Trume zaljubljenih italijanskih parčkov in družin so drle na petkov julijski večer v središče Italijanskega Trbiža (Tarvisio), kjer je bil v sklopu letošnje izdaje No Borders Music festivala blizu slovensko-italijansko-avstrijske tromeje napovedan koncert Zucchera! Adelmo Fornaciari Zucchero sodi poleg Erosa Ramazzottija, Vasca Rossija ter Jovanottija med »štiri velike« italijanske izvajalce, ki so s svojo glasbo prodrli prek meja domovine in doživeli velik mednarodni komercialni uspeh! Zuccherova kariera je na začetku veljala za negotovo, saj je možakar potreboval skoraj 15 let, da je prodrl na mednarodno prizorišče. V drugi polovici osemdesetih, ko so pričele radijske frekvence masovno predvajati njegov hit Senza una donna, je zaslovel tudi v Sloveniji, danes pa velja celo za svetovno bolje prodajanega izvajalca kot sta rojaka Ramazotti in Rossi.
Njegova mešanica bluesa, rocka, soula in gospela, podkrepljena z značilnostmi italijanskih principov glasbenega aranžiranja ušesu prijazne glasbe, se je pričela z uspešnim komercialnim zavojevanjem planetarnega globusa še sredi osemdesetih, možakar pa je leta 1990 npr. odpiral koncerte pred velikim Ericom Claptonom. V vseh letih kljubovanja na sceni je Zucchero za sodelovanje na svojih delih prepričal najbolj zveneča imena rock in pop glasbe od Bona (U2), do imen, kot so Sting, Joe Cocker, Eric Clapton, Brian May, Steve Winwood, Jeff Beck ter pokojna Stevie Ray Vaughan in celo Miles Davis.
Vsega tri dni pred obiskom Trbiža je bil RockLine na misiji v italijanskem obmorskem letoviškem mestecu Gradež (Grado), kjer je nastopil Queenovec Brian May s pevko Kerry Ellis. Na odru se jima je kot posebna gostja večera pridružila Zuccherova hči Irene Fornaciari, Brian May pa se je ob tej priložnosti spomnil na njenega očeta Adelma s stavkom: »He's my brother!« - RockLine koncertna reportaža TUKAJ.
Lepa uvertura v srečanje s Zuccherom, mar ne? Zucchero je danes tako velik in močan glasbenik, da si lahko omisli na odru prav vsakršno produkcijo. Tudi hiper-produkcijo. Njegova aktualna ljubezen, ki ga po novem veže na Kubo in vse kar je povezano s to deželo, kjer Američanom še ni uspelo vsiliti svoje, za svet pogubne tiranije bogatenja peščice na račun večine Zemljanov, je dobila utelešenje v aktualni studijski izdaji »La sesion Cubana« (2013) – RockLine recenzija TUKAJ. Za Zucchera torej ni ovir. S svojim zaslužkom si lahko privošči vse. Realizacijo sleherne ideje. Tako je za turnejo »La sesion Cubana«, ki se je pričela v Avstraliji v začetku letošnjega aprila ter po seriji razprodanih koncertov v juniju letos dosegla tudi rodno Italijo, na odru zbral (z njim vred) reci in piši pravi pravcati garnizon sedemnajstih glasbenikov. Poleg Zucchera, ki je pel in igral kitaro, so to: basist Polo James, kitaristka, spremljevalna vokalistka in solo vokalistka Kat Dyson, kitarista Mario Schilirò ter Elmer Ferrer, bobnarja Adriano Molinari in Horacio Hernandez, klaviaturist Nicola Peruch, kubanski tolkalisti Joaquin Nunez Hidalgo, Jorge Luis Nunez in Karel Escalona, kubanska pihalna sekcija v sestavi Lazaro Amauri (trobenta), Osmil Rene’ (trobenta), Maykel Fernando (pozavna) ter mično jedre spremljevalne vokalistke prav tako kubanskega porekla Dorian Carol, Dyalis De Regla ter Liuba Calvo!
V natanko dve uri dolg koncert je Zucchero strnil izjemno mešanico latino ritmov, salse in rumbe, v katero je oblekel nove skladbe z albuma »La sesion Cubana« (Nena, Pana, Un kilo, Cuba Libre), kot tudi za taisti album preoblekel klasike (Baila, Bacco Perbacco, Diamante, Overdose d'Amore), k temu pa je dodal nekaj tradicionalnih klasičnih napevov latinske Amerike, kot sta Guantanamera ter v dodatku uspešnico Buddyja Hollyja La Bamba. Milo in čutno Ave Maria No Morro je Zucchero posvetil misli na hudo bolnega svetovnega mirovnika Nelsona Mandelo.
Že s samo otvoritvijo koncerta (skladba Nena) je Zucchero v trenutku uročil prizorišče, ko je postregel z odlično fuzijo italijanske tradicije zaznavanja melodije s principi latino glasbe. Reč je hipoma spomnila na komercialno uspešne trike Carlosa Santane, sama sočnost strukture zvoka in interpretacije, ki je temeljila na izredni ritmični osnovi, pa je s svojo izzivalno perfekcijo gospoda Santano marsikdaj presegala. Zucchero, ki je rutinsko poveljeval koncertu s svojim značilnim vokalnim šarmom blago raskave globine, je spretno izkoriščal neprikrite talente svoje spremljevalne ekipe, ki so oplemenitili njegov nastop v Trbižu. Tako sta glavnino solističnih vložkov na kitarah zapolnjevala izredna temnopolta ameriška kitaristka Kat Dyson (sodelovala je s Cindy Lauper, Princeom, Sheilo E., idr.) ter Italijan Mario Schilirò – oba sta se razmahnila zlasti v zaključnem delu koncerta, ko sta v tradicionalno blues rockovski maniri odjeknili Con Le Mani ter za njo zaključna točka regularnega dela koncerta Diavolo In Me, Kat Dyson pa je ob tem postregla tudi z nekaterimi izrednimi vokalnimi soul akrobacijami, ki so sprožale kurjo polt.
Manjše prizorišče glavnega metnega trga v Trbižu je terjalo svoj davek. Zucchero je svojo odrsko produkcijo nekoliko skrčil. Na repertoarju je bilo pet do sedem skladb manj, kot jih sicer vključuje posamezen koncertni šov aktualne turneje »La sesion Cubana«. Projekcije pa so bile usmerjene levo in desno od manjšega odra prizorišča, kar na fasade okoliških zgradb levo in desno ob odrski konstrukciji, kar je dosegalo poseben vizualni učinek, zlasti ob projekciji plezanja hudiča po fasadi proti odprtemu oknu, skozi katerega je nek stanovalec gledal koncert Zucchera (skladba Diavolo In Me).
Koncert brezhibne eksekucije pa je to pot privabil manj obiskovalcev, kot je bilo pričakovano. Trg je bil sicer zapolnjen do treh četrtin, a ne povsem razprodan, kar je siceršnja značilnost turneje. Vzrok tiči v dejstvu, da je Italija v tem času dobesedno prerešetana s koncerti Zucchera. Že dan kasneje je namreč Zucchero nastopil v italijanskem Codroipu pri Vidmu (Udine), kjer sprejme travnik parkovne ureditve v sklopu doževe palače Villa Manin preko 10.000 obiskovalcev.
Prekrasen večer glasbeno izvedbene briljance ter izredne atmosfere, ki jo je ob strogo rutinskem profesionalizmu glasbenikov vzdrževal ter negoval skozi dve uri temperament bučne in razuzdane italijanske publike, poln pozitivnih vibracij in občutij, se je hipoma obrnil. Učinek popolne hipnoze je obiskovalce v takšnem stanju držal še lep čas po koncertnem izkustvu z velikim Zuccherom!
na vrh