Sredina aprila ne prinese le običajno usranega vremena in mašenja žil z velikonočnimi dobrotami, temveč tudi nekaj, kar je sprejeto z bolj odprtimi rokami. Tradicionalni Metal Weekend v kranjskem Trainstation Subartu! Tokrat so prvega dne na odru »trejna« svoj premierni nastop odigrali novopečeni black metalci Grob, medvoški heavy metalci Hangar 55*, metalcorovci Curse of Instinct in veterani Metalsteel, ki počasi pripravljajo novo ploščo, mi pa so Kranj obiskali na drugi dan metal vikenda, ki je bil obarvan nekoliko bolj ekstremno.
Sploh s prvimi nastopajočimi, ljubljanskimi grinderji Glista, ki so v dvorano povabili z epom Ribi ribice ribice, nato pa v slabe pol ure predstavili verjetno kar najboljši grind na naših tleh po Extreme Smoke 57. Glisto med drugim sestavljajo izkušeni fantje iz bendov Panikk (Gašper Flere na kitari) in Sober Assault (Rok Novak na basu), celoto pa dopolnjujejo živalski vokalist Matija Majcen, kitarist Alojz Rop in divjak za bobni Jure Bućan. Peterka je v slabe pol ure odžagala kopico minuto do dveh dolgih rušilcev, ki jih odlikujejo polka ritmi, bobnarsko cupa cupa divjanje in izvrstna rifaža, ki mestoma spomni na Carcass ere Symphonies of Sickness, ob čemer lahko srce le zaigra. Matija je za grind vokalist pravega kova, saj je iz svojega grla spravil, ne ribice, temveč brutalno kruljačino in surovo kričanje, med komadi pa je s simpatičnimi nagovori bolj kot frontmen grind benda zvenel kot Boris Kopitar nedeljskega popoldneva. Divjanje na odru je lepo popestril energični Gašper zato je nekoliko zmotila pretirana statičnost drugih dveh kitaristov, a nič ne de, saj so komadi Disco, Pesticide in Kafana/Izza žice hitro zlezli v uho kot, no, glista.
Nadaljevanje večera so s svojo death dumačino upočasnili gorenjski Brutart, ki so se po več letih tišine med žive vrnili s pravkar izdano »come-back« ploščo Wear My Skin. Od dobro sprejetega prvenca Mimic je minilo kar debelo desetletje, a se bendu morebitno pomanjkanje koncertne forme ne pozna. Zajebancije, ki smo jo doživeli med Glisto je bilo sicer konec, saj se Brutart gibajo v resnejših vodah, mnogo mračnejša in težaška pa je tudi njihova glasba. Brutart so izdatneje predstavili komade z nove plošče, ki jih odlikujejo udarni in masivni rifi, vrhunski dvojni vokalni napada Blaža in Sebastijana ter rušilno in razgibano bobnanje slednjega. Ker Brutart predstavljajo precej zahtevno poslušalsko izkušnjo znajo v živo iz nabora bendov kot je bil tokratni precej izstopati, kar pa to pot ni motilo, fantje pa so dokazali, da je bilo na novi album več kot vredno čakati in da je Wear My Skin obvezno poslušanje.
Tempo je zopet dvignila grosupeljska death/thrash sila Sober Assault, ki ima za seboj že dva EPja in lepo število koncertnih kilometrov, kar se na njihovem nastopu več kot pozna. Ob odličnem zvoku in odlični odrski podobi so fantje odžagali konkreten death/thrash šus, ki ga odlikuje mesoreznica rifov, bobneča ritem sekcija in nadzvočno hitro ter natančno Davidovo soliranje. Nekoliko sicer zmoti, da namesto Eneja, ki je na poziciji frontmena, komade povezuje in publiko nagovarja basist Rok, a k sreči pri Sober Assault govori predvsem in v prvi vrsti visoko kvaliteten napad melodičnega death metala in thrasha. To je spoznala tudi publika, ki je bend nagradila z intenzivnim moshanjem, Sober Assault pa so imeli celo najbolj gosto občinstvo večera. Plus tudi za vizualno podobo, ki je sicer zaradi bele Enejeva srajce in črnih srajc vseh ostalih spomnila na Mustaina in Megadeth, hehe.
Večer so zaključili domači težkokategorniki Noctiferia, ki so v zadnjih mesecih dvajseto obletnico svojega delovanja obeleževali predvsem s predstavitvami »unplugged« albuma Transnatura. Tokrat je Noctiferia nastopila v klasični metal postavi, manjkal je tudi Damjan Tomoski, tako da je bil tudi elektronskih vložkov nekoliko manj kot sicer. Setlisto so, kot je v navadi zadnjih nekaj let, sestavljali komadi od vključno Slovenske morbide naprej, kar pomeni, da smo bili večinoma deležni rohnečih osemstrunskih kitar in masivnega industrial štanca. Noctiferia na odru je vedno enako izključno suverenost in vrhunsko odigran material in nič drugače ni bilo tudi tokrat, izkazal pa se je predvsem Gianni z odlično vokalno formo. Bi pa, glede na obeleževanje jubileja, lahko fantje presenetili še s kakšno klasiko s Per Aspere, ali morda pokukali še nekoliko dlje v svojo preteklost, na Baptism at Savica Fall.
na vrh