V osrčje češke prestolnice Prage je bila organizirana pustolovska štiričlanska Rockline odprava, katera se je v to slikovito mesto z izjemno bogato arhitekturno in kulturno dediščino odpravila s posebnim namenom, da si prvič ogleda koncert britanskih glasbenih legend in pionirjev progresivnega rocka, King Crimson. Slednji so nedavno ponovno vstali od mrtvih potem, ko je njihov poglavar, kultni kitarist, skladatelj in zvočni inovator, Robert Fripp, po lastnih besedah ugotovil, da je »njegovo življenje postalo pretirano lagodno, zato je spet potreboval zašiljeno palico, da ga predrami iz spanca«. Tako se je rodila najnovejša, sedemčlanska inkarnacija King Crimson z ne enim, ne dvema, temveč kar tremi bobnarji, ter se podala najprej na ameriško in nato še na japonsko ter končno, na težko pričakovano evropsko turnejo. Njihov nastop v prelestni praški dvorani Forum Karlin je bil razprodan ravno tako kot tisti dan prej in pred stojnico z majicami se je kar gnetlo vnetih oboževalcev, ki so prvič po več kot dvajsetih letih dobili priložnost, da si eno najpomembnejših, če že ne najpomembnejšo skupino v zgodovini progresivnega rocka končno lahko ogledajo v živo.
Koncert King Crimson že od njihov začetkov od konca šestdesetih dalje velja za nekaj posebnega, ne samo, kar se tiče same glasbene izvedbe, eksperimentalne narave njihove glasbe in zavidljivih tehničnih sposobnosti članov banda, temveč tudi same odrske koreografije, ki v veliki meri odraža Frippovo 'nekoliko' ekscentrično naravo in precej nenavaden odnos do publike, ki je v marsičem, upravičeno in tudi neupravičeno, povezan z njegovim dolgoletnim odporom do glasbene industrije. O Frippovem kontroverznem preziru do samega koncepta 'tipičnega' rock koncerta in vseh morebitnih klišejev povezanih s tem, je bilo v preteklostih že marsikaj povedanega, a vseeno je potrebno omeniti, da je pogled na oder, tik pred prihodom mojstrov zvočnih eksperimentov in nebrzdanih improvizacij, nudil prav posebno podobo za pogoste obiskovalce (ne samo rock) koncertov.
V levem in desnem kotu odra sta bila namreč pritrjena plakata s precej diktatorskimi opozorili (naravnost iz Frippove glave), da je vsakršno fotografiranje med koncertom najstrožje prepovedano. Fotografira se lahko šele, ko skupina zaključi nastop in začne dolgoletni basist Tony Levin v skladu s svojim običajem fotografirati publiko. V nasprotnem primeru sledijo sankcije, tako da se osebo, ki se ne drži prepovedi pospremi iz dvorane, kjer mora počakati na konec nastopa. Preostalo nam ni nič drugega kot, da smo naredili nekaj posnetkov impresivne bobnarske postavitve, sestavljene iz treh bobnarskih setov, med katerimi je najbolj impresioniral tisti v lasti velemojstra Gavina Harrisona, katerega zelo dobro poznajo tudi oboževalci skupine Porcupine Tree, čeprav so se tudi bobni v lasti dolgoletnega bobnarja Pata Mastelotta šibili od množice nevsakdanjih tolkalnih 'pripomočkov'.
Bobnarska postavitev novopečenega člana Jeremya Staceya, ki je tik pred evropsko turnejo nadomestil Billa Rieflina ter tako še bolj poskrbel za to, da so King Crimson po dolgem času spet bolj angleški kot ameriški band, kar se državljanstva članov tiče, je delovala nekoliko skromnejše, a je imel možakar na tleh postavljen cel kup različnih pedalov in pripomočkov, s katerimi je tvoril različne zvočne efekte in občasno nadomeščal tudi prave klaviature. Za nadomeščanje slednjih je sicer največ skrbel kar sam 'pater familias' Fripp, ki je imel svoj znameniti stolček posejan visoko nad vsemi člani skupine tako, da jih je s svojim strogim pogledom ves čas nastopa lahko skrbno opazoval oziroma, bolje rečeno, nadziral. Njegovemu pogledu ni ušla najmanša podrobnost tudi kadar je mojster t.i. 'soundscapov' izvajal najbolj zahtevne kitarske solaže. Levin, ki je po potrebi menjal med električnim kontrabasom, Chapman Stickom in bas kitaro, je bil pozicioniran med Frippovim 'starim pajdašem' pihalicem Melom Collinsom (s katerim je genialno-ekscentrični kitarist nazadnje v živo nastopal davnega leta 1972) in novim pevcem / kitaristom Jakkom Jakszykom. Slednji se je s svojim odličnim petjem tudi v živo izkazal za tako rekoč idealno zamenjavo za legendarnega Grega Lakea oziroma Johna Wettona.
King Crimson so v tem večeru poskrbeli za naravnost fantastičen nabor izvedb iz skoraj vseh poglavij svoje izjemno bogate zgodovine s poudarkom na klasičnem obdobju (1969-1974), ki je bilo tudi zaradi vpliva na razvoj progresivnega rocka zagotovo njihovo najpomembnejše in po mnjenju številnih privržencev tudi najboljše. Fripp in njegovi disciplinirani pajdaši so odigrali tudi tri inštrumentale iz obdobja z nekdanjim pevcem / kitaristom Adrianom Belewom ter nekaj popolnoma novih del, ki ponujajo dobre obete tudi za njihovo morebitno studijsko prihodnost, medtem ko so od ključnih faz legendarne skupine izpustili samo osemdeseta, predvsem zato, ker sta si Jakkovi in Adrianovi barvi glasu med seboj precej različni. Ravno zato izvajanje zimzelenov iz osemdesetih kot so denimo »Elephant Talk«, »Waiting Man«, »Sleepless« ter »Three of a Perfect Pair« ne bi imelo pravega učinka in smisla.
Predvsem zato, ker je Fripp na koncertnih turnejah v prejšnjih treh desetletjih (pre)dolgo ignoriral izvajanje del iz klasične King Crimson ere, smo bili še posebno veseli, da je v tem večeru izvajal številne klasike, katerih ni v živo odigral že od sredine sedemdesetih, medtem ko sta bili dve skladbi iz 'antičnega' obdobja na aktualni turneji odigrani celo prvič v njihovi zgodovini. Prva izmed njih je bila prava poslastica, »The Battle of Glass Tears – Part I: Dawn Song«, ki je sicer sestavni del epske, več kot triindvajsetminutne suite »Lizard« z istoimenskega albuma. To je bilo bržkone kar največje presenečenje celotnega večera in to že kar na začetku nastopa, katerega so sicer odprli z novim, improvizacijsko usmerjenim inštrumentalom »Hell Hounds of Krim«. Vokalno obarvana sekcija z omenjenega, prepogosto prezrtega epa, katero je originalno pel Gordon Haskell, je po dolžini sicer sila kratka, pa vendar je predstavljala eno izmed najbolj prijetnih presenečenj celotnega večera, saj so Fripp in tovarišija prav na evropski turneji prvič začeli izvajati tudi dela z albuma »Lizard« (1970). V primeru, da se njihove poti v prihodnosti kdaj spet srečajo z nekdanjim Yes pevcem Jonom Andersonom ga morajo absolutno povabiti k ponovnemu, tokrat koncertnemu gostovanju na uvodni »Lizard« sekciji z naslovom »Prince Rupert Awakes«.
S slehernega King Crimson albuma, razen s treh plošč, ki so izšle v osemdesetih, je bila v tem večeru odigrana vsaj ena skladba, kar je bil zagotovo hvalevreden in obenem impresiven podvig. Tako smo z »In The Wake of Poseidon« (1970) lahko slišali jazzrockfusionistični rušilec »Pictures of a City«, nekoč znan tudi pod delovnim naslovom »A Man, A City«, ki je s svojim ekološko buditeljskim sporočilom vnovič spomnil na to, kako pred časom so bili King Crimson, ti neverjetni zvočni in konceptualni vizionarji, že na začetku svoje kariere. Škoda, da z omenjenega albuma niso izvedli še česa, denimo naslovne skladbe, glede na to, da so Fripp, Collins in Stacey nadvse uspešno pokrivali vse orkestralne aranžmaje na čelu z melotronom. »The Court of the Crimson King«, enega izmed njihovih najbolj prepoznavnih zimzelenov, King Crimson ponavadi izvajajo v dodatku zato je bilo veliko presenečenje, da so ga odigrali že v prvi polovici njihovega nastopa, ki je bil sicer razdeljen na dva dela, z vmesnim petnajstminutnim odmorom, da si je 'oča' Fripp lahko nabral novih atomov energije za 'drugo rundo'.
Jakszyk je na čudovit način odpel »Lizard« klasiko »Cirkus«, medtem ko smo ljubitelji improvizacij prišli na svoj račun s »Fracture«, priljubljenim »Starless And Bible Black« (1974) improvizacijskim inštrumentalnim armagedonom. »Fracture« je tovrstni naslov dobil po poškodbi in odhodu nekdanjega bobnarja / tolkalista Jamieja Muira, katerega idealni naslednik je bil v tem večeru pravzaprav Stacey in delno tudi Mastelotto s svojimi nenavadnimi tolkalnimi 'obeski'. Jakkove čudovite vokalne sposobnosti so ponovno zasijale na vselej izjemno zabavni kritiki kapitalizma, »Easy Money« (»Larks' Tongues in Aspic«, 1973), medtem ko se je trio bobnarjev ponovno do kraja razživel na novem inštrumentalu »Radical Action (To Unseat the Hold of Moneky Mind)«. Od novih del nas je sicer skoraj najbolj navdušil »Meltdown«, ki po strukturi precej spominja na nekatere zimzelene iz klasične ere. »The Talking Drum« je bila pričakovano ena izmed osrednjih bobnarskih točk tega večera, ko se je razživel zlasti Harrison, ki je sicer v tem večeru 'mlel' vse pred seboj in zasenčil celo tehnično tako podkovanega bobnarja kot je Mastelotto. Večina zaradi njegovega relativno mladostnega videza v primerjavi s preostalima dvem bobnarskim pajdašema kar pozablja, da ima tudi Gavin za seboj izjemno bogate izkušnje ter da njegova profesionalno pot traja že od leta 1979 dalje.
Vsi trije bobnarji so se sicer zelo dobro dopolnjevali med seboj, čeprav je Stacey pogosto nekoliko 'počival' in v tem času skrbel za zvočne vzorce, medtem ko sta se Harrison in Mastelotto večkrat zapletla v dvoboje pri čemer je kot zmagovalec izšel Gavin, ki je s svojo tehniko in neverjetnim občutkom za preciznost, kombinatoriko ter improvizacijo v tem trenutku morda celo najbolj imeniten bobnar na celotni progresivnorockovski sceni. Fripp in tovarišija so prvi del nastopa zaključili z bravurozno verzijo zimzelnega inštrumentala »Larks' Tongues in Aspic – Part II«, ki je sicer poleg »Red«, katerega v tem večeru žal nismo slišali, ena izmed sila redkih skladb iz klasične ere, katere so King Crimson izvajali tudi v obdobju z Belewom.
Po petnajstminutnem odmoru je sledil drugi del nastopa, ki je prav tako vseboval številne dolgoletne poslastice, ne samo tiste iz šestdesetih in sedemdesetih let, temveč tudi tri inštrumentale, ki so bili ustvarjeni med letoma 1994 in 2003. Prvi izmed teh inštrumentalov je bil »VROOOM« (»Thrak«, 1995) s katerim so uspešno nadomestili sorodno klasiko »Red«, pri čemer so še posebno navdušili Collinsovi saksofonski vložki s katerimi so posrečeno rearanžirali originalno zvočno podobo tega temačnega energetskega katalizatorja. Nadvse prepričljivo sta z na novo prirejenimi aranžmaji izpadla tudi v popolni inštrumental preoblikovani »The ConstruKction of Light« z istoimenskega albuma ter »Level Five« (»The Power to Believe«, 2003), ki s pihalnimi dodatki in nekoliko manj umazanimi kitarskimi linijami kot na originalnih verzijah nista v ničemer izgubila na svoji udarni naravi.
Častilci originalne verzije King Crimson, ki je po mnenju številnih privržencev še vedno njihova najboljša, so se še posebno vzradostili med čudovito izvedbo »In the Court of the Crimson King« (1969) mojstrovine »Epitaph«, ki je bila vokalno izjemno zahteven zalogaj, vendar nas je Jakko vnovič navdušil s svojim sijajnim pevskim talentom, tako da nismo pogrešali odsotnosti mlade verzije Grega Lakea z originala. 'Škrlatni kralji' niso pozabili niti na album »Islands« (1971), s katerega so v tem večeru izvedli fantazmagorični »The Letters«, ki je za Jakszyka predstavljal še en odlično prestani vokalni izziv, saj je vse skupaj odpel boljše kot pevec izvirne verzije, žal že pokojni Boz Burrell. »One Red Nightmare« (»Red«, 1974) je spadal med večja presenečenja tega večera, saj gre za eno izmed redkih klasičnih skladb, katere King Crimson prej niso nikoli izvajali v živo, zato smo bili vsi dolgoletni ljubitelji še posebno vzradoščeni, da so se po toliko desetletjih spet spomnili nanjo. Za idealni mojstrski zaključek rednega dela so poskrbeli z epsko mojstrovino »Starless«, ki je izpadla več kot fantastično in nas ob zaključku pustila z odprtimi usti.
King Crimson so dodatek odprli z 'ogrevanjem' v obliki novega inštrumentala »Banshee Legs Bell Hassle«, čemur je sledilo tretje veliko presenečenjega tega večera – priredba skladbe »Heroes«, nepozabnega hita iz zakladnice legendarnega in žal že pokojnega Davida Bowieja. Ob tem je potrebno posebej omeniti, da King Crimson v svoji dolgi in razburkani karieri niso igrali veliko priredb, pravzprav so znani samo trije primeri. Originalna postava je med letoma 1968 in 1969 med vajami igrala The Beatles zimzelen »Lucy in the Sky With Diamonds«, medtem ko so v živo večkrat izvajali Donovanov »Get Thy Bearings«. Tretja priredba, če se ne šteje njihove posebne adaptacije »Mars«, klasičnega dela skladatelja Gustava Holsta, je bila prav Bowiejev »Heroes«, katerega so prvič v živo izvajali še z Belewom v postavi. Za odločitev, da se »Heroes« po dolgem času spet vrne na set listo sta botrovala vsaj dva razloga – Bowiejeva nedavna smrt in dejstvo, da je Fripp igral na originalni verziji iz leta 1977, kar pomeni, da bo naslednjo leto že štirideseta obletnica nastanka te kultne skladbe. Vsekakor je treba pohvaliti to lepo in za Frippa precej neobičajno gesto, pa tudi brezhibno izvedbo in Jakkovo odlično vokalno interpretacijo.
Za veliki zaključek so King Crimson odigrali še »21st Century Schizoid Man«, svojo najbolj prepoznano mojstrovino, s katero je Fripp že leta 1969 povedal vse, kar se tiče njegovega prispevka h koreninam heavy metala, ki ga je, potem, ko ga je soustvaril, začel precej hitro dolgočasiti. Zato se je v nadaljevanju rajši posvetil precej bolj vznemirljivim zvočnim avanturam, čeprav so se metalski elementi občasno še vedno vračali v njegovo glasbo. Približno na sredini izvedbe so Harrisonu odmerili veliko prostora za dih jemajočo bobnarsko solo točko, nakar se mu je pridružil celoten band in vse skupaj privedel v zmagovalni finale.
Nastop škrlatnih kraljev progresivnega rocka v Pragi je, kljub spoštljivi dolžini koncerta, za večino izmed nas minil 'kot bi pihnil', kar največ pove o odličnosti tega nepozabnega koncertnega večera, katerega se bomo v vseh ozirih še dolgo spominjali na skrajno pozitiven način. Ozvočenje, da o ambientu, ki nas je vrnil v zlata leta progresivnega rocka, sploh ne govorimo, je bilo fantastično, kar je presenetilo samo tiste, ki ne poznajo zvočnega perfekcionizma mojsta Frippa in njegovih soborcev. Člani skupine, ki v celem večeru med posameznimi izvedbami niso spregovorili ene same besede, so po koncu nastopa vendarle prišli pozdravit publiko, medtem ko je Levin, v svoji običajni maniri, naredil nekaj fotografij zvestih privržencev. Že skorajda hecno je bilo opazovati Frippa, ki je z robotskimi gibi počasi vstal s svojega stolčka ter se pridružil svojim soborcem, nakar je prav počasi in skrajno previdno pogledal proti publiki, ne da bi pri tem izrekel karšnokoli besedo ali pokazal sled poljubne emocije. Tik pred robotiziranim odhodom z odra je naredil še sebek, ob čemer se je številnim navzočim vnovič v glavo prikradila misel, kako zelo tanka je pravzaprav meja med genijem in norcem.
Ekscentrični starosta progresivnega rocka je storil res prav vse, da nastop njegove skupine ne bi izpadel kot običajen rock koncert, karkoli si že on predstavlja pod tem konceptom, a vseeno je šel s svojim molkom, ko ni publike niti enkrat nagovoril ali se ji vsaj na kratko zahvalil, če se ne šteje njegovih neokusnih, že vnaprej posnetih, diktatorskih navodil, kaj se lahko počne in česa se ne sme še pred začetkom nastopa, nekoliko predaleč celo za vsega hudega vajene oboževalce, ki so morali čakati več desetletij, da so lahko v živo spet (ali sploh prvič) slišali svoje priljubljene skladbe. To pa je tudi edina kritika na račun v vseh ostalih ozirih enega izmed najboljših koncertov, katerim so kdaj prisostvovali člani Rockline ekipe, med katerimi je tudi avtor teh vrstic, za katerega so King Crimson celo najljubša skupina. Dolgo, predolgo, je bilo potrebno čakati, da je vendarle napočila priložnost tudi za bližnje srečanje s King Crimson, kateri so nas osrečili s spektakularnim koncertnim nastopom, med katerim so ves čas ambientalno na izjemno prepričljiv način prehajali med peklom in nebesi ter mimogrede še sprožili lepo število bobnarskih kataklizem.
Čez dve leti bo že petdeseta obletnica nastanka skupine in če bo Frippu do tedaj uspelo zdržati, ne da bi ga spet zajela mrzlica sovraštva do glasbene industrije, katera je v preteklosti ponavadi botrovala njegovim (ne)premišljenim odločitvam, da razpusti band, bodo ob tej priložnosti morda celo uspeli izdati nov studijski album, sploh zato, ker nove stvaritve veliko obetajo. V nasprotnem primeru pa se bodo vseeno poslovili na več kot primeren način, saj so več kot uspešno sklenili svoj krog. Trenutno so poleg Van Der Graaf Generator, Hawkwind, Camel in Caravan ena poslednjih še delujočih, relevantnih (na odrih in v studiu) 'starošolskih' progresivnorockovskih skupin, saj so Yes že nekaj časa samo še nekakšen tribute band, medtem ko so možnosti za Genesis združitev, čeprav uradno od vnovične obuditve leta 2006 niso razpadli, z vsakim naslednjim letom manjše.
na vrh