Komaj teden dni je minilo od zadnjega obiska Rockline.si ekipe v Bluesiani, pa smo vseeno spet krenili proti severu. Pestra koncertna ponudba tega prisrčnega intimnega kluba na avstrijskem koroškem že nekaj let kar pogosto privablja člane Rockline ekipe, pa tudi ostale goste. Prikupna lastnica kluba Gudrun Kofler je vedno znala poskrbeti za raznoliko ponudbo koncertov glasbenih mojstrov celega sveta. Tokrat je že drugič letos gostila hrvaškega kitarskega virtuoza Alena Brentinija in njegovo skupino Sex Tension.
Alen je Buesiano s svojimi fanti iz skupine Sex Tension obiskal že letos februarja. Takrat se je kljub že kar bogati beri avtorskega materiala Alen bolj posvetil igranju priredb, tokrat pa je pogled na setlisto obljubljal tudi lep delež avtorskih komadov. Že znanima članoma Arsenu Uranu na basu in Dejanu Turku na bobnih se je tokrat pridružil še mladi Damjan Brnić na kitari. Tako smo lahko pričakovali še bolj poln zvok in posledično še večjo koncertno poslastico.
Alen Brentini – kitarski virtuoz iz hrvaške Reke. Sestavine jadranskega podnebja, hardockovskega srca in mehkejše blues-funky duše sestavljajo karizmatično podobo tega glasbenega talenta naših južnih sosedov. Kitara je njegova stalna spremljevalka že od otroštva. V svoji glasbeni karieri je sodeloval z mnogimi znanimi imeni rock glasbe na hrvaškem in v tujini. Do sedaj je izdal 3 solo albume, zadnjega z naslovom Soul'd Out v začetku leta 2014. Za leto 2015 napoveduje nov album, tokrat v sodelovanju s fanti iz skupine SexTension, ki so mu ta večer delali družbo na malem Bluesianskem odru.
Ob prihodu pred klub so se naokrog že razlegali zvoki predskupine, ki sliši na ime Luciano Cianci Trio. Glavno atrakcijo skupine predstavlja 10-letni bobnar Luciano Bradičić. Luciano izhaja iz vasice v bližini Opatije, zadnja leta pa z družino živi v Celovcu, kjer obiskuje tudi glasbeno šolo. Trio poleg mladega bobnarja sestavljata še dva starejša člana – Lucianov oče Robert na kitari in basist Stefan Stark. Skupina je preigrala nekaj avtosrkih stvaritev, vsa pozornost publike pa je bila posvečena mlademu talentiranemu bobnarju, ki ga bomo v prihodnosti gotovo še kdaj slišali, seveda če bo pridno vadil še naprej.
Luciano Cianci Trio so se hitro poslovili in po krajšem premoru so oder zasedli Alen Brentini & Sex Tension. Alen se je v prvi polovici koncerta sprehodil skozi svoje avtorske pesmi. Začel je s štirimi skladbami iz sovjega zadnjega albuma Soul'd Out. Ko je prebil led, je začetna nervoza minila in glasbeniki so se prepustili poslušanju svojega notranjega ritma in zvočnih harmonij. Umetniki na odru so pozabili na publiko in se potopili v svoje instrumente z ustvarjanjem čudovitih sozvočij, mestoma načrtovanih, drugje spet popolnoma improviziranih. Vse to je publiko popeljalo s seboj na pravo melodično popotovanje. Alenov talent pa ne obsega le perfektne kitarske improvizacije, ampak tudi odličen vokal mestoma s pridihom soula in bluesa, spet drugje pa z raskavo hard'n'heavy noto. S setlisto se je Alen dotaknil tudi svojih prejšnjih solo albumov, prav tako pa so zaigrali tudi skladbe, ki so jih s Sex Tension posneli skupaj. S prehodom od avtorskih komadov k priredbam se je sproščenost na odru še povečala in improviziranih vložkov je bilo čedalje več. Skladbo Every minute in my heart so spretno zlili skupaj s Fool for your loving legendarnih Whitesnake. Poleg omenjenih velikanov hard rocka so se Sex Tension dotaknili s priredbami še Skid Row, Megadeth, Europe in Steel Dragon. Oči publike so bile večino časa uprte v Alena, ki je s svojimi dolgimi prsti spretno obiral strune in izvabljal zvoke umirjene melodičnosti in hkrati živahna valovanja tonov, ki so se z basom in bobni zlili v perfekcijo pri vsaki kitarski solaži. Marsikateri pogled pa je ukradel tudi njegov mlajši »vajenec« Damjan Brnić, ki je na drugi kitari nekoliko sramežljivo, a zaradi tega nič manj uspešno sledil igranju mojstra na sredi odra. Damjan je pokazal, da v bendu njegovo mesto niti slučajno ne ustreza »le« poziciji ritem kitarista, saj svoj instrument obvlada do popolnosti in Alen mu je med koncertom velikodušno ponujal priložnosti, da to tudi dokaže. Prisotnost Damjana na drugi kitari je je pripomogla k polnejši zvočni kulisi, prav tako pa sta oba kitarista popestrila koncert z obilo jammanja in improvizacije, manjkal ni niti zametek kitarskega duela v slogu Aldrich/Beach. Dejan Turk in Arsen Uran sta vestno sledila razigranima kitaristoma in tako več kot uspešno opravila svojo nalogo na odru.
Ura in pol je minila kot bi mignil. Alen na odru ne izgublja časa z odvečnim besedičenjem niti ne igra vloge stand-up komika, temveč se popolnoma posveti tistemu, kar najbolje obvlada: igranju kitare in petju. A kljub zadovoljivo dolgi setlisti se je koncert hitro iztekal. Po We all die young so se fantje poslovili z odra. A seveda so se morali ponovno vrniti. Alen se je v bisu poklonil še staremu znancu Bluesiane, Richie Kotzenu, z Go Faster, v katero so fantje uspešno vmešali elemente komada Long Train Running (The Doobie Brothers) in se nato z riffom iz I was made for loving you (Kiss) spet vrnili nazaj na Go Faster. Tako se je po slabih dveh urah druženje z Alenom in SexTension fanti na odru končalo.
Koncert Alena Brentinija in SexTension je v Bluesiano spet pritegnil mednarodno občinstvo: nekaj Hrvatov, nekaj Italijanov, nekaj Avstrijcev in Slovencev. No, ja, vsaj dva. Morda bodo kmalu tudi slovenski organizatorji koncertov kmalu ugotovili, da velja koncert Alena Brentinija za pravo melodično poslasticoin bodo hraškega velemojstra s skupino ponovno povabili tudi na svoje odre. A če temu ne bo tako, nam še vedno preostane ena in edina ter tako ljuba – Bluesiana.
na vrh