Kreator thrashirali sredi Zagreba! (2009)

Legende nemškega thrasha metala, ki slišijo na ime Kreator, v začetku leta 2009 znova napadajo Evropo. V zadnjih letih so že kar nekajkrat igrali pod sončno stranjo Alp, tako jih je bilo do zdaj mogoče videti v Ljubljani, v Tolminu na festivalu Metal Camp, dan po zagrebškem koncertu pa tudi v Mariborskem Štuku. Kreator je skupina, ki je v osemdesetih v zelo močnem nemškem thrash okolju pomagala definirati žanr, pri tem pa si je na svojo stran z izdajo kultnih albumov Endless Pain, Pleasure to Kill in Extreme Aggression pridobili množico zvestih fanov. Z leti in novimi albumi pa niso Nemci niso izgubili niti kančka ostrine, še več, z vseskoznim koncertiranjem si pridobivajo nove in nove oboževalce.

Mesec dni nazaj so Kreator izdali svoj že dvanajsti studijski izdelek, tretjega v tem tisočletju, poimenovanega Hordes of Chaos.  V turneji Chaos over Europe, ki albumu sledi, jih kot predskupine podpirajo žanrsko precej različni bandi, to pa so Emergency Gate, Elevetie in Caliban.

Skupina, ki je otvorila kocnert v zagrebškem Bogaloo klubu, prihaja iz Bavarske. Nastop so začeli že pred osmo, v času, ko je bila množica še pred klubom in je bila dvorana še precej prazna, tako je malo zamudila tudi rockline ekipica. Nekaj deset glav pod odrom in nekaj dodatnih deset, ki so se skrivali po kotih dvorane, je gledalo nastop otvoriteljev večera. Emergency Gate na metal prostor ne prinašajo popolnoma nič novega. Njihova glasba je zmes melodičnega power metala z občasno tršimi riffi, trdega growl vokala, ki pa se nato spremeni v speven refren s clean vokalom. Že ob prvi slišani skladbi, ki so jo zaigrali, so me Emergency Gate asocirali na  (nove) In Flames, do konca nastopa pa so mi to tezo le še bolj utrdili. Bolj kot njihova glasba je zanimiv njihov izgled. Tako je vokalist Matthias Kupka, sicer tudi bivši član bolj znanih rojakov Suidakra, izstopal s svojo kratko blond frizuro in snežno belo srajco, k je še kako sevala že iz odra, kaj šele na njegovem pohodu po dvorani, ko je skočil iz odra ter se sprehodil do mešalne mize in nazaj. Zakaj, ve samo on. Njihov nastop ni bil v nobenem pogledu prav nič posebnega, tako so bili torej zgolj in samo povprečen uvod pred nadaljevanjem koncertnega večera.

Švicarji Eleveitie so, čeprav delujejo komaj od leta 2002, bolj znan skupina na metal zemljevidu od predhodnikov na odru. Tako se je tudi pod odrom zbrala precej večja skupina obiskovalcev, ki so prišli poslušat njihovo verzijo trdega folk metala, ki je v zadnjih letih postal zelo priljubljen, zlasti med mlajšo ciljno publiko. Delna poznanost med obiskovalci je bila vidna, ko je nekaj fanov med koncertom globoko v zrak dvignilo švicarsko zastavo. Trdi riffi in hreščeč growl vokal njihovo glasbo zelo približajo smernicam novega melodeath metala, a violina, lira, piščal in občasno večglasno petje razširijo spekter igrane glasbe in jo ponesejo bližje folk kot melodeath metal žanru. Pravi orkester na odru, ki sestoji iz osmih članov, tudi dveh žensk, vodi Chrigel Glanzmann, vokalist in tudi ustanovitelj skupine, ki je že s svojim do konca hrbta segajočimi dreadlocki, kljub že delni plešavosti, strah vzbujajoč na pogled in zares pravi leader na odru. Ko ni zaposlen s petjem, v roke prime piščal in skupaj z ostalima dvema za folk značilnima inštrumentoma doda hitremu tempu in trdi glasbi nekoliko nežnejši in spevnejši izraz, ki na dan še posebaj privre ob pogosto večglasnih refrenih, pri katerih mu pomagata obe nežnejši predstavnici v bandu. V več kot pol urnem nastopu je kar nekaj obiskovalcev, predvsem tistih v prvih vrstah, zagotovo prišlo na svoj račun. Kljub žanrsko precej izstopajočim stilom je bil to dokaj soliden nastop.

Caliban, skupina iz zahodne Nemčije, je bilo zadnje ogravanje pred nastopom večera. Petčlanska zasedba je na odru prikazala svoje pojmovanje metala, in ga preoblekla v nekakšno emo metalcore različico z značilnimi hitrimi kitarami, menjajočim se tempom in seveda hreščečim vokalom. Precejšen vpliv fantje črpajo iz nu metala, kitarist je tako zgledal kot tipičen RATM/Limp Bizkit član. Za igranje so dobili več kot pol ure časa, ob vokalistovem prigovarjanju in metalcoru, ki kar kliče po tem, pa so kot prvi ta večer dosegli mosh pit pod odrom.  Zaradi bližajočega se Kreator neurja se je dvorana v času njihovega nastopa že dodobra napolnila, headbanganja in energije je bilo veliko, vseeno pa mislim, da band njihovega žanra bolj sodi v kakšno najstniško okolico kot pa na koncert thrash metal legend.

Še preden je nemški stroj začel tresti, je bilo vzdušje v dvorani že odlično. Dvorana je bila zelo polna, težko bi sicer rekel razprodana, vsekakor pa je bila gneča tudi zadaj, kaj šele v prvih vrstah, kjer so se bolj kot ne mladi fantje že pred nastopom prerivali in se borili za kar najboljši headbangerski kotiček čim bližje Miletu & Co. "Kreator, Kreator", je odmevalo iz stoterih grl, ko se je začelo. Najprej z predvajanim introm, sicer uvodom iz plošče Pleasure to Kill. Takoj po koncu so na oder prikorakale zvezde večera, prijeli so vsak za svoj inštrument in čisto zares se je začelo, z naslovno skladbo novoizdanega albuma. Roke v zraku ter skupno prepevanje ob refrenu so pomenili, da se je večina obiskovalcev na koncert pripravila s poslušanjem nove plošče, izdane komaj štiri tedne pred nastopom.

V ozdaju odra, nad bobnarskim setom Jürgna Reila, poleg Mileta Petrozze edinega še originalnega člana zasedbe, se je bohotil velik zaslon, na katerem so se ves čas nastopa prikazovale fotografije iz vseh obdobij zasedbe, nekateri videi in ostale fotografije, ki so tako ali drugače povezani z njihovo kariero - tako ni manjkala niti množica tipičnih Kreator fotografij - temačnih, pesimističnih in napolnjenih s sovraštvom.  Poleg zaslona sta na vsaki strani viseli nekakšni zavesi v rdeči barvi, barvi krvi, katero imajo Kreatorji tako zelo radi.

Novo ploščo so predstavili s samo štirimi komadi, precej manj, kot bi sicer pričakovali. Kot že rečeno, pa je bil odziv publike zelo dober, rekel bi celo, da je bilo vzdušje denimo med igranjem skladbe Amok Run celo najboljše, gledano na celoten nastop. Set lista je bila poleg teh komadov sestavljena še iz nekaj drugih naslovnih skladb dosedajšnih albumov, popolnoma pa so bile izpuščene nekatere plošče iz drugega dela devetdesetih, katere pa tudi sicer veljajo za tiste malo manj uspešne.

Miland "Mile" Petrozza - ustanovni član, edini, ki je prisoten na vseh Kreator ploščah in predvsem veliki frontman. Kako velik je, priča že dejstvo, da še preden je prvič nagovoril publiko (pred skladbo Extreme Agression), je le-ta že skandirala njegovo ime. Vsakič, ko je ogovoril publiko, jo je pozval k mosh pitu, kar se je potem v prihahajočem komadu seveda tudi uresničilo. Dejstvo pa je, da je bil Miletov glas v živo precej bolj hripav in hreščeč kot sicer na studijskih posnetkih. Čemu to pripisati, ne vem, zgolj trenutnemu stanju oz. slabemu dnevu ali pa delu producentu, ki je Miletov glas umetno popravil na plošči. Nastop benda kot celote pa je bil odličen, praktično brez napake, svoje pa so dodali tudi odgovorni za mešalno mizo, ki so poskrbeli, da je bil zvok zelo dober. Mogoče se je na trenutke slišalo premalo kitar, predvsem ko je šlo za solaže, saj jih je ritem sekcija preglasila.

Vrhunec je nastop dosegel z bisom, po kratki pavzi so se Nemci hitro vrnili na oder, dolg nagovor Mileta pa je dosegel želen učinek - popolno ekstazo v dvorani. Kaj takega doživiš zelo redko, sodelovanje prav vseh prisotnih namreč, ponavadi so tako dejavni le tisti v prvih vrstah, tokrat pa se je njihova energija preselila med vse navzoče. Flag of Hate se je brez očitnega konca prelevil v Tormentor, headbanganje je doseglo vrhunec, po razdelitvi spominkov med fane pa so se Kreator (prehitro) poslovili z odra. Prav zadnja dva komada, izdana na drugi oz. prvi plošči (1985 in 1986) sta dokaz, da Kreator bolj kot ne še vedno stavijo na svoje starejše komade, še iz časa, ko so preigravali old school thrash metal in navduševali takratno mladino.

Kaj torej še dodati? Kreator so kljub temu, da so na sceni že več kot 25 let, prava koncertna atrakcija, ki se ga zob časa ni še niti malo dotaknil in band, kateri po videnem zares pričara pravo thrash metalsko veselico. Edina slaba točka večera so bile predskupine, ki generalno gledano niso preveč dobro opravile naloge, ki jim je bila dana.

fotografije: Aleš Podbrežnik