Počasi se bo potrebno navaditi, da so poletja kakršna smo nekoč poznali za vekomaj minila, saj je vreme, najverjetneje zaradi človekovih nenehnih 'igračkanj' z naravo, v zadnjih letih postalo vse bolj shizofreno, tako da kmalu tudi sneg v avgustu ne bo nič nenavadnega. Zato nas na poti proti Trstu, kjer se je, po Alexu Carpaniju in njegovemu bandu s posebnim gostom Davidom Jacksonom (ex-Van Der Graaf Generator), obetala še ena vrhunska in popolnoma zastonjska koncertna izkušnja, ni prav nič presenetila močna ohladitev z izobiljem padavin, ki so se na trenutek zdele kot, da bi priletele direktno iz zadnjice kakšnega jamskega trola.
Slednjega na koncertu tržaških simfoničnih powermetalcev Rhapsody of Fire po pričakovanju ni bilo v njegovi pravi podobi, tako kot je tudi dež ob našem prihodu v dolino nenadoma čudežno presahnil, čeprav bi med publiko, ki se je v spoštljivem številu zbrala na manjšem trgu sredi Trsta, verjetno hitro našli kakšnega bližnjega sorodnika orka ali trola, pa tudi nekaj bližnjih sorodnic princesk in čarovnic, večinoma oblečenih v črno, se je zbralo, da bi lahko uživale v nastopu tržaških ubijalcev zmajev. Slednji so se v domačo prestolnico vrnili na jadrih novega studijskega albuma »Dark Wings of Steel«, ki je izšel prejšnje leto in je predstavljal pomembno prelomnico za italijanske powermetalske veterane.
Jedro Rhapsody of Fire še naprej tvorita ustanovna člana, melanholični klaviaturski virtuoz Alex Staropoli in karizmatični, operetno usmerjeni pevec Fabio Lione, medtem ko je ustanovnega kitarista Luco Turillija na novem albumu uspešno nadomestil Roby De Micheli, ki ni nič manjši kitarski mojster od svojega slovitega predhodnika. Tudi njemu je blizu kitarski neoklasicizem s široko ponudbo arpedžijev in večkrat je dokazal, da ima precej širok tehnični spekter. Turilli je medtem rajši ustanovil lastno verzijo Rhapsody, ki ostaja medsebojno povezana z Rhapsody of Fire, pa naj se to sliši še tako zbegano in nenavadno. Nemška brata Holzwarth, basist Oliver (obenem tudi koncertni član skupine Blind Guardian) in bobnar Alex, ki ima tretji najdaljši staž v bandu, sta s svojo skrbjo za dinamično, vendar večinoma galopirajočo ritem linijo, ki je ključna za povezovanje mogočnih baročnih aranžmajev, naelektrenih kitarskih pasaž in epskih napevov, pomembna člena Rhapsody of Fire evrometalske sestavljanke.
Tržaški prvaki simfoničnega hollywoodskega power metala, ki so na sceni že od sredine devetdesetih dalje in so svojo pot začeli kot svojevrstni glasbeni unikat dokler se niso za njimi razmnožili številni drugorazredni imitatorji, so bili v tem večeru v odlični koncertni formi, dodatno pa jih je seveda podžigalo dejstvo, da so nastopili pred občinstvom svojega mesta in zvestimi privrženci, ki so znali vsa Rhapsody of Fire besedila na pamet. Na srečo so se člani banda v zadnjih letih spametovali in na odre več ne vabijo nemškega klaviaturista in producenta Mira Rodenberga (ex-Kamelot), našemljenega v rezgetavega čarovniškega škrata iz njihove dolgoletne fantazijske sage, da bi potem publiko utrujal z dolgoveznimi in patetičnimi recitali v smešni angleščini.
Namesto tega so Fabio, Alex, Roby in oba brata Holzwarth svoj nastop odprli z nasnetim inštrumentalnim uvodom »Vis Divina«, nakar so udarili na polno s skladbo »Rising From Tragic Flames«, ki izvira z aktualnega albuma »Dark Wings of Steel« iz katerega so v tem večeru izvedli tudi naslovni ep. Nabor izvedb je, po pričakovanju, večinoma temeljil na njihovih dolgoletnih, najbolj priljubljenih standardih s prvih štirih albumov s pomočjo katerih so se zacementirali kot vodilni žanrski predstavniki. Za številne Rhapsody of Fire privržence njihovi prvi trije dosežki še vedno veljajo za najboljše v dosedanji karieri. Publika je postala zaznavno bolj glasna, ko so ti mojstri epskega združevanja baročnih aranžmajev in dramatičnih metalskih pasaž izvedli klasiko »Land of Immortals« z njihovega prvenca »Legendary Tales« (1997). Kitaristu De Micheliju je na prvih dveh izvedbah nagajala kitara, saj se je ni skorajda nič slišalo, kar so do tretje skladbe, se pravi »Land of Immortals«, na srečo fiksirali.
Fabio je, kljub temu, da že dolgo ni več med najmlajšimi pevci v evropskem power metalu, še vedno v neverjetni vokalni formi. Še posebno nas je fasciniral v trenutkih, ko je uporabil svoj operetni tenor z izjemnim razponom, kar si lahko privošči le tehnično ustrezno izšolani pevec njegovega kova. Ravno zato je toliko težje verjeti, da se je med kratkim pevskim odmorom, ko je nastopil čas za inštrumentalno sekcijo, odpravil na 'čik pavzo', kar vsekakor ni najbolj pametna popotnica za vokalno dolgoživost. Rhapsody of Fire v tem večeru niso pozabili tudi na svoj četrti studijski album, »Power Of The Dragonflame« (2002), ki je sicer med fani nekoliko manj priljubljen kot prvi trije dosežki, vendar sta »March of the Swordmaster« in še posebno »Lamento Eroico«, ki je bil, tako kot na originalu, odpet v italijanščini, publiko spravila v nepopisni delirij in koncertni ambient popeljala proti klimaksu.
Epska pustolovščina z naslovom »Unholy Warcry« je vsebovala nasneti uvod z recitalom legendarnega angleškega igralca Christopherja 'Sarumana' Leeja, ki je eden izmed velikih oboževalcev lika in dela Rhapsody of Fire ter najstarejši metalec na zemeljski obli. Po Alexovem bobnarskem solu je sledila izvedba mogočnega epa »Triumph or Agony« iz istoimenskega albuma, ki je izšel leta 2006 in bil njihov prvi studijski projekt pod nazivom Rhapsody of Fire (prej so se imenovali samo Rhapsody).
De Micheli je zatem demonstriral svoje improvizacijske veščine na električni kitari in nas dokončno prepričal, da se bo Turillija v naslednjih letih verjetno bolj pogrešalo zaradi skladateljskih kot kitarskih veščin, saj je dobil odličnega naslednika, ki še zdaleč ni samo nek brezdušni tehnični imitator. Koncert se je počasi bližal svojemu klimaksu, zato sta na vrsto prišli dve »Dawn of Victory« (2001) klasiki, »Holy Thunderforce« in naslovna mojstrovina, kateri je gospod Lione odpel z redko videnim in slišanim žarom, pri čemer je ves čas spodbujal svoje italijanske rojake ter tudi številne koncertne prišleke iz drugih držav.
Po kratkem premoru je napočil čas za vrnitev na oder ter prvi dodatek prek odličnih izvedb priljubljenih standardov »The Village of Dwarves«, »Knightrider of Doom« ter »The Magic of Wizard's Dream«. Na slednjem so svoje dni prav tako uspešno sodelovali z gospodom Leejom. Publika si je seveda zaslužila še drugi dodatek, ki pa sprva, na vsesplošno presenečenje, ni navrgel kakšne dolgoletne klasike v stilu »The Last Winged Unicorn« ali »Rain Of a Thousand Flames«, temveč novejšo skladbo »Reign Of Terror« z albuma »The Frozen Tears of Angels« (2010). No, dolgoletni Rhapsody of Fire fanatiki so kočno doživeli veliki vrhunec večera s finalno izvedbo v podobi »Emerald Sword«, najbolj priljubljene in prepoznane skladbe tržaških pripovedovalcev brezkončnih fantazijski sag s pomočjo katere se je koncert zaključil na najboljši možni način.
Rhapsody of Fire so v tem večeru iz sebe iztisnili maksimum in zvesto publiko nagradili z vrhunskim koncertom, ki je vseboval nekatere najbolj čislane standarde iz njihove pestre kariere, obenem pa je pritegnil pozornost tudi marsikaterega glasbenega ljubitelja, ki sicer samo občasno spremlja kaj je novega v taboru tržaških simfoničnometalskih praporščakov. Pravzaprav kaj manj kot skorajda popolnega koncertnega nastopa od članov Rhapsody of Fire niti ni bilo pričakovati v samem osrčju Trsta. Kljub temu, da je powermetalska scena že kar nekaj let v nekakšnem zatonu v primerjavi z bolj ekstremnimi oblikami metala za katere še vedno vlada fanatično zanimanje, pa je treba pohvaliti tudi prisotnost nekaterih slovenskih ljubiteljev metala, ki so se odločili, da si bodo namesto še enega 'koncertnega razbijanja kladiv in nakoval v skandinavski ali severnoameriški vaški kovačiji' rajši ogledali koncert Rhapsody of Fire, ki je predvsem po ambientalni plati ponudil nekaj nepozabnih trenutkov ob katerih ni ostal hladen niti marsikdo, ki se sicer običajno smeji njihovim fantazijskim besedilom. Še dolgo po zaključku koncerta pa je bilo moč med nekaterimi domačini slišati navdušene vzklike med katerimi je prednjačil 'Fabio presidente', kar pomeni, da je ljudstvo že izbralo glavnega kandidata za novega predsednika Italije.
na vrh