Malo je zasedb, ki so me v zadnjem letu ali parih letih tako dotaknile, da spomina nanje ne načne niti zob časa niti poplava mogoče bolje oglaševanih plošč. Iz peščice biserov, ki so vredni več kot čisto zlato, bi lahko izpostavil vsekakor zasedbo, ki me je že ob prvih akordih, prvem izlivu odrske kemije ter muzikaličnosti prevzela in prežela do zadnjega vlakna – julija videni in čuteni ter začuteni Mostar Sevdah Reunion so nedvomno upravičeno deležni polne in iskrene omembe. Očarali in prevzeli so Menzo pri koritu in po čudovitem spletu okoliščin je naneslo, da na povratek čarobnih zvokov bosanskih žalostink, spevov o ljubezni, hrepenenju in trpljenju, o življenju, razcepljenosti in mavricah v mistiko zavite prestolnice multikulturnosti Mostarja ni bilo potrebno dolgo čakati. Bosanski lonec kultur, ver, prepričanj, velja za prostor destabiliziranih, s strastmi prežetih političnih strasti, ki niso potihnile niti po tem, ko so nehali hrumeti vojni bobni ter se je prenehalo rožljati orožje. Bolečina, sprtost, nerešeni računi in ocean prelite krvi še niso poniknili, tako bi človek težko mislil, da lahko na pedi zemlje, ožgane z žgočim neretvanskim soncem lahko sobivajo nekdaj sprti in vojskujoči se ljudje, a je to možno. Vez med levim in desnim bregom Neretve je bila med vojno presekana, ko je pod streli topov klonil mostarski most, a so Mostarčani zgradili novega, še pred tem pa je vez med levim in desnim bregom, med Hrvati, Srbi in Bošnjaki, med katoliki, pravoslavci in muslimani, stkala glasba ter več kot 500-letni napevi. Sevdah je bil obliž na boleče rane. Sevdah je bil glas pomiritve in vsaj hipne sprave.
Del glasnikov sevdaha za novo tisočletje so tudi Mostar Sevdah Reunion. Verjeli ali ne, a na tistih nekaj hektarih kamnitih obrežij ob Neretvi sta nastala kar dve skupini z istim imenom. Ena kot gibanje, ki naj bi družila ljudi, druga kot oportunistična franšiza, s katero se je sevdah kot blagovno znamko in izvozni produkt dalo ponesti v svet. Iz gibanja je nastala skupina, ki zase pravi, da so edini pravi, originalni Mostar Sevdah Reunion, nukleus tega pa se je stkal okoli Dragija Šestića ter imen, kot so maestro kitare Mišo Petrović in Sandi Duraković, izjemni vokalist Nermin Alukić Čerkez, mojster violinskih vragolij Vanja Radonja, basist Marko Jakovljević in klaviaturist Gabrijel Prusina ter izjemni ritmični kralj bobnov Senad Trnovac. Mostar je bil med vojno glavna vest na malih ekranih, po vojni pa so vesti o tem čudovitem čarobnem mestu zamrle, zato so slednji svetu prišepnili pripovedi iz mesta, ki so ga mnogi morebiti pozabili ali pa namerno odmislili. Album Tales From The Forgotten City je bil tokrat že v drugo namenjen ušesom ljubljanske publike, bolj kot alternativni hram Menze pri koritu v epicentru Metelkove pa se je zvokom sevdaha in bosanskih vinjet preteklosti ter sedanjosti podal interier etno kluba Zlati zob, edinega po mojem mnenju pravega avtohtonega etna kluba v Ljubljani, če ne tudi na Slovenskem.
Četrtkov večer je bil namenjen obujanju sentimentov ter dobri glasbi, v upanju na še enega izmed presežkov letošnjega leta pa so oder velike dvorane Zlatega zoba za mizami dobro oblegali številni ljubitelji dobre zabave, piva, hrane in predvsem dobre družbe in glasbe. Malo po deveti uri zvečer na oder stopi Mišo, ki mu sledijo ostali člani zasedbe, si oprtajo inštrumente ter začnejo ogrevanje src publike najprej z malce sentimentalno otožnega čistokrvnega sevdaha. Sinoč sam ti Safo dvoru dolazio. Senad nežno pritrkava na opne bobnov, presunljivo pa mu sledi trojec izjemnih kitar vseh treh mojstrov šestih strun, prek celote pa se ob klavirju in sanjavem basu zliva potok nežnega baritona izjemnega Čerkezovega glasu. Meditacija o ljubezni, neuresničenih hrepenenjih in bolečini pričara pred oči v meglice ovitega Mostarja. Vnovič samodejno priprem oči in spolzim v sfere popolne hipne melanholije ter popolne nakocinjenosti. Sledi prav tako bolj baladno obarvana skladba Otkako je Banja Luka postala, ki na moderniziran jazzovski način izpove zgodbo o pravem smislu in centru bosanske duše. Orientalski okrasi se lepo povezujejo z avtohtono balkansko ritmiko, bobni pa s sugestivnim ritmom parnega vlaka vodijo misli daleč v preteklost. Zvok je popoln, koncertni stroj nosilcev novodobnega sevdaha z modernejšimi primesmi pa dobro uigran. Brez pretiranih dogovarjanj, zgolj s pogledi si možje na odru namignejo, da je čas za vezni člen in premik v višjo prestavo. Sanjavi intro skladbe Grana od bora spne Balkan z iberskimi podtoni flamenka, po psihedeličnem uvodu in sugestivni manipulaciji strun izpod prstov Miše Petrovića pa se začne bolj živahen stični člen med balkansko metriko, bluesom, jazzom, sambo in še čim. Bosanci so bili od nekdaj uživači, ljubitelji lepih žensk in zabave, igrivi ritmiki pa prvič konkretno in izjemno pritegne zvok gosli Vanje Radonje.
Človek bi zaplesal, a zaenkrat zakoreninjeni na svojih stolih publika iz srca z bučnim aplavzom pozdravi prvi pravi multikulturni fuzijski primerek bolj poskočne godbe. Sledi sentimentalni preliv izjemnih kitar s skladbo Mostarski dućani, ki popelje po rustikalnih, s pečatom zgodovine in mnogih življenj tlakovanih ulic Mostara. Čaršije, kafane in lepe mostarske nimfe, ki so znale omrežiti mesenosti vedno podvrženih predstavnikov močnejšega spola se ob igrivi spremljavi gipsy jazza in izjemnega Djanga Reinharda, vnovič vcepi v samo podstat dobro razpoloženega avditorija Zlatega zoba, prvemu pivu pa sledi kmalu drugo in tretje. Zavore popustijo tudi na odru in vidno razpoloženi Gabrijel da piko na i z zvokom škripajočih duri, nato pa sledi vrhunec prvega dela večera z meni najljubšo skladbo iz opusa zasedbe – z ritmičnim in hudo strupenim nalezljivim floydovskim komadom Čudna Jada od Mostara grada, v katerem pokažejo Mostar Sevdah Reunion vso svojo spretnost, mojstrstvo, briljanco ter smisel za modernizacijo pradavnih napevov. Seksi kitare in klavir se zavrtijo na polno z divjim melodičnim in udarnim spletom vseh elementov MSR univerzuma. Tona strasti in ritmike sili kvišku, progresivni vrhunec prvega dolgometražnega merjenja moči med čudodelci na odru ter vsem briljantom naklonjeno in voljno publiko, ki pade v kolektivni trans z iskrenimi in širokimi nasmehi sreče na obrazu. Malce sprostitve, tobaka in piva željni in žejni virtuozi si nato privoščijo polurno pavzo, Zlati zob pa ob malce sprostitve pade v idealno, bolj sproščeno vzdušje.
Drugo dejanje se začne še preden potihne mrmranje pozitivno naelektrene publike, namesto visokooktanskega nadaljevanja pa sklenejo oratorji večera, nosilci plamenice novodobnega sevdaha ali klenega bosanskega bluesa, če tako hočete, pa je tokrat bolj umirjeno. Gondže ružo je izvrstna skladba z izjemne plošče Cafe Sevdah, na kateri smisel za kitarski minimalizem ter popolno vokalno senzualnost pokažeta Čerkez in Miša, ostali pa strpno čakajo na signal za razpenitev kopren zadržanosti. »Gondže ružo u zelenom sadu / lijepo li mirišeš u hladu / zaman ružo, ja te neću brati / niti brati, niti dragoj dati,« čutno boža Čerkezov glas, žalostinka o neuslišani ljubezni in strtem srcu pa sledi obujanje spominov na davno preteklo mladost s skladbo Kraj pendžera Jusuf stari. »Šta je život, par koraka, / od avlije do sokaka, / kratak, kaljav put, / šapće Jusuf mutna čela, / a niz obraz suza vrela, / kanu na dlan žut,« je tekst, ki pretrese človeka z jasno izpovedjo minljivosti, krhkosti življenja, ki pospešeno s kolesjem časa polzi mimo naših prstov, pa če jih še tako tesno stiskamo. Senzulani podaljšani progresivni jam session postane kar naenkrat iz počasne arabeske prelevljen v bolj psihedelični splet klavirja, bobnov, treh kitar in v ozadju taktično postavljenega basa ter meditativne violine, kalejdoskopski niz prej izpovedanih podob pa kulminira v eksploziji ritma ter res izjemnih gosli, ki me tokrat še bolj prevzamejo kot prvič. Vanja Radonja je resnično car, slišim šepet svojih lastnih misli, izjemni kolaž zvoka, podaljšanih okraskov, popolne intuitivne igre z metriko, okvirji in takti neobremenjenih mojstrov čiste muzikaličnosti pa plete svojo narativno pripoved gosto, koncentrirano, a obenem neizumetničeno, spontano in vidno uživaško dobrovoljno.
Temu načelu sledi tudi jazzovsko prepihani sevdah skladbe Mene majka jednu ima, ki ostane zakoreninjen v hitrejši ritmiki, primesi izposojenega romskega temperamenta pa v nedrjih Zlatega zoba še toliko bolj odzvanjajo. Publika vstaja izza miz ter išče sprostitev znotraj nakopičenih temperamentnih klicev po sprostitvi pritiska sreče s plesom in petjem kar na podiju med odrom in mizami, MSR pa prilivajo na ogenj dobre volje dodatne takte, verze in melodije. Bluesovsko nastrojena Vranjanka vtke v kopreno malce gostega sladkega prizvena z druge strani Atlantika, s te strani, z Balkana pa se kot odmev vrne zgodba o pregovorni lepoti temnolasih lepotic vranje črnih las in slovanskih korenin. Na funkoidnem tripu zastavljeni Put putuje Latif-aga predrami strasti z bolj eksplozivno ritmiko, prepoteni Mišo in kompanija pa padejo v sozvočje z žarko strastjo publike, ki išče več veselja, smeha, dobre volje kot solz in žalosti na ta res čarobno enkratni večer. Vsi atomi energije se popolnoma zlijejo v popolno mešanico navdiha, muzikaličnosti in ritmičnim urokom podvržene publike, ki odrskim depotom tega večera ubogljivo jé iz rok. Pravzaprav tako zelo, da se starejše dame v orientalskih oblačilih (tako pogumna je bila le ena sama ...) odločijo celo snubiti mladce na odru, ko pa vabilu k plesu in strastni erotiki ne podleže niti Čerkez niti najmlajši član zasedbe, klaviaturist Gabrijel, je bilo potešitev potrebno poiskati raje med kar precejšnjo gručo poskočnih plesalcev na podiju pod odrom samim. Nič manj poskočni hipnotični komad Moj dilbere s svojo hudo reaktivno mešanico kitar, polnih gosli in sugestivnih bobnov sili k eksploziji vseh strasti, ob katerih bi srečni in sproščeni posegli po čašah, izpili na dah nektar bogov ter zalučali steklene kupe proti tlom, ki so nas preklela z gravitacijo, s težnostjo. Po izkušnji od zadnjič slutim konec in res – po reprizi nepogrešljive in tako ljubljene skladbe Čudna jada od Mostara grada se v celoto prikrade floydovska himna Another Brick In The Wall, kljub skoraj dvajsetminutni različici vseh časovnih spon razbremenjene fuzije sevdaha, progresive in jazza ter ostalih briljantnih primesi polnega muziciranja pa je ostala želja po še tudi tokrat žal neuslišana.
Kaj bi človek popolnemu večeru lahko sploh še dodajal? Mostar Sevdah Reunion so skoraj popolni – skoraj pravim zato, ker jim v njihovem opusu poleg studijskih albumov manjka tako potrebni koncertni album, ki bi jih lahko svetu prikazal v njihovem pravem elementu. Na studijskih albumih sicer zvenijo polno in suvereno, je pa res, da njihova kemija pride popolnoma na plan šele v koncertnem etru, v mešanici vseh elementov naključij, razpoloženja in trenutnih prasketanj navdiha. V tej igri so virtuozi sevdaha za novo tisočletje najmočnejši, po že drugič slišanem kompletu v dve različni odevi odeta glasbena večera pa si drznem trditi, da se tako potentne in nadstandardno žlahtne glasbe človek le stežka preobje in nasiti. Kar pa se moči sevdaha in učinkovitosti novodobnih izpeljank tiče pa lahko le pritrdim dejstvu, da »tko pjeva, zlo ne misli«, prva zaljubljenost v tisto »nekaj«, kar je večer v Menzi naredilo tako čarobno, je postalo s potrditvijo in poroko v Zlatem zobu ljubezen za vse življenje – nepreklicno, dokončno in neskončno, kot je lahko neskončen le univerzum upanja, sanj in popolne harmonije, upajmo pa, da bomo kaj kmalu deležni vnovične razelektritve in reprize občutij, ki so jih Mostar Sevdah Reunion vsaj v mojih prsih razplamteli kakovostno tokrat že drugič!
Fotografije prispevala Uroš Črnigoj in Mile Božič
na vrh