Kljub majhnosti naše države in še večje majhnosti naše alternativne oz. metal scene pa smo imeli že večkrat privilegij v naših krajih gostiti kultna imena, ki so svoj velik pečat na sceni pustila v osemdesetih, a je potem šlo nekaj narobe in so do danes ostali underground kulti. Eni takih, britanski veterani Raven, so nas preteklo nedeljo obiskali prvič v svoji štirideset letni karieri. Čeprav bi lahko bili fantje precejšnjemu številu publike stari očetje, pa so dokazali, da kljub svojim šestim križem peljejo scat tudi trikrat mlajše bend od sebe.
Okrog devete zvečer je iz zgornjega nadstropja že završal thrash grosupeljskih Sober Assault, ki vztrajno nabirajo koncertni kilometrino, kar se še kako pozna. Če so pred nekaj meseci v Gromki opozorili na to, da niso le povprečen thrash bend, so tokrat prepričali, da so ta hip eden bolj obetavnih bendov na domačih tleh. Sober Assault v prvi vrsti odlikuje predvsem izjemno podkovana kitarska dvojica, ki skrbi za pravo mesoreznico konstantno ostrih, prepričljivih in nikakor enoličnih rifov, prepričajo pa tudi hitre solaže izpod neverjetno nadrkanih in natančnih prstov Davida Vodopivca. Izredno potentno zmes thrash hitrosti ter klasičnih cupa-cupa bobnov bogatijo elementi death metala, ki se skrivajo predvsem v kitarskih potezah in globokem, prepričljivem Enejevem growlu. Sober Assault so pred kratkim izdali svoj prvi EP The First Assault, z močno vzpenjajočo se koncertno formo pa dokazujejo, da so bend na katerega se splača biti pozoren.
V medzvezdje so publiko od bolj prizemljenih Sober Assault poslali ljubljanski zf black/thrasherji Teleport (ti so na hitro vskočili kot zamenjava za Hellsword, odpadle zaradi nesreče), ki se po nedavnih kadrovskih okrepitvah spet vztrajno vračajo na odre. Teleport so Orto brez usmiljena napadli kot Space Invaders, fantje pa so dokazali, da bend z novimi člani čaka svetla prihodnost, ali v stilu benda bolje rečeno – neskončni nič črne luknje. Novi kitarist Matija Dolinar (The Pattern) z Janom že tvori razgiban kitarski duet, saj s svojimi bolj tech-death rifi lepo nadgrajuje bolj surove Janove poteze, ta pa se je izkazal s še bolj razdelanim vokalom, ki z rezkim laježem spomni na pokojnega Jona Nödtveidta. Odlično je ritmično lomljenje izpopolnil tudi novi bobnar Darjan Kocmur in tudi zaradi njegovega doprinosa se Teleport zanesljivo odmikajo od očitnih (vsaj na začetku bendov kariere) vplivov Voivod in Vektor. Progresivna norija omenjenih je sicer še vedno dobro slišna, a Teleport tem vplivom dodajajo še pestre in premišljene elemente drugih žanrov (Dissection melodije, Gorguts shizofrenija, …). Odprtih rok cthulhujskih lovk čakamo material nove postave Teleport!
Lepo pa se je dvorana končno napolnila ob pol enajstih, ko je oder ob glasnih vzklikih publike zasedla NWOBHM institucija Raven, ustanovljena že davnega 1974 (kar pomeni, da njihova kariera šteje že štiri desetletja!), pod taktirko neustavljive bratske naveze John Gallagher (vokal, bas) in Mark Gallagher (kitara), ki jo na bobnih od leta 1988 dopolnjuje Joe Hasselvander. Raven so v začetku in sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja pod pokroviteljstvom legendarnega Jona Zazule in založbe Megaforce doživeli relativen komercialni uspeh, nato pa, tako kot številne sorodne zasedbe (Anvil, …) padli v kategorijo obskurnih kultov. A kljub temu brata Gallagher motorja Raven nikoli nista ugasnila in letos izdala že trinajsto studijsko ploščo ExtermiNation, ki jih je prvič v dolgoletni karieri pripeljala tudi k nam. Nesmrtna trojka je Orto pozdravil prav z uvodnim rušilcem s te plošče, Destroy All Monsters in z ultra visoko glasnostjo poskrbela, da je ponedeljkovo jutro zaznamovalo piskanje v ušesih. Kljub glasnosti pa je bil zvok jasen in razločen, lepo so bobniče trgali visokih Johnov kriki in Markove kitarske vragolije, črevesje pa pretresel dinamičen bas in nekoliko manj dinamičen, a zanesljiv Hasselvanderjev boben. Raven so upravičili (samo)imenovani žanr »athletic rock«, saj mirovanja na odru ni bilo niti za trenutek, pri čemer je glavno besedo kljub šestim križem prevzel Mark, čigar igranje na trenutke izgleda kot zmes maratona, kickboksa, suma in kakšnih škotskih gorjanskih iger. Raven si ne zaslužijo nič drugega kot zgolj veliko spoštovanje, sploh po videni dirki fantastično odigranih klasik, z All From One, Mind Over Metal in bržda največjim hitom On And On, na čelu. In Raven v živo niso nič drugega kot naslov enega izmed svojih komadov – Rock Until You Drop!
na vrh