Tretje tisočletje. Po več deset let trajajočem obdobju globalne dominacije metala je, po krajšem premoru, ko so se trendi spremenili, nastopilo obdobje preporoda ter vračanja starih smernic v novi podobi. Menjava generacij je prinesla nova imena ter nove izzive. Nove kreativne kanale, po katerih je možno izraziti revolt, večno nasprotovanje starim, okostenelim normam, na svež, a vseeno tako domač način. Slovenci smo sicer bolj nagnjeni k poveličevanju skandinavije, black metala iz severnoevropske ledenice ter tehnicizma ameriškega death metala, a evolucija je ubrala tudi manj pričakovane poti. Metal je okužil denimo tudi Balkan. In ravno z juga, iz krajev, kjer so doma feta, uzo ter sirtaki, so v naše loge, natančneje: v Izbruhov kulturni bazen v Kranju prišli praporščaki težkometalske katarze- trojček Suicidal Angels, Mass Infection ter nekonformistični Rotting Christ. In prvi koncert te skupne turneje je bil ravno pri nas, v Kranju.
Vsekakor je ta eksotični pridih ravno pravšnji razlog, da smo se v slogu predvelikonočnega romanja, v Kranj zgrinjale množice bolj ali manj dolgolasih ter po večini v črnino oblečenih častilcev peklenskih ritmov, kričečih kitarskih zvokov ter diaboličnih vokalov. Pravzaprav je številčnost vprašljiva, saj je bilo reklame za omenjeni dogodek bore malo. Kjer je pa volja, je pa tudi moč. In po tem ključu smo v Kranju, nasproti nakupovalne Meke potrošniške družbe, prišli nahraniti svoj nepotešljivi apetit po brutalnosti.
Kmalu je odbila ura devet zvečer. Na oder bivšega kranjskega športno-plavalnega centra so s točnostjo švicarske ure, stopili Nick, Themis, Orfeas in Sotiris- četverec, ki sliši na skupno ime Suicidal Angels. Že po prvih taktih prve skladbe je postalo jasno, da so mladci precej domači thrasherskih prijemov, ki spominjajo na križanca med Kreator, Destruction, pogojno Dew Scented, kakšnimi prastarimi Sepulturinimi prijemi iz obdobja Morbid Vision obdobja in še čim. Iskreno povedano so mi bili popolna neznanka, saj njihovih glasbenih veleumov ne premore sleherna slovenska trgovina; res pa je tudi, da poleg ene mini plošče, parih EP-jev ter demotov in enega promo CD-ja, ki mi žal še ni prišel v roke, niso izdali še nič povsem otipljivega in kupljivega. Vokalist Nick je v na pol polomljeni, a zato prikupni angleščini ogovoril precej plašno, ne, precej rezervirano slovensko publiko, ki je v sprednjem delu podija puščala dovolj prostora za parkiranje Hanibalove armije slonov. Kakih trideset, če ne manj posameznikov, kolikor nas je bivakiralo pred odrom, je bilo deležno arsenala pristne, srčne in predvsem zelo nabrušene godbe. Osebno me je navdušila predvem energičnost Orfeasovega bobnanja, ki so mu z rigidno in betonsko trdnostjo pritegnili tudi ostali trije. Po precej mlačnem aplavzu maloštevilnih in predvsem statičnih metalskih rezervistov, bi človek kar zlahka pozabil, da so bile kritike njihovih del, predvsem zadnjega mini CD-ja Armies Of Hell, ki je bil deležen precej laskavih kritik in ocen, po večini odlične in da bi bila pred fanti kakih 15 let nazaj precej svetla prihodnost. Nekako pridemo do komaca 'Crematory', ki po diaboličnem uvodu zaseka v temenski del možganov kot skalpel. Skoraj thrasherska klasika, na kateri skoraj, prisežem, slišim Arayin kričeči vokal ter božansko neizčiščenost zgodnjih Kreator! Zvok je bil sicer nekoliko "razštelan", saj je težko izpolniti kriterije odličnosti zvoka, če je okoli tebe ogromno keramike bazenskega dna. Takoj za krematorijem pa obračun z dvojno moralo katoliške družbe- 'Slaughtering Christianity' in nato skorajšnji konec. Briljantno in ekspertno odigrano. Očitno premalo za tridesetglavo množico, med katerimi nas je le kakih pet doživljalo thrasherske postorgazmične tresljaje in zadovoljenost...
Kratka pavza je bila ravno pravšnji čas za razgled po prostoru. Poljski aktivisti založbe Massive Music so ponujali malo morje petevrskih CD-jev, med katerimi je bilo na pretek marsičesa. V promet pa so jim šle bolj ali manj girlie majice od Rotting Christov, kakšna kratkorokavna srajca od teh grških veljakov ter občasno kak eksotičen CD fenomenalnih tehnicistov death metala kot so denimo Trauma. Hiter srk poceni pijače, ki vam jo postrežejo prijazni kelnerji za provizoričnim šankom in čas je za podaljške! Ura odbije deset...
'Heritage' z albuma Atonement For Iniquity je ravno pravšnja uvodna predstavitev za to, kaj vam imajo prav tako grški kvartet Mass Infection ponuditi. Število poslušalcev se rahlo poveča ter daje upanje, da ne bom deležen večera komorne glasbe za izbrano peščico glasbenih gurmanov. Death metal s primesmi grinda, premika kazalce na gigerjevem števcu v območje rdečega in tla se tresejo kot se spodobi. Victoras, George, Nick in Antonis so po precej statičnem uvodu, ki pa je bil to le vizualno, servirali arsenal argumentov, zaradi katerih se vam lahko na koncertu kvalitetnega death metala neustavljivo nasmiha od sreče. Ne vem, morebiti se motim, a zvočno me spominjajo na perfekcioniste poljskega brutalnega deatha Decapitated. Bolj razgibana in dinamična hitroprstna ter kompaktna celota uničevalnega zvočnega tsunamija je zvabila v bazensko školjko še več ljudi, ki so iskali popolno uničenje. 'Penetrate The Odius' ter nato 'Act Of War' sprostijo zavore še malo bolj in žur se počasi začenja. Vader, Dying Fetus ter Nile so le bežne asociacije, ki vam padejo lahko na pamet, ko poslušate dejansko razumljivo petje, pravzaprav milozvočno kruljenje, dinamične solaže in natančno in divje bobnanje. 'Forced To Encryption' in 'Atonement For Iniquity' in že pridemo do potrditve odlične kondicijske pripravljenosti ter na to, da se mi določeni vplivi niso le dozdevali- 'Silent Empire', predelava pesmi skupine Vader sklene celoto v popoln diabolični krog ognja in uničenja. Vse, kar ostane, je le kratko slovo ter upanje, da jih še kdaj vidimo v živo...
Znova pavza, ki tokrat traja malo dlje, zvabi v vse manjši prostor še preostalo kopico zamudnikov oziroma vse tiste, ki so predjedi raje preskočili in prešli kar na glavno jed z desertom. Ob enajstih iz zvočnikov zabučijo sempli, ki obljubljajo dogodek dneva. Na oder prikorakajo brata Tolis, pevec in kitarist Sakis in bobnar Themis, basist Andreas ter drugi šeststrunar z enim najlepših primerkom Flying V-ja, kar sem jih kdajkoli videl, George. 'The Fifth Illusion' z albuma Non Serviam že s prvim udarnim valom pomete, vsaj v mojih ušesih, z Dimmu Borgirji. Rotting Christ zazvenijo polno in black-deathovsko zlovešče. Če bi jih okarakteriziral metaforično bi lahko rekel, da so Amon Ammarth z balkanskimi primesmi, smislom za dinamiko ter udarnost. Suvereno, vešče in rutinsko se poigravajo z melodijami in ritmi, ki znajo predramiti slehernega, do tedaj še statičnega in spečega metalca, ki ima srce v operativnem stanju. Vse je ekstaza, ekstaza smrti, bi lahko parafrazirali odziv množice, ki je bila tokrat prepuščena na milost in nemilost zloveščega taktiziranja z melodičnimi vložki, desantom hrupa ter dvajsetletnimi izkušnjami, ki jih z nami ta kvartet brezkompromisno izliva iz pesmi v pesem. 'Archon' spomni na to, kako je leta 1996 zvenel Triarchy Of The Lost Lovers in nato 'Athanatoi Este', skladba iz predzadnje plošče Sanctus Diavolos. Črnina in sočnost predvelikonočne daritve višjim sferam direktno iz epicentra kranjske alternativne kulture. Sredinec vsem klerovsko zapriseženim farizejem. Zanimivo je dejstvo, da so navkljub temu, da so lani izdali novo ploščo, ki je več kot le dobra, ponavljam (album Theogonia, ki na sebi lasten način konceptualizira stvaritev časa in bogov), predstavljali večinoma stare materiale. Nič hudega! Smo bili pač deležni učne ure desetalbumske zgodovine. Z zadnje plošče odigrajo le dve skladbi- 'Kervanos Kivernitos', ki nam polni ušesa himnično z grškim besediščem ter 'The Sign Of Prime Creation'. Sakis je z nasmehom zadovoljstva ohranjal tudi stik s slovensko publiko, ki mu je dobesedno jedla z roke. Demonizacija konzervativne Slovenije je bila uspešno izpeljana. Dosledno in brez kakršnekoli hibe. Opus antichristy se je razvijal zasvojljivo kar uro in pol dolgo, zaključijo pa ga poetično ter pomensko polno s pesmijo s plošče A Dead Poem, 'Sorrowfull Farewell'. Čas ni možno ustaviti.
Naša peščena zrnca v merilcu časa, ki nam je bil odmerjen za tokratnjo katarzo, je bil odmerjen in je pač pošel. Čas je bil za vrnitev v realnost. Potešen ter z rahlo razbolelim grlom, ki je zmoglo le hropeče piske ter šepet, sem štel kilometre do Ljubljane. Misli so se razporejale v fragmentih in črna podoba, ki sem jo sestavljal, je bila podoba sreče in zadovoljstva. Koncertni vtis: deležni smo bili doze kvalitetne visokooktanske mešanice črnine in ravno pravšnjega ščepca agresije. Eksotika si zasluži večkratno preverjanje ter degustacijo. Projekcija mentalnega imaginarija: obzorja bi bila lahko škrlatno rdeče ožarjena v soju požganih templjev votlega sprenevedanja in hipokrizije in ljudje bi lahko zadihali malo bolj polno na pljuča kulturne osvobojenosti, a ti časi so že daleč proč. Čas je bil za šunko, hren in pirhe. Slovenija pa je bila deležna nečesar, kar komaj da dojema. Nocoj so bile sanje dovoljene. Jutri je nov dan...
Vsekakor je ta eksotični pridih ravno pravšnji razlog, da smo se v slogu predvelikonočnega romanja, v Kranj zgrinjale množice bolj ali manj dolgolasih ter po večini v črnino oblečenih častilcev peklenskih ritmov, kričečih kitarskih zvokov ter diaboličnih vokalov. Pravzaprav je številčnost vprašljiva, saj je bilo reklame za omenjeni dogodek bore malo. Kjer je pa volja, je pa tudi moč. In po tem ključu smo v Kranju, nasproti nakupovalne Meke potrošniške družbe, prišli nahraniti svoj nepotešljivi apetit po brutalnosti.
Kmalu je odbila ura devet zvečer. Na oder bivšega kranjskega športno-plavalnega centra so s točnostjo švicarske ure, stopili Nick, Themis, Orfeas in Sotiris- četverec, ki sliši na skupno ime Suicidal Angels. Že po prvih taktih prve skladbe je postalo jasno, da so mladci precej domači thrasherskih prijemov, ki spominjajo na križanca med Kreator, Destruction, pogojno Dew Scented, kakšnimi prastarimi Sepulturinimi prijemi iz obdobja Morbid Vision obdobja in še čim. Iskreno povedano so mi bili popolna neznanka, saj njihovih glasbenih veleumov ne premore sleherna slovenska trgovina; res pa je tudi, da poleg ene mini plošče, parih EP-jev ter demotov in enega promo CD-ja, ki mi žal še ni prišel v roke, niso izdali še nič povsem otipljivega in kupljivega. Vokalist Nick je v na pol polomljeni, a zato prikupni angleščini ogovoril precej plašno, ne, precej rezervirano slovensko publiko, ki je v sprednjem delu podija puščala dovolj prostora za parkiranje Hanibalove armije slonov. Kakih trideset, če ne manj posameznikov, kolikor nas je bivakiralo pred odrom, je bilo deležno arsenala pristne, srčne in predvsem zelo nabrušene godbe. Osebno me je navdušila predvem energičnost Orfeasovega bobnanja, ki so mu z rigidno in betonsko trdnostjo pritegnili tudi ostali trije. Po precej mlačnem aplavzu maloštevilnih in predvsem statičnih metalskih rezervistov, bi človek kar zlahka pozabil, da so bile kritike njihovih del, predvsem zadnjega mini CD-ja Armies Of Hell, ki je bil deležen precej laskavih kritik in ocen, po večini odlične in da bi bila pred fanti kakih 15 let nazaj precej svetla prihodnost. Nekako pridemo do komaca 'Crematory', ki po diaboličnem uvodu zaseka v temenski del možganov kot skalpel. Skoraj thrasherska klasika, na kateri skoraj, prisežem, slišim Arayin kričeči vokal ter božansko neizčiščenost zgodnjih Kreator! Zvok je bil sicer nekoliko "razštelan", saj je težko izpolniti kriterije odličnosti zvoka, če je okoli tebe ogromno keramike bazenskega dna. Takoj za krematorijem pa obračun z dvojno moralo katoliške družbe- 'Slaughtering Christianity' in nato skorajšnji konec. Briljantno in ekspertno odigrano. Očitno premalo za tridesetglavo množico, med katerimi nas je le kakih pet doživljalo thrasherske postorgazmične tresljaje in zadovoljenost...
Kratka pavza je bila ravno pravšnji čas za razgled po prostoru. Poljski aktivisti založbe Massive Music so ponujali malo morje petevrskih CD-jev, med katerimi je bilo na pretek marsičesa. V promet pa so jim šle bolj ali manj girlie majice od Rotting Christov, kakšna kratkorokavna srajca od teh grških veljakov ter občasno kak eksotičen CD fenomenalnih tehnicistov death metala kot so denimo Trauma. Hiter srk poceni pijače, ki vam jo postrežejo prijazni kelnerji za provizoričnim šankom in čas je za podaljške! Ura odbije deset...
'Heritage' z albuma Atonement For Iniquity je ravno pravšnja uvodna predstavitev za to, kaj vam imajo prav tako grški kvartet Mass Infection ponuditi. Število poslušalcev se rahlo poveča ter daje upanje, da ne bom deležen večera komorne glasbe za izbrano peščico glasbenih gurmanov. Death metal s primesmi grinda, premika kazalce na gigerjevem števcu v območje rdečega in tla se tresejo kot se spodobi. Victoras, George, Nick in Antonis so po precej statičnem uvodu, ki pa je bil to le vizualno, servirali arsenal argumentov, zaradi katerih se vam lahko na koncertu kvalitetnega death metala neustavljivo nasmiha od sreče. Ne vem, morebiti se motim, a zvočno me spominjajo na perfekcioniste poljskega brutalnega deatha Decapitated. Bolj razgibana in dinamična hitroprstna ter kompaktna celota uničevalnega zvočnega tsunamija je zvabila v bazensko školjko še več ljudi, ki so iskali popolno uničenje. 'Penetrate The Odius' ter nato 'Act Of War' sprostijo zavore še malo bolj in žur se počasi začenja. Vader, Dying Fetus ter Nile so le bežne asociacije, ki vam padejo lahko na pamet, ko poslušate dejansko razumljivo petje, pravzaprav milozvočno kruljenje, dinamične solaže in natančno in divje bobnanje. 'Forced To Encryption' in 'Atonement For Iniquity' in že pridemo do potrditve odlične kondicijske pripravljenosti ter na to, da se mi določeni vplivi niso le dozdevali- 'Silent Empire', predelava pesmi skupine Vader sklene celoto v popoln diabolični krog ognja in uničenja. Vse, kar ostane, je le kratko slovo ter upanje, da jih še kdaj vidimo v živo...
Znova pavza, ki tokrat traja malo dlje, zvabi v vse manjši prostor še preostalo kopico zamudnikov oziroma vse tiste, ki so predjedi raje preskočili in prešli kar na glavno jed z desertom. Ob enajstih iz zvočnikov zabučijo sempli, ki obljubljajo dogodek dneva. Na oder prikorakajo brata Tolis, pevec in kitarist Sakis in bobnar Themis, basist Andreas ter drugi šeststrunar z enim najlepših primerkom Flying V-ja, kar sem jih kdajkoli videl, George. 'The Fifth Illusion' z albuma Non Serviam že s prvim udarnim valom pomete, vsaj v mojih ušesih, z Dimmu Borgirji. Rotting Christ zazvenijo polno in black-deathovsko zlovešče. Če bi jih okarakteriziral metaforično bi lahko rekel, da so Amon Ammarth z balkanskimi primesmi, smislom za dinamiko ter udarnost. Suvereno, vešče in rutinsko se poigravajo z melodijami in ritmi, ki znajo predramiti slehernega, do tedaj še statičnega in spečega metalca, ki ima srce v operativnem stanju. Vse je ekstaza, ekstaza smrti, bi lahko parafrazirali odziv množice, ki je bila tokrat prepuščena na milost in nemilost zloveščega taktiziranja z melodičnimi vložki, desantom hrupa ter dvajsetletnimi izkušnjami, ki jih z nami ta kvartet brezkompromisno izliva iz pesmi v pesem. 'Archon' spomni na to, kako je leta 1996 zvenel Triarchy Of The Lost Lovers in nato 'Athanatoi Este', skladba iz predzadnje plošče Sanctus Diavolos. Črnina in sočnost predvelikonočne daritve višjim sferam direktno iz epicentra kranjske alternativne kulture. Sredinec vsem klerovsko zapriseženim farizejem. Zanimivo je dejstvo, da so navkljub temu, da so lani izdali novo ploščo, ki je več kot le dobra, ponavljam (album Theogonia, ki na sebi lasten način konceptualizira stvaritev časa in bogov), predstavljali večinoma stare materiale. Nič hudega! Smo bili pač deležni učne ure desetalbumske zgodovine. Z zadnje plošče odigrajo le dve skladbi- 'Kervanos Kivernitos', ki nam polni ušesa himnično z grškim besediščem ter 'The Sign Of Prime Creation'. Sakis je z nasmehom zadovoljstva ohranjal tudi stik s slovensko publiko, ki mu je dobesedno jedla z roke. Demonizacija konzervativne Slovenije je bila uspešno izpeljana. Dosledno in brez kakršnekoli hibe. Opus antichristy se je razvijal zasvojljivo kar uro in pol dolgo, zaključijo pa ga poetično ter pomensko polno s pesmijo s plošče A Dead Poem, 'Sorrowfull Farewell'. Čas ni možno ustaviti.
Naša peščena zrnca v merilcu časa, ki nam je bil odmerjen za tokratnjo katarzo, je bil odmerjen in je pač pošel. Čas je bil za vrnitev v realnost. Potešen ter z rahlo razbolelim grlom, ki je zmoglo le hropeče piske ter šepet, sem štel kilometre do Ljubljane. Misli so se razporejale v fragmentih in črna podoba, ki sem jo sestavljal, je bila podoba sreče in zadovoljstva. Koncertni vtis: deležni smo bili doze kvalitetne visokooktanske mešanice črnine in ravno pravšnjega ščepca agresije. Eksotika si zasluži večkratno preverjanje ter degustacijo. Projekcija mentalnega imaginarija: obzorja bi bila lahko škrlatno rdeče ožarjena v soju požganih templjev votlega sprenevedanja in hipokrizije in ljudje bi lahko zadihali malo bolj polno na pljuča kulturne osvobojenosti, a ti časi so že daleč proč. Čas je bil za šunko, hren in pirhe. Slovenija pa je bila deležna nečesar, kar komaj da dojema. Nocoj so bile sanje dovoljene. Jutri je nov dan...
na vrh