Ne, nisem ljubitelj ameriških jajc, ko se v sobici zbere gručica firbčnih babnic in z majhnimi darili obdarijo še nerojenega otročiča, sem pa ljubitelj dobre, kvalitetne in udarne glasbe. Slednjo skupina Dead Dildo Drome, kvintet mladcev z vseh vetrov, ki je na zemljevid težkometalnih vnosov mest, ki »dogajajo« v Sloveniji dodal tudi Kranjsko goro, zna nedvomno dobro servirati, kar so dokazali že večkrat. Naj najprej poudarim, da pri tokratnem opisu nastopa skupine ne morem skrivati entuziazma, saj se po dveh letih in pol čakanja dogaja nekaj izjemnega – po dolgi nosečnosti bo luč sveta kmaluugledal njihov prvorojenec, ki nosi pomenljivo ime Cowboys From Kredar'tza, kako pa materiali zvenijo, pa je bilo že večkrat nakazano na koncertih. Vsekakor je tu pomembna dvoletna evolucija in vsakič je slišano zvenelo bolj dodelano, izpolnjeno, obrušeno in zlovešče užitno, zato je bilo na mestu vprašanje: kaj je dovolj dobro petercu, ki stavi le na najboljše?
Odgovore na to vprašanje je bilo potrebno poiskati kar v praksi, zato se je skupini sicer redkih pogumnežev, ki so se drznili zoperstavljati ljubljanskemu večernemu hladu, pridružila tudi naša ekipa. Četrtkovo vzdušje je bilo na meji med depresijo in recesijsko samomorilnostjo, zato je bila novica, da je koncert brezplačen, zelo dobrodošla. Okoli enajste ure se je v Gali Hali nabralo že kar precej radovednežev, že na prvi pogled pa je bilo jasno, da podpornikov iz nekdaj matičnih zasedb (mislim predvsem na člane skupine Leaf Fat) ni manjkalo. Morriconejev izjemni soprispevek legendarnemu filmu, vesternu vseh vesternov The Good, The Bad, The Ugly, v katerem je briljiral nesmrtni Clint Eastwood, je prekinil serijo metalskih poskočnic, ki so subtilno vele iz zvočnikov. Sedaj gre zares! »Mi smo Dead Dildo Drome in tu smo zato, da vas nežno posilimo!« je krasna uvertura v nekaj, kar bi bil lahko večer razdevičenja za slehernega glasbe že(l)jnega nadobudnega metalca! Za bobne sede kratkolasi Enej Kuplenik, kitari si oprtata zdaj dolgolasi Damir Juretič (slednji je še pred časom brusil štiri strune v zasedbi Language Of Thought Hypothesis) in z ruto vedno opremljeni Andraž Perko a.k.a. Andy (nekdanji God Scardovec), bas poprime Žiga Jerič, kot zadnji pa na oder v kopalnem plašču pride Robert Šercer – Šero, nekdaj prvo milozvočno grlo ljubljanskih poskočnežev Leaf Fat, po parih taktih bobnarjevega ritmičnega imperativa pa v četrtkov večer penetrirajo zvoki prve avtorske skladbe z albuma, izjemnega komada Black Mark.
Skupina zveni uigrano, ritmična igra dveh izjemno uravnoteženih kitar pa je fenomenalno podkrepljena z ritmičnimi temelji, pred očmi pa se prikažejo asociacije na skupino Lamb Of God. Tudi Šerotov neposredni in predvsem brezkompromisni vokal, ki ne išče varnega zavetja v melodičnih kranclarijah daje vedeti, da so Dead Dildo Drome skupina, ki stavi vedno vse adute na koncertno briljanco, čisti adrenalin in polno energijo. Uravnotežena zvočna slika je več kot izjemna, kljub temu pa je ljubljanska publika, razen parih svetlih izjem v prvih bojnih linijah, precej rezervirana. To frustrira in ne daje dobre energije za nadaljnji polet. »Dejmo Ljubljana! Pridite bližje odru, saj nismo Čao Portorož in ne smrdimo!« je bila sicer zajebantska popotnica in vabilo mladcem in mladenkam, ki so kljub šaljivi provokaciji ostali kot vkopani na svojih mestih. Kljub temu fantje profesionalno nadaljujejo s svojim delom in servirajo drugo vročo žemljico večera – skladbo Opium. Visokooktanska kombinacija sočnih distorzij in udarnih ritmov ter predvsem izjemnih vokalov potrjuje, da se s prvencem Cowboys From Kredar'tza obeta več metala kot corovske generike, Dead Dildo Drome pa pri žanrskem vmeščanju polzijo iz vseh okvirov ter terjajo sebi lasten košček univerzuma, v katerem so odtenki, ki spominjajo na generične bataljone že videnega, sicer tu, imajo pa mladci veliko lastnega mojota in predvsem jeklena jajca med nogami, saj se drznejo scati proti vsem normam, vsem pričakovanjem množic ter se zoperstaviti z vsemi tistimi, ki ne zmorejo pozabiti preteklosti in stavke začnejo venomer s frazo: »Saj ste dobri, ampak ko se spomnim parih let nazaj ...«.
Pozdrav vsem ljubiteljem Bikofeja in vsem, ki so mislili, da so prišli na običajen hipsterski večer balad ter mehkocurnih zmazkov glasbe! Namesto tega se obeta bolj peklenski tempo, pravega mosh pita pa še vedno ni! Temu verjetno botruje dejstvo, da je vse, kar je zastonj, podcenjeno, Šero in kompanija pa so kljub temu iz svojih src in por telesa precejali dušn nektar ter dajali 150 % svoje substance. I Hail Satan ali All Hail Satan je disharmonični briljant, v katerem se za grlenimi vokali blackmetalsko razpoloženega Šerota splete udarna kritika sistema, svetu, normativnim zapovedim in enoumju. Dvignjena desnica in »Sieg! Heil! Satan!« pozdravi vse temne demone časa, v katerem gnijemo, DDD pa to zavijejo v kopreno sladke ritmike in res strupeno dobrih rifov. Andy je zadolžen za ritmične vstavke, Daco pa za solažice in melodične okraske, sočni izstrelek polnega libida pa kar bruha od potence in čiste trdozvočne navdihnjenosti, predvsem pa izjemnega glasbenega znanja in izjemne eruptivne kombinacije vseh gradnikov! Šero s sebi lastnim pogledom, ki meji na šamansko zamaknjenost in demonično obsedenost ali blaznost prinaša na slovenske odre visokooktansko dinamiko in svežino dogajanja, kljub temu pa Slovenceljni tega očitno ne razumejo. Medel aplavz skupini, še medlejši aplavz zase, huronski aplavzek pa za Bikofe? Človek se vpraša na katerem planetu je aterirala naša omejena gnila pamet? Pravšnji komad iz malhe novotarij je tu – skladba Spi(z)di! Poklon pokojnemu pevcu skupine Suicide Silence je bil namenjen razbremenitvi frustracij, skupina pa svoje delo opravlja prekleto profesionalno in kvalitetno! Breaki niso pretirani in ni nekega šlepanja na medle recepture, slovenska inkarnacija Lamb Of God pa žge na način, ki ga je Randyjeva konjenica premogla v času prehoda iz skupine Burn The Priest v obdobje novoameriškega gospela in plošč, kot so Ashes Of The Wake ali pa As The Palaces Burn! Potrebujete dokaz? Tudi križanec med jagnjem in psico, skladba Lambitch je dobra za to! Ugrizne prekleto ostro in jeklene čeljusti steklega pitbulla se škarjasto vsadijo v male možgane, dragi moji! Odrska dinamika peterca je prekleto dovršena, a je ta večer očitno manjkal šesti član – enako uigrana publika! Po Countess Bathory in Musakru ter po res intenzivnem trudu odrskega kolektiva prebuditi duha slovenske mladeži, je prišel čas za neposrednejše zbadanje.
»Kot morda veste, ali pa tudi ne, je na poti naš prvenec Cowboys From Kredar'tza, na katerega smo zelo ponosni, vam pa očitno ni nič mar, ker je koncert brezplačen, ne? Dejmo malce življenja od sebe, žabarji!« pove svoje v mikrofon Andy, namesto revolta in popolnega energičnega izbruha čustev pa je bila temperatura publike na ravni brizganca, pritisk pa na ravni kita na sedativih. Očitno so bili v dvorani le prišleki in imigranti iz širše okolice centra, bi lahko sklepali ... Ker je glasba na prvem mestu, se Dead Dildo Drome zaženejo raje v delo in to jim gre nedvomno dobro od rok (nog in grl)! Machine ali satira na postindustrijsko enoličnost, na generično kloniranost izgleda, miselnosti in praznih lupin tako ljudi iz vsakdana kot tudi iz (glasbene) industrije je znanilec, da se deseterec skladb s prvenca počasi bliža k koncu. Po že ponarodeli himni skupine, skladbi Death By Dildo pa je čas za finale s skladbo o nespečnosti, ki tare vsakega ozaveščenega in družbenih tokov zavedajočega se posameznika – sklepno dejanje Insomnia pa pripelje dogajanje k koncu. Z odra se plaho in bizarno dvakrat na prvih nekaj posameznikov nagne ena usmiljena oboževalka, kakšnega revolucionarnega tornada teles in pododrskih plesalcev pa ni bilo zaznati. Očitno Slovenceljni najraje rajamo ali rajajo na tujerodne generične bedarije (lahko so tudi prekleto resne stvari, seveda), domačega pa se izogibamo kot Satan križa, pa čeprav je namesto bednih harmonik in joškastega sranja na odru nekaj, kar si zasluži dejansko stoječe ovacije in iskrene pohvale!
Tudi dve nekoliko nepotrebni ponovitvi skladb Black Mark in vnovič Insomnie (mimogrede – reprize so bile precej bolj mlačne in precej bolj razglašene) je bilo možno skleniti le z besedami: »Thank You! Fuck You! Goodnight!« Dead Dildo Drome so svoje delo in visoko zastavljene standarde izpolnili, prav iskreno pa upam, da bo po izidu prvenca med publiko malce več entuziazma – mislim predvsem na ljubljansko rajo, ki se prepogosto drži, kot bi analno konzumirala limone premazane s tabascom. Gorenjskemu pentagramu popolnih talentov ter izjemne glasbe pa lahko človek le čestita. Sam bi želel reči le: »Hvala za vnovični izjemni adrenalinski spust po toboganih srčnosti in glasbene strastnosti!« Dead Dildo Drome je ime, na katero lahko stavite, da bo prineslo popolno koncertno potešitev. Mladci so garači, ki ne iščejo bližnjic do vaših umov in src, le predati se jim morate. Tako je lahko penetracija lažja, sprva napovedano posilstvo pa bližje ljubljenju in zaljubljanju v slišano kot nasilnemu aktu vsiljene brezveznosti. Dokaz za to bo kmalu tu – v fizični obliki ploščka, na katerem boste lahko brusili svoje znanje grlene angleščine. Vsekakor bo Cowboys From Kredar'tza plošča, ki bo dobila na mojem piedestalu malikovanja posebno mesto tudi zavoljo tega, ker sta več kot dve leti skupne koncertne poti dovolj, da se v žmoht trojnega D-ja zaljubi še tako skeptičen nergač in kritik!
na vrh