rifi skladbe Sunshine Of Your Love. Plagiatorstvo ali le dobronamerna izposoja, se morda povpraša kdo izmed bolj podkovanih poslušalcev, ki so med drugim sledili tudi ostremu pisnemu obračunu mladega Koširja z vsemi podalpskimi izposojevalci in plagiatorji. Sam se temu tokrat zavestno odpovem in prisluhnem raje dobro dodelani predelavi Franz Ferdinandov ter njihovem že kar staremu prazgodovinskemu hitu iz leta 2004, udarni skladbici Take Me Out, sklepni del rednega dela koncerta pa fantje kronajo z ravno prav poimenovano skladbo Death Of Romance, po kateri pa sledita, zaradi prezgodnjega odhoda z odra, na željo in ukaz organizatorjev še dva kazenska podaljška, še pred tem pa družno voščilo ter rojstnodnevna pesem publike za mladega pevca, ki je prav na dan trnfestovskega nastopa praznoval rojstni dan. Po malce humornem vstavku z zaigranimi grožnjami mlademu Vidu, ki je skrivnost Izakovega staranja ter premika kazalcev na uri življenja za leto naprej tudi razkril publiki, je sledilo tudi glasbeno nadaljevanje celote. Najprej iz zvočnikov zaveje solidna različica skladbe Tighten Up, ki so jo zakrivili najprej The Black Keys, po klicu in izkazu res velike težnje po vnovičnem gravitiranju k ljubezni pa se invazivni ter pod kožo popolnoma vpeljani indie rock vlak neobremenjenega užitka ter srčnosti ustavi s posvetilom vsem gizdalinom, dandyjem in ljubiteljem lepega, s skladbo The Dandy Song.
Lepo sklenjena celota dinamičnih preobratov ter dovršene indie rock predstave si zasluži vsekakor povsem iskreno pohvalo. Za tokrat videno predstavo si vsekakor zaslužijo iskren aplavz ter pohvalo. Bravo, fantje! Prekosili ste moja visoko zastavljena pričakovanja ter me prepričali, da so čudeži možni tudi v indie rock vodah na slovenskem. Zasedba funkcionira, vsaj zvočno, celostno in dobro povezano, organsko harmoničnost kolektiva pa, upam, kmalu slišimo inkapsulirano tudi v kakšnem kakovostnem nadaljevanju ter nadgradnji studijskega prvenca. Toronto Drug Bust so kakovosten izvozni izdelek, saj z nič kaj slovensko izgovorjavo anglo saksonsko, pro-ameriško nastrojenih uživaških besedil obetajo to, da bo slovenski val indie uročanja, z rahlo zamudo pljusknil prek meja naše preozke in preveč hermetično zamejene domovine. Glasba je kakovostna, odrska predstava gimnastike, dvigov nog in sprehodov z leve na desno, vključno z domišljenimi plezanji na zvočne bokse, pa kliče po malce manj obremenjevanju z videzom ter dejansko predajanju bolj spontanim impulzom, ki jih v človeku lahko sproži sama glasba (ali pač ne). Dodelava bi bila potrebna tudi v dialogu prvega moža zasedbe s publiko, saj je bilo interakcije kar precej, vendar je bila ta naivna, ne v sozvočju z glasbeno materijo, površinsko tipanje utripa publike pa bi sam vsekakor raje zamenjal s ščepcem več skrivnostnosti, ki je kot magnet privlačila pri imenih, kot so White Stripes ter podobnih kvalitetnih ekscentrikih novodobnega kakovostnega rocka. Manj je več, vsekakor pa upam, da fantje na dobri poti kakovostne glasbe ostanejo tudi vnaprej. Slednje ni namreč nikoli preveč.
na vrh