V nekaj letih se lahko zgodi marsikaj, kar potrjuje dejstvo, da zobu časa ne ubeži prav nič na tem svetu. Sam sem temu testu po dolgem času podvrgel glasbo skupine, ki je že od sedaj pradavnega leta 1992 seje v kovinarska tla Slovenije hibridno seme nečistega, a na groovu temelječega metala. Mislim na kranjske God Scard, ki so dejansko skupina, ki jo bodisi ljubite ali pa sovražite, indiference pa, vsaj po mojih izkušnjah, fantje v teh letih niso mogli vzbuditi v srcih in mislih nikogar, ki se je kakorkoli pustil okužiti z glasbo s kromiranimi jajci. God Scard so po dolgih letih tenstanja in mariniranja pred sedmimi leti povili svojega prvorojenca, album ... And We Could Have It All ..., po precej obetavni promociji pa je prišlo do velikih tektonskih premikov, glasbenega zatišja, odhoda enega ključnih členov zasedbe ter iskanja pravega nadomestka in, tako prav viri blizu skupine, do novega revitaliziranega skoka v nov milenij. Kakorkoli že – glede na dejstvo, da kranjskega Trainstation Squata še nisem izkusil v živo, je bil povod za odhod v gorenjski center dogajanja prav domorodni četverec gorenjskih hripavih slavčkov, če se lahko malce pošalim, šele v drugem planu pa so bile horde mladinskih zanesenjakov, ki slišijo na imeni Era Of Hate in, pazi ti kopirajočega vraga, Chimera. Ne, ne gre za ameriški rušilec, ki ga krmari sedaj Mark Hunter, temveč za štajerske, natančneje velenjske mlade upe, ki so se v mladosti hranili s thrasherskimi opilki ter sladkim hrupom skupin Pantera, Slayer, Sepultura in, ja no, z domačimi pokojnimi veterani Kaoz.
Obeti so bili precejšnji, še večja pa radovednost, zaradi katere ni bil nit rahel dež ovira, da ne bi premagali nekaj kilometrov do kranjsterdamskega suburbanega centra subkulturnega punta, ki zaenkrat še ni padel v kolesje lakomne denacionalizacijske sodne bitke za par načetih kvadratov zemlje. Trainstation Squat je na prvi pogled razsuta lopa ob glavni železniški postaji, a se v črevesju kranjskega alternativnega centra koncertnega dogajanja poleg lepih in domiselnih grafitov, peči in dobro založenega šanka skriva tudi oder s precej solidnim ozvočenjem, prav na takih placih pa se pišejo lahko zgodbe o novih upih ali pa preverjeno odpišejo pretenciozni brezidejni derivati. To je bil povod, da se je pod odrom začelo kmalu gnesti kar precej mladcev in mladenk iz vseh vetrov, ki so, ozaljšani z majicami svojih ljubljenih bendov, čakali na razodetje večera.
Kot prvi so oder zasedli Era Of Hate. Kljub temu, da gre za zasedbo, ki je začela gosti že leta 2009, nedolgo po sedmini za skupino Atrum Inferum, so mladci vsaj zame še precej novo odkritje. Ni vam potrebno doktorirati iz glasbenih ved, da kmalu ugotovite, da je v ledjih novodobnih generacij death metalskega zaroda namesto prvinskega nečistega srda sedaj vzklilo še kaj anorgansko generičnega, tako so tudi Era Of Hate v kanistre death metalskega zvoka skupin All Shall Perish, švedskega moderniziranega vala smrti, na čelu z At The Gates in predvidoma tudi In Flames, vmešano malce Meshuggah matematike in As I Lay Dying poigravanja z ročno na avocesti. Gorenjsko-primorsko navezo tvorijo tako idejni vodja in prvo grlo zasedbeTomaž K., ki si je v domačem Tržiču poiskal kitarsko zaledje v podobi kitarista Jureta V. In Radovljičana Petra Z., ritmični dvojec blejskega basista Vida P. in koprskega bobnarja Danjela P. pa daje, recimo temu tako, piko na i precej ambiciozni zasedbi z visoko letečimi cilji. Sami pravijo, da so sposobni servirati glasbo visoko kvalitetnega sijaja, ki je obenem tudi povsem avtentična, a se že po parih uvodne skladbe Man-Kind izkaže, da je izvirnega bore malo. Kitare so precej rigidne in sicer premišljeno uravnotežene, ne premorejo pa tisto malo svobodnih linij, zaradi katerih bi bil prvi stik bolj nestresen. Bas in bobni rahlo zamujajo in delujejo precej mehansko, najmočnejši in najboljši trenutek prvega zvočnega udarnega vala pa je bilo moč pripisati precej potentnemu glasu mladega vokalista, ki s svojo vokalno močjo kar prijetno preseneti. Preuranjeni očitki bi bili nepravični, zato se posvetim nadaljnji analizi precej statične odrske dinamike, ki pa ne ubije volje po nadaljevanju. Receptive to Diversity pokaže na to, da je mladi kvintet dobro podkovan v elementih švedskega metaloboja, poleg At The Gates pa se v ušesne kanale naselijo še asociacije na Amon Amarth, sam pa asociacij na »prvinske izvorne zvoke, ob katerih smo vsi gor rasli«, kot je skupino opisal mladi Tomaž, pridiha skupin God Scard in Meshuggah vsaj na prvi mah nisem zasledil (pa tudi na drugi posluh ne, če sem iskren ...). Priokusa že slišanega ne popravijo niti precej energične, a benigno zastavljene izvedbe skladb Slave To None (ki jo posvetijo dogajanju v parlamentu in pred njim), At Any Price (For What's Left), Unmasked (sam šele naknadno ugotovim, da gre za precej zdelano različico skladbe Hiding Behind The Mask) ali pa sklepne Reflection Of The Soul ne povzročijo kakšnega pretiranega premika v prvih bojnih linijah, ki so jih zasedli podporniki velikega nadaljevanja. Tudi sam bi bil lahko bolje ogret, a je tudi mlačno bolje od postanega in hladnega (če ne gre, seveda, za hmeljev ekstrakt, kjer je hladno bolje od mlačnega in absolutno zmaga nad pregretim ...). Kljub vsej rezerviranosti bi dodal, da so bili Era Of Hate kar soliden uvod v prvi metal večer meseca februarja, mladcem pa privoščim, da po dveh EP-jih (Echoes Of Truth je izšel leta 2010, Voivod In What Remains pa leta 2011) ter promo demu All Beyond Reach le uzrejo možnost, da na trdni nosilec prelijejo svoje najudarnejše skladbe ter se odpravijo v iskanje svojega glasbenega svetega grala, saj se, ob dejstvu, da se po slovenskih kleteh in garažah poraja veliko bolj sterilnega metala, zmorejo izklesati v zasedbo, ki bo sposobna premikati meje slovenskega metala za par dolžin dlje od sedanje soldateske mlečnozobih tigrov in tigric ... Potrebno bo, seveda, malce več unikatnosti in malo manj naslanjanja na primordialne vrelce navdiha, za kar pa mislim, da so fantje že dovolj stari in zreli.
Velenje je od nekdaj veljalo za enega pomembnejših centrov glasbene revolucije in evolucije na sončni strani Alp, po sedaj že pokojnih, a ne pozabljenih thrasherjih Kaoz pa se izza zakovanih in zvočno izoliranih vrat zaklonišč, garaž in starih prizidkov nekoč kmečkih domačij dogaja marsikaj prekleto hrupnega. Del tega novega vala metala iz štajerske, natančneje šaleško-savinjske regije, so tudi mladci, ki slišijo na nekoliko sposojeno ime Chimera. Ali je slišati, da so mladci rasli v dolgolase upornike z razlogom ob zvokih skupin, kot so Metallica, Slayer, Sepultura, Ektomorf, Fear Factory, Soulfly in domačih Kaoz ter God Scard? Vsekakor! Velja pa pohvaliti tudi dejstvo, da so se člani petčlanske falange okrepili tudi z avtobusom domačih podpornikov, ki v skupino prekleto verjamejo, še bolj pa v prikaz vehamentne moči metala, ki pa je lahko tudi tujerodne vrste, ne? Z le tremi leti na plečih enostavno verjamem, da niso prav vsi sposobni spisati več kot uro lastnega programa, v tej glasbeni omleti, ki pa jo servirajo Chimera pa je za odtenek preveč tujih jajc, a o tem malce kasneje. Skupina, ki jo sestavljajo Aco za bobni, Izi in Đx na kitari, Cerovc na basu ter centralni fokus skupine, visokooktansko nastrojeni hiperenergični frontman Kirbiš na vokalu, deluje že pri razvlečenem preverjanju moči zvočnikov kot vsezvezdniška naveza, ki pa se na odru počuti prekleto domače, kar niti ni slabo. Ego je velik kot kamniti monolit, na teh granitnih temeljih pa Chimera zlahka začnejo svoj set tudi s prvim izposojencem večera – s skladbo, ki jo je Metallica posnela davnega leta 1983 na svojem peklenskem prvencu Kill 'Em All, štiklcem Hit The Lights. Namesto dosledne kopije dobi Kranj odmerek thrasha v maniri Phila Anselma. Kirbiš dvigne nogo na rob odra in dosledno suvereno komunicira s publiko, ki je bila, roko na srce, polovično uvožena iz Velenja. Dialektični spopad za vso pozornost občestva je bil tako za nekatere tako nerazumljiv, da bi številni potrebovali podnapise, a pod jebivetrskim nonšalantnim odnosom se skriva iskrica genialnega talentiranega nastavljaštva pravih zvezd. Kitarski del zasedbe Chimera zveni ravno prav surovo, a še rahlo nebrušeno in nedodelano. Bas je precej koherentno navezan na rušilne bobne, ki jih Aco kaznuje s slehernim udarcem in brco neumornih stopalk. Zgodba zase pa je vsekakor vokalist, ki si ne da jemati soja žarometov, z jajci in dušo pa se loti tako legendarnih komadov naše in vaše mladosti kot tudi svojih veleumov, ki pa so malce nedefinirani. Po skladbi 3 in Bring The Chaos je očitno naslednje – velenjski ešaloni metalcev so ostali tam, kjer so že pred več kot desetletjem svojo sled pustili Đoko, Zenf, Dado in Mažo iz skupine Kaoz. Ker so se že pred dvema decenijama tam preigravali komadi skupin Sepultura ter ostalih skupin, ki so zastavile prave okvire resničnega pravovernega metala, ne preseneti niti dejstvo, da so po teh poslasticah preteklosti redno posegali tudi Chimera. Mladim letom navkljub delujejo uigrano in koreografsko koordinirano. V pravem trenutku, kot dogovorjeno, nizka preža ter nujni obrati vratnih vretenc, poleg serijskega rotiranja pričesk pa iz zvočnikov hrumijo predvidljivi ritmični parti in premišljeno postavljeni grleni pozivi k revoltu. Troops Of Doom ter nato še Territory zvenita prav tako, kot bi ju v zlati dobi postavil vkup sedaj starikavi Max, kljub generičnemu pridihu že slišanega in zlizanega odtenka nerjaveče neuničljivih evergreenov pa so nekako vmes kot fikusi vsajeni proizvodi lastnega know-howa. Zvok se je nekoliko krhal in degradiral, kljub temu pa se Chimera po skladbah Shatering, Introduce Yourself Fool in skladbi s pomenljivim imenom (Gamad) v slogu Tine Maze prebijejo do cilja ter žanjejo bučen aplavz svojih fanov, odobravanje pa je vsaj za hip zaiskrilo v očeh tudi domorodnih staroselcev, ki so pričli braniti barve gorenjske metalske srenje. Ni manjkalo nič – tudi poskusi stage divinga ne, čeprav je obveljalo dejstvo, da gre lonček toliko časa po vodo, dokler se ne razbije, tokrat pa je faktor samouničenja doletel le mladca, ki je skočil na svoje prijatelje, ti pa so sklenili, da ga v drugo ne nameravajo loviti ... Kljub pridihu ruralnega metal partija je bilo vse tako, kot mora biti, le pika na i je manjkala. Pika na i je bil hiperenergični sklepni udarec v glavo s skladbo Fuck Off, s katerim so Chimera v slogu Burn The Priest požgali podij za polno dokazovanje zvezd večera, številni vidno opešani ljubitelji agresivnejših ritmov pa so se odpravili po nujni vnos alkohola, nikotina ter ostalih podpornih substanc.
Del magije večera pa je bil tudi nastop kranjskih veteranov God Scard. Zasedba je svoje prve korake opravila že leta 1994, a je sledil masovni eksodus članov, kot edini stalni član od prvega dne dalje pa je pevec Nicky doživel še nadaljnje spremembe tako kadrovske postave zasedbe kot tudi spremembe sloga in vstop v prvo jakostno skupino slovenske težkozvočne godbe – vsaj kar se studijskega dela tiče. Od prvenca je minilo že sedem laških let, zvočni eksperimenti ter blendanje metala z vplivi HC, punka in ostalimi nu-metalnimi primesmi pa so ostali zapisani v DNK jedru zasedbe. Po bliskovitem pripravljanju opreme in preverjanju zadnjih malenkosti se je napetost vsaj za člane zasedbe ter najognjevitejše privržence vse bolj stopnjevala. Končno, okoli enajste ure zvečer, na oder stopi vsa četverica God Scardovcev, poleg z božjim navdihom zaznamovanega vsestranskega vokalista, kitarista in tattoovatorja Nickyja pa se na prvi stampedo pripravijo še kitarist Sale, za bobne sede hiperenergični in organizacijski ritmični center zasedbe Gaps, bas pa si opaše nova pridobitev zasedbe, Obleey, član tudi nove razvpite različice legendarnih Lenih Kosti, ki je skupini God Scard povrnil možnost za novo vstajenje, ko je iz kranjskega vlaka sestopil sedanji kitarist zasedbe Dead Dildo Drome, basist Andy. Že leta 2007 je God Scarde spremljal niz tehničnih težav, očitno pa je tehnični škrat postal peti član zasedbe, saj se je veliki finale začel katastrofalno. Že pri uvodni, vsaj z moje strani še ne slišani Firearms Self Trapanation, se Nickyjev trademark mešanja surovih in melodičnih vokalnih linij izkaže za neuglašenega, kot da se ne bi slišal v monitorju. Gašper je pospeševal ritmično srce skladbe do stanja infarktne hitrosti, Sale in Obleey se poskušata vživeti v pravi duh God Scard energičnosti, rezultanta vsega pa je bila veliko pod ravnijo primarnih pričakovanj. Zvok je bil neuravnotežen, defragmentirana celota pa je budila prve valove frustracij tako na odru kot pod njim (razen tistih nekaj posameznikov, ki so imeli v krvi preveč maliganov in ostalih substanc ter bi jim bilo vseeno tudi, če bi iz zvočnikov vel veseli zvok pokvarjenega generatorja). Kljub temu, da so God Scard zasedba, ki ne klone pod pritiskom prvih napak, so bile frustracije na odru dovolj velike, da je prisotnost tehničnega škrata večkrat zaporedoma poudaril tudi Nicky, a se težave s tem ni odstranilo. Podobno kot novejši uvodni del, kjer je očitno to, da so God Scard prešli na malce bolj surov zvok in hitrejši tempo, se je tokrat žal krhal tudi starejši del opusa.
Na albumu precej povezano zveneči BMH izzveni malce prisiljeno, a God Scard držijo tempo ter se ne dajo podrediti šoku ali odstopiti zaradi treme. Stare in nove stvari postanejo v izmenjujočem nizu precej neločljivo povezane, tako bi Would That I Could, Anticipation Of Pain ali pa precej bolj socialno usmerjen izliv čustev, dvignjenih sredincev ter krikov k revoltu, novejši komad Modern Democracy ter End Of Dreams, zlahka zamenjali z nosilnimi skladbami studijskega albuma. Priznati jim je potrebno tako pogum kot tudi izrecne vplive gorenjske trme, saj bi številni ob takem nizu samozavest uničujočih zvočnih pomanjkljivosti že dvignil roke od vsega, Nicky in kompanija glasbenih sozarotnikov pa je iz thrasherske novodobne dikcije spletla precej posrečen punkoidni komplet družbeno kritičnih štiklov revolta, ki pa je v misli priklical naslov skladbe Smashing Pumpkins The End Is Beginning Is The End. Cikli so se sklenili. Po naslovni skladbi albuma To Have It All se s komadom iz nekatere že prekleto davnega leta 2002 zgodba konča. Jezusa so križali, Jesus Christ skupine God Scard pa, upam, obeta kvalitetno vstajenje in nadaljnje glasbeno razsvetljenje. Tako upam vsaj jaz, saj so mi fantje prekleto prirasli k srcu, po eni izgubljeni bitki ter čudnem spletu okoliščin pa se ne sme soditi srca in esence te za Slovenijo res pomembne zasedbe prekaljenih veteranov.
In če je publika barometer uspeha, naj za trenutek ali dva posatnem tudi na tem ključnem delu večera. Publika je bila shizofreno razcepljena. V prvih bojnih linijah je bilo precej podpornikov zasedbe iz domačih koncev, nekaj malega pa je bilo kvalitetnejše in glasnejše podpore prispevane s strani velenjskih metalcev. Zadnje bojne linije so bile medtem bolj apatične in bolj zatopljene v zasebne debate kot v dogajanje na odru, kjer pa se je bitka nadaljevala v slogu frontalnega napada iz prve svetovne vojne. Priznati moram, da se je v teh nekaj letih spremenilo kar nekaj stvari. Nicky se ne zapleta več v dolgovezne napovedi komadov, nespremenjena pa je ostala količina psovk in za nekatere žaljivih seksizmov na rovaš žensk, veganov in, pri slednjem soglašam, političnih samodržcev. Kot rečeno v uvodu – God Scard so zasedba, ki jo bodisi ljubite bodisi sovražite, flegmatizmov pa v zvezi s to skupino ni moč vštevati v normalni nabor besednih opisov čutenj, ki jih vzbujajo. Izrecno bi rad poudaril, da je odrska prezenca, če izvzamemo katastrofalno zvočno sliko ter res boleče bizarno lovljenje prave tonske vokalne višine, pristna in na nivoju, a kaj, ko se glasbo posluša tudi z ušesi in ne meri zgolj z očmi. Močnejši aduti zasedbe so tu predvsem v agresivnejši izvedbi, kot smo jo bili vajeni doslej. Nicky sicer ostaja zvest izročilu Robba Flynna, a v tem trenutku so zvočni klustri albumov Burning Red in Supercharger preglašeni s kvalitetno podlago albumov The Blackening in izjemno dinamičnega ploščka Unto The Locust. God Scard so v svojem iskanju pravega navdiha ostali dobro desetletje za časom. Glede na dejstvo, da so si nabrali novih moči za vnovično obuditev k življenju, je že samo preživetje in dejstvo, da so po vseh dveh desetletjih agonij, vzponov in padcev, svojstven uspeh, menim in upam pa, da bodo fantje našli moči za nov skok v studio, pred studijem pa še za to, da najdejo svojo pravo identiteto, premagajo vse demone preteklosti ter vstopijo v novo, svetlejšo prihodnost. Tudi tako bodo lahko premagovali konkurenco, ki jo je tudi v naših podalpskih zaselkih vse več.
Pa pustimo tehnikalije ob strani ter se za konec posvetimo troboju na kranjskem odru. Koncert je moč opisati kot še enega v nizu povprečnih metalskih trenutkov leta in ne bo se vpisal v anale kot nekaj najboljšega, ob čemer ste se primerno glasbeno pomastili ali pa se še boste, ni bil pa tudi koncert za v rubriko Polomijade leta 2013. Dejstvo je, da je mlada garda željna kosanja z veterani in dejstvo je tudi, da morajo slednji malce bolj zavihati rokave ter ne zaspati na lovorikah stare slave. Ohraniti je potrebno raven dela in pri kreiranju EMŠO ne more predstavljati izgovora številka 1. Dokaz za to so vsi tisti starodobniki, ki stojijo na odru večer za večerom in ga žgejo na polno, kot bi šlo za vprašanje življenja in smrti. Saj tudi gre, če postavimo v prvi plan dejstvo, da se od starega presušenega kruha ne morete dodobra nasititi, v skledo z glasbenim borščem pa je potrebno dodati še kaj svežega in dobrega, da se pri kotlu najde še kakšen novi obraz več. God Scard se tega, verjamem, zavedajo, potrebno pa bo še malo vaje, saj vaja dela mojstra in mojster vajo, mladci iz zasedb Era Of Hate ter Chimera pa morajo v ta nabor dodati še lekcijo, po kateri je potrebno na skelet dobro naučene matematike navesiti še kaj svojega, sebi lastnega mišičevja, če ne želijo, da se jih metalska srenja ne spominja kot še ene izmed skupin, ki je igrala Metallico, Sepulturo, At The Gates ali kaj trenutno aktualnega. S tujim perjem se je na dolgi rok namreč neestetsko kititi, res pa je, da je s tujim kurcem vedno enostavneje po koprivah opletati kot s svojim in da je v metalu eno izmed pravih počel želja po prvinski zabavi. V tej kategoriji so, vsaj sodeč po nasmehih na obrazih mladeži, ki je odhajala s prizorišča, zmagali Velenjčani, a po eni bitki še ni dobljena tudi vojna, dragi moji. Show must go on in ja, vedno je prostora za izboljšave!
na vrh