Pestro novembrsko koncertno dogajanje je ekipa Rockline.si zaključila na primorskem, kamor se je v poznih jesenskih dnevih pogosto vračala. Ampak tokrat smo stopili korak čez mejo, v Trst. Ekipa Trieste iz rock je tokrat v Dom pristaniških delavcev iz hladne Švedske privabila skupini H. E. A. T in Sherlock Brothers.
Švedska hard rock skupina H.E.A.T je nastala leta 2007 z združitvijo skupin Dream in Trading Fate. Takratno šesterico mladcev je takoj prevzela švedska založba StormVox in že v naslednjem letu je skupina izdala prvenec z naslovom H.e.a.t. Že v začetnih letih so se pojavljali na velikih odrih kot predskupina Toto, Sabaton in Alice Cooper. V sedmih letih obstoja so izdali 4 albume, zadnjega prav v letošnjem letu z naslovom Tearing down the walls. Kot večino mladih skupin so tudi H.E.A.T. do sedaj doživeli nekaj kadrovskih sprememb – skupino je leta 2013 zapustil eden od kitaristov, prav tako pa so leta 2010 zamenjali frontmana. Kenny-ja Leckremo-a je za vokalom zamenjal zmagovalec švedskega talent showa iz leta 2009, karizmatični Erik Grönwall. Sledila so uspešna leta nastopanja po Švedski in drugod po Evropi, med drugim so igrali tudi kot predskupina Scorpions-om ter se predstavili na Sweden Rock Festivalu. V letu 2014 so se odpravili na evropsko turnejo, tokrat kot headlinerji koncertov.
Ob prihodu v Trst ni bilo čutiti pretirane vročine – pričakal nas je namreč dež. A tudi kislo vreme ni moglo uničiti veselega pričakovanja. Ob našem prihodu malo čez osmo uro zvečer je iz Doma pristaniških delavcev že bobnelo rohnenje predskupine, prav tako Švedov Sherlock Brothers. Peterica fantov že ves čas evropske turneje spremlja in ogreva oder H.E.A.T. Žanrsko se umeščajo med rock groove iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja z elementi grunge-a. Septembra letos so izdali svoj drugi album z naslovom Monkey made nation. Našo pozornost je pritegnila njihova energična glasba, še bolj pa kaotičen odrski nastop. Fantje so divjali sem ter tja po odru, sploh njihov frontman je pokazal vse svoje akrobatske spretnosi, ko se je kar nekajkrat iz visokega skoka vrgel ob trda odrska tla. Prav z nobeno kretjo ni pokazal, da bi bili vsi ti padci kakorkoli boleči zanj. Trdno je držal svoj mikrofon in nadaljeval z glasnim krilečim petjem vanj. Skupina je kljub tršim ritmom in hreščečim riffom zvenela dovolj melodično, da smo v njihovem nastopu uživali tudi ljubitelji klasičnega hard rocka. Sherlock Brothers so ob koncu nastopa doživeli močan in vzpodbuden aplavz, kar je veljalo kot dokaz, da nismo bili edini očarani nad njihovim nastopom.
Oder je bil za H.E.A.T hitro pripravljen in kmalu se je v dvorani iz zvočnikov zaslišal glas glas Glenn Frey-a z The heat is on, ki jo švedski mladci uporabljajo za intro. Po dobri minuti uvoda pa smo kmalu drugega za drugim zagledali tudi člane skupine, ki so počasi in ob bučnih aplavzih občinstva prihajali na oder. Začeli so udarno s Point of no return. Fantje na odru so občinstvo takoj ukrotili in ga speljali v svoje ritme. Temu je botroval predvsem zelo dinamičen nastop z veliko poplesavanja na odru, ki poslušalcev in gledalcev pod odrom nikakor ni mogel pustiti ravnodušnih. Predvsem frontman Erik Grönwall ni miroval niti za trenutek. Njegov odrski nastop je občasno spominjal na divje poplesavanje Axl Rose-a v najboljših letih, spet drugič na karizmatičnega Sebastiana Bach-a v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, k vsemu temu pa je dodal veliko mero svoje lastne deške privlačnosti, nedolžnosti in provokativnosti. Mladost članov H.E.A.T je vsekakor prednost, kajti na njihovem koncertu lahko podoživimo dobršen del tiste radožive norosti, ki so jo do začetka devetdesetih let na koncertih izživljali bendi v zlatih hardrockovskih časih. Grönwall pa kljub svoji veliki dinamičnosti in močnim, zanesljivim vokalom vsega seveda ni mogel opraviti sam – pevcu kot trdna in zanesljiva mašinerija sledi band, ki s svojo dinamiko dopolnjuje vizualno ter glasbeno podlago na odru in tako občinstvo popelje v pravo hardrockovsko norijo.
Bend se je lahkotno sprehajal skozi skladbe iz nedavno izdanega albuma z naslovom Tearing down the walls, vpletli pa so tudi nekaj uspešnic iz prejšnjih albumov. Publika je poznala tako starejše kot tudi novejše pesmi in je veselo pripevala plesočemu Grönwallu, ki je razveseljeval s svojimi norijami na odru celo uro in pol brez znakov utrujenosti. Zvok v dvorani je bil čudovit. Nastop glasbenikov na odru je bil tako uigran in brez napak, da ni bilo čisto jasno, ali smo priča v popolnost naštudiranega performansa ali vrhunsko sproščenemu glasbenemu doživetju. Članom H.E.A.T glede na videno in slišano kljub mladosti nikakor ne moremo očitati neizkušenosti. Sinergija na odru je bila naravnost neverjetna in le-ta se je ves čas prenašala na razvneto poslušalstvo pod njim. Za povečanje magičnega vzdušja se je frontman večkrat sprehodil po impoviziranem fotopitu in se vzpel na ograjo pozdravit posameznike v prvih vrstah.
Minute so kar letele in ob koncu pesmi Emergency so se fante poslovili z odra, ampak so jih kriki občinstva kmalu priklicali nazaj. V bisu smo tako slišali še Breaking the silence in Living on the run, med katero se je Erik odločil, da se bo sprehodil skozi del občinstva na rokah poslušalcev, ki so ga ponesle naokrog. Seveda fant niti za trenutek ni izpustil mikrofona in je ves čas svojega potovanja tudi pel. Ko je dosegel, da so ga končno spet postavili na noge, sej je vrnil na oder in na veliko veselje publike so zapeli in zaigrali še Laughing at tomorrow. Sledilo je resnično slovo in pot domov, prežeta s čudovitimi vtisi, ki so jih pustili mladi Švedi pri poslušalcih. Energičen nastop, prežet z izvedbeno perfekcijo, ki si gotovo zasluži ponovem ogled, ko se bodo fantje ponovno odpravili v nam okoliške kraje.
na vrh