Redko se zgodi, da se v istem večeru v bavarski prestolnici odvijata dva koncertna večera, za katera smo Rockline-ovci pripravljeni darovati delček dopusta in spremljajoče cekine. Točno tak večer se je odvil prejšnji četrtek, ko so v munchenskem klubu Circus Krone gostovali Saga in Magnum (reportaža tukaj), zgolj poldrugi kilometer stran pa v dvorani Backstage Werk tudi švicarski heavy rock veterani Krokus. Na slednji koncert je romala tudi trojica nadebudnih slovenskih oboževalcev.
Krokus so eni najimenitnejših predstavnikov stare evropske šole heavy metala, pravzaprav kar njegovega prvega celinskega vala, saj so prav Krokus tlakovali pot marsikateremu uspešnemu bendu mlajše generacije z Gotthardi na čelu. Krokus so na prehodu v osemdeseta preprosto AC/DC govorico podkrepili s tršim kitarskim rafalom in se uspeli vpisati med velikane svojega prostora in časa, na krilih power balade Screaming in the Night so si sredi osemdesetih podredili celo ameriški trg. Uspehi so bili dovolj veliki, da Krokus tudi trideset let po zlati eri še vedno polnijo srednje velike klube v državah, kjer je rockerska tradicija najmočnejša. To pomeni, da je dandanes težko pričakovati, da se bodo švicarski veterani kdajkoli prikotalili bliže kot do Münchna, zato je padla odločitev, da njihovega nastopa v okviru nove turneje pač ne gre zamuditi.
Ob prihodu na kraj zločina smo se še enkrat več prepričali, da na evropskem zahodu rockerska mentaliteta ne umre z vstopom v svet odraslosti, kot je to navada v našem širšem okolišu. Obiskovalci koncerta so bili večinoma sivolasi gospodje in gospe, vsega kakšnih deset procentov vseh nas je bilo takih, ki še nismo presegli ločnice treh dekad življenja. Če pri nas stare prdce na plano uspejo izbezati samo kakšni Deep Purpli, je pomovanje rock kulture v tujini pač drugačno. Vsakodnevno.
Potem, ko smo na parkirišču za dvorano pred koncertom naključno srečali in izmenjali nekaj besed s Chrisom Van Rohrom in Markom Kohlerjem, se je Backstage Werk ob osmi uri zvečer začel tresti pod težo predskupine Crystal Ball. Tisti z dobro urejenim možganskim pomnilnikom bi znali povedati, da so Crystal Ball pred točno desetimi leti v vlogi predskupine Udotu Dirkscheniderju nastopili v ljubljanski Cvetličarni, seveda pa je od tedaj preteklo že mnogo vode. Švicarji še vedno sledijo ob zagonu benda ustoličeni filozofiji hoje po tanki črti med hard rockom in heavy metalom z močno vsebnostjo kitarskega riffa in mogočnimi refreni, ob poslušanju katerih v spomin nehote prikličejo Acceptovski marš zadnjih let. Prežvečene strukture komadov in sledenje venomer isti šabloni so Crystal Ball kompenzirali z nalezljivo melodično vokalno igro, ki je publiko ob dodatnem motiviranju frontmana Stevena Mageneya pripravila k občasnemu mrmranju lahko osvojljivih refrenov. Ob zaključnem komadu nastopa, udarni Hellvetii, je Mageney na oder prikorakal s švicarsko zastavo v roki. Da, večer je bil tako ali drugače zaznamovan z barvama švicarske dvobojnice!
Ura je odbila petnajst minut čez deveto, ko so po nasnetem intru na oder prikorakali Krokus in udarili z razbeljeno koračnico Long Stick Goes Boom, reprezentivno himno evropskega aussie rocka, vkolikor ta izraz sploh obstaja. Sledile so minute predstavitve aktualnega albuma »Dirty Dynamite« s komadoma Hallelujah Rock 'n' Roll ter Go Baby Go. Krokus so se z aktulanim albumom za korak približali klasičnemu blues izročilu, v svojem bistvu pa kljub temu ostajajo umazani in podlo simpatični, prav tako kot pred desetletji!
Krokus po vrnitvi Mandyja Meyerja v kolektiv nastopajo s tremi kitaristi. Meyer ostaja pri polni zavesti in kljub kratkemu stažu v skupini na svoja pleča prevzema številne solo izlete, s čimer varčuje z energijo svojega šefa, že dobro zgaranega sivolasega strica Fernanda Von Arba. Ritem kitarist Mark Kohler je ves čas stal na levi strani in mirno sledil svojim zadolžitvam, tako je odrsko zabavljaštvo padlo na ramena že omenjenega razposajenega Meyerja, šaljica številka 1 - basista Chrisa Von Rohra in osrednjega lika zasedbe, Marca Storaceja. Trokitarska igra, čeprav zaradi preproste Krokus retorike nabrušenega rock'n'roll dinamita mestoma povsem odvečna, je na novo definirala masivnost kitarskega riffa. Eden vrhuncev inštrumentalnega razigravanja je prišel z izhodom iz komada Fire, v katerem so Krokus dokazali, da so jim starošolske UFO / Thin Lizzy harmonije še kako blizu! Von Rohr je izhod začinil s komičnim vokalnim dodatkom, s kakršnim med Dirty Deeds Done Dirt Cheap manevrira tudi Angus Young, skozi celoten koncert pa je bil z grimasami in ostalimi obglasbenimi dodatki osrednji zaslužnik pri razbijanju odrske monotonosti.
Sploh je bila prisotnost kultnega ploščka »Metal Rendez-Vous« (obvezen ogled naslovnice!) v igranem repertoarju izredno močna: Tokyo Nights, Bedside Radio in Heatstrokes so tudi iz pregovorno hladne nemške publike uspeli iztiskati krike odobravanja. Če je prvi del koncerta ždel v ozdaju, je z uvodnim kitarskim motivom v veliki hit Screaming in the Night (»Headhunter«, 1983) Von Arb pokazal, kdo je šef. Dvorano je zajela magija trenutka, distanca med bendom in publiko je bila dokončna porušena. Od tu naprej je šlo le še navzgor! Vokalist Marc Storace težko kljubuje letom, kar je bilo proti koncu nastopa vse očitneje, a ga k sreči nad gladino drži dejstvo, da imajo Krokusi z »Bon Scottovim« pristopom že v svojem DNK-ju zapisane žmohtne vokalne linije, ki Storaceju pri vreščečih akrobacijah še vedno omogočajo aktivno vlogo, poslušalce pa grabijo za jajca! 62-letni frontman nerad govoriči, zato pa navidezno sramežljivost nadomešča s karizmatično osebnostjo preprostih potez, ljudskost mu torej ni tuja! V izhodu koncerta so Krokusi pritisnili na plin in postregli z lekcijo motörheadovske prvinskosti rušilcev Eat the Rich ter zaključne Headhunter, med kateri so umestili svojo verjetno najboljšo skladbo zadnjega obdobja, šarmantno eksplozivno Hoodoo Woman.
Krokus niso skrivali navdušenja nad odzivom nabito polnega (nisem prepričan, če tudi razprodanega) kluba, seveda pa kaplje znoja niso tekle samo na, temveč tudi pod odrom. Krokus so magijo rock'n'rolla brez težav razgalili do prvinske heavy rockovske žagovine, zato je bila potešitev popolna! Med velikani žanra gre tudi na stara leta za ene najiskrenejših pripovedovalcev železarske kanonade, zato se je dobra poldruga ura iztekla kot hip, mnogo, mnogo prehitro!
na vrh