April ni le mesec čudnega vremena temveč tudi mesec vsakoletnega, tradicionalnega metal vikenda v kranjskem TrainStation Subartu. Drugi dan le-tega je bil letos z zanimivim in pestrim izborom nastopajočih več kot le povabljiv, še toliko bolj zaradi toplega spomladanskega vremena, kar je na plano privabilo kar lepo številčno publiko. Kombinacija mladega, svežega benda, ki ga je prišlo pofirbcat kar nekaj ljudi in, v nadaljevanju večera preverjenih veteranov, se je izkazala za odlično potezo in bo brez dvoma obveljala za enega lepših pomladanskih dogodkov.
Da ne dolgovezim, na oder se je kot prva povzpela nova sila domačega heavy metala, ki je nase opozorila tako močno, kot že dolgo ni kakšen drug bend. Govorim o ljubljanski heavy metal zasedbi SkyEye, ki je po izdaji debitantskega EPja Run For Your Life kot vihar zavzela še koncertne odre, kjer dokazuje, da EP ni le kakšna začetniška sreča ali studijski trik. Fantje so namreč zopet osupnili z izredno predstavo, ki kar čaka po veliko, veliko večjih odrih. Skupina je v soboto znova v celoti odigrala EP, ki je kocine ježil od začetka do konca. Kljub na trenutke nekoliko slabšemu zvoku je bilo užitek prisluhniti pestri in premišljeni rifaži kitarskega dvojca ter udarni ritem sekciji, pozornost pa hote ali nehote pač ukrade vokalist in izredno razdelani frontmen Jan, ki si je oder prav po »dickinsonovsko« povsem podredil. Odprta usta to tako ob njegovih vokalih vragolijah znova lovila muhe, publika pa je bendu hitro pritegnila s čupanjem ob rušilcih Fire, Book of Life, Run For Your Life in Stardust. Zvesto in energično izvedena Maiden klasika Trooper je bila le pika na i, epski Tsunami pa le še potrditev, da bend ne počiva na lovorikah odlično sprejetega EPja in skladateljsko posega vse višje in višje. Vrhunsko!
Edini tuji gostje drugega dne tokratnega metal vikenda so prileteli iz italijanske nebule, kljub temu pa niso bili popolnoma neznani leteči predmet. Toskanski tehnični zf thrasherji Vexovoid so se slovenski publiki prvič namreč predstavili na New Forces odru lanskega Metaldays, tokrat pa so v Kranj pristali s skoraj čisto svežim prvencem Call of the Starforger, ki je izšel lanskega decembra. Ob Vexovoid bodo ušesa zastrigli predvsem feni progresivnega/tehničnega thrash metala a la Vektor, Obliveon in Droid, z roko v roki s tehničnim thrashom pa gre seveda tudi zf tematika. Vexovoid imajo obojega na pretek in to na precej visokem nivoju. Fantje so se tokrat, za razliko od Metaldays, predstavili kot četverka z dvema kitara, kar se je močno poznalo na zvočni sliki, ki je bila mnogo bolj bogata, disonačni rifi in maj7 akordi so tako leteli z vseh strani, svoje delo pa je konkretno opravila tudi kompetentna ritem sekcija. Italijanom gre v manjši minus sicer šteti dejstvo, da se mestoma le nekoliko preveč približajo Vektor, sicer pa so pokazali dovolj energije, odlično uigranost in simpatične nagovore frontmena Dannyja v polomljeni angleščini, da se je dalo to brez težav spregledati.
Še bolj nemogoče pa je bilo spregledati to, da so Eruption odžgali enega boljših koncertov, kar sem jim bil osebno priča v Kranju. Punca in fantje so eksplodirali kot bomba čiste energije in sebi lastnega pogleda na thrash metal, ki je svoj vrh brez dvoma dosegel na aktualni mojstrovini Cloaks of Oblivion, ki pozornost povsem zasluženo dobiva tudi onkraj naših meja. Eruption so tako v odlični luči predstavili predvsem komad z novega albuma, zavoljo old school fenov pa presenetili z The Sands of Time s prvenca Lifeless Paradise. Prav med njim se mi je utrnilo, da je včasih skoraj težko verjeti v kako zrelega, suverenega in samozavestnega frontmena se je iz mulca, ki je pred leti na odru kranjskega Bazena težil Jamesu Riveri med Helstar (he he), prelevil Buco. Pa ne le on, celoten bend (pustimo ob strani menjave), kar se kaže v odrski prepričljivosti, saj se bo treba kar potruditi, da pri nas najdemo bolje uigran bend. Od odtrganih solaž dvojca Čuk/Kamenšek, rožljajočih Nikinih bas linij in Teglinega potresnega bobnanja, ob dodatku mogočnega Bucovega vokala… preprosto vse deluje brezhibno. Povsem jasno je bilo torej, da publika po koncu briljantnega The Prophet Eruption ne bo kar tako spustila z odra in je zato za dodatek dobila še The Yearning.
Kranjski Metal Weekend 2018 so zaključili domačini Armaroth, ki so imeli po treh izredno kvalitetnih bendih, kar težko nalogo, ki pa so jo opravili brez večjih težav. Fantje so pač domačini in podpora domače publike je bila pričakovana. Res pa je, da so Armaroth tokrat imeli precej nehvaležno vlogo, saj so predstavljali še največji žanrski odklon, globoko v vode ekstremnega metala. Kljub temu so tudi fantje svojo nalogo opravili zlahka in poskrbeli, da se je publika še zadnjih razčupala in zmoshala.
na vrh