Prvi pomembnejši metalski dogodek v letošnji jeseni, je pripeljal v naše loge zanimivo nevsakdanjo kombinacijo dveh zasedb, ki sta v glasbeno izraznem oziru vsaksebi tako oddaljeni, kot magnetna pola zemeljske osi. Legende doom metala in v mnogočem ena vplivnejših metal zasedb Paradise Lost v novi vlogi glavnih nosilcev turneje in cerebralni švedsko-ameriški progresivci Soen, ki jim je pripadla vloga podpornikov turneje angleških metal veteranov.
Linija koncertnih obredov analitičnega onaniranja našega ljubega elektronskega časopisa na vselej bratski relaciji Ljubljana-Zagreb niti ni tako redka v zadnjih letih koncertne ponudbe. Ko gre za tako zanimivi imeni, se nedvomno splača namesto na sladoled v Portorož, odpeljati po obisku koncerta v Ljubljani, na še eno ponovitev. V Zagreb pač.
Koncert, ki bi se moral odviti v Boogaloo klubu, na prizorišču torej, ki smo se ga v teh letih dodobra navadili, je bil prestavljen na novo lokacijo in sicer v dvorano Pogon, ki se nahaja na lokaciji bivše tovarne »Jedinstvo« na Savskem nasipu, točneje natanko tam, kjer je klub Močvara. Prostor, ki je minimalistično oblikovan , se z »razkošjem« ljubljanskega CUK Kino Šiška, v katerem sta obe skupini uživali na odru dan prej, ne more kosati, vendar pa je ta opazka v osnovi povsem nepomembna. Glavna stvar po kateri meriš kvaliteto koncertnega prostora je njegova akustika. In za dvorano Pogon, ki aktivno deluje že dve leti, se je izkazalo ob našem prvem obisku, da ji gre v tem oziru, več kot zaupati. Razlog za spremenjeno lokacijo koncerta, pa leži po vsej verjetnosti v ceni najema prostorov.
Tako kot v Ljubljani, pa je nekaj pred osmo stopila na oder legendarna hrvaška dark rock / post punk zasedba Phantasmagoria. Gre za reliktno skupino, ki je nastala v času, ko je post punk žel veliko popularnost konec osemdesetih let. Skupina ki temelji na prvinah punk glasbe je v osnovi nekompatibilna za odpiranje koncertov Paradise Lost, pa vendar temu ni povsem tako. Gotski element posedujejo tako Paradise Lost, kot tudi Phantasmagoria in občasno energija v povsem tanki neboleči vzporednici združuje atmosferične vsebnosti, nasploh ko človek išče povezavo z gotsko ero Paradise Lost, ki jo začne album One Second.
Phantasmagoria je kvintet, ki bo napolnil prihodnje leto svojo 25. obletnico delovanja. Ob prihodu na prizorišče, je hitro pridobil kultni status med skupinami takratnega alternativnega rock podzemlja ranjke Juge. Vojna na Balkanu jim je kasneje precej zamešala štrene, vseeno pa ne glede na nesrečno dejstvo, da Phantasmagoria ni v vsem tem času uspela izdati niti enega studijskega albuma, nikdar ni prenehala nastopati na odru. Leta ekstravagance, ekscesov in provokacije so za Tomija in kompanijo bolj kot ne preteklost. Klobuke podedovane od Fields Of Nephilim in temna Ray Ban očala Andrewa Eldricha (The Sisters Of Mercy), je Tomi pustil doma, vseeno pa vzdržujejo tudi danes Phantasmagoria izdelan odrski videz in karakter gotsko darkerske ekspoziture, po kateri takoj veš, da je iz steklenice skočil duh, ujet v času. Tu so avtorske Broken Mirror, Isoleted, In The Middle Of Nowhere, Land Of Fantasy, Alex, pa pospešeno togotna priredba kultnih makedonskih alternativcev Mizar z naslovom Djevojka od Bronca.,… Za post punk tipična raba retro zvočnih sintetizatorskih kulis osemdesetih, navito rožljava in poudarjena bas noga, ki kitarski igri pravzaprav jemlje primat ter neobhodno Tomijevo globoko gromovito petje! Vse zelo kompaktno in v izvedbi zelo prepričljivo. Zelo dober zvok za predskupino. Čuti se, da je skupina prestala lepo ero rocka za sabo. Nekaj več odziva s strani publike so bili Phantasmagoria v Zagrebu deležni, če primerjamo njihov nastop dan poprej v Ljubljani.
Soen so stopili na oder malo preko devete. Bend, v katerem sta osnovni figuri Opeth bobnar Martin Lopez in eden najboljših basistov metala Steve DIGiorgio, ki pa znova ni odšel na turnejo, pač pa je skupina našla zanj več kot dostojno zamenjavo (imena žal nisem uspel nikjer izbrskati), vodena s karizmatičnim likom na mestu pevca, Švedom Joelom Ekelöfom, medtem ko za rifovski zid skrbi kitarist Kim Platbazdis, je nova cerebralno progresivna zasedba, ledeno hladne in otožne atmosfere. Vokalne in melodične linije, ki jih ubira Joel, hote ali nehote vlečejo na Tool, vsa reč pa lahko občasno zadiši po aranžerskih rešitvah novejših Opeth. Z izdajo prvenca » Cognitive« zasedba ne izumlja tople vode. Je pa definitivno dejstvo to, da je Soen glasba izvedena v živo, veliko bolj polna in učinkuje še bolj grabežljivo, kot studijski original. Že sama odrska koreografija Joela (seveda v naprej naštudirana), posrka in priklene poslušalca nase, medtem ko je pravi užitek gledati kaj počne ritem sekcija v skupini. Slednja je temelj, ki prinaša glasbene zanimivosti skupine, medtem ko je kitara definitivno najšibkejši člen vse zadeve.
Zvok za Soen ni bil idealen, ne tako jasen kot v Ljubljani, nekaj nesamozavesti, pa je skupna izkazala tudi s tem, da Kim in koncertni klaviaturist skupine (imena nova nisem znal izbrskati) nista spremljala Joela z vokalnimi harmonijami, tako da ti deli, zlasti v povsem mirnih pasažah, niso izzveneli tako intenzivno, kot v Ljubljani. Soen so skupina z velikim potencialom, a da bi posegli po več avtentičnosti v prihodnje, bo nujno dodati glasbi še nekaj, nekaj kar bo skupino oddaljijo od podobnosti s Tool. Nemara konkretnega kitarista, ki je mojster zvočne manipulacije, kot tudi bolj pestre in večplastne kitarske igre. Zanimivo bi bilo nekoč zvedeti česa vsega smo prikrajšani, ko ne moremo uživati ob odrskih vragolijah na »fretless« bas kitari presvetlega guruja bas kitarske igre Steve-a DiGorio-a.
Paradise Lost so po pričakovanju dostavili svoj standardni koncert. Standardni koncert za zadnjih nekaj let, ko ne moremo več zaobiti dejstva, da je Nick Holmes pač vokalno načet. Ne le, da ne more držati grčanja, zaradi česar so fani obsojeni na to, da skupina ne izvaja materiala s prvih dveh studijskih albumov, pač pa mu ne grejo niti več višje lege, ko uporablja standardni falseto vokal, čisti vokal. Set listi tako v Ljubljani, kot v Zagrebu, sta bili identični
Zlasti po vrnitvi skupine na stare tirnice z zadnjimi tremi albumi, ki so kakovostna nadgradnja drug drugega, sestavlja skupina repertoar klsik zlasti iz albumov Icon, Draconian Times, Shades Of God, točke One Second, pa Erased iz »Symbol Of Life«, vanje pa vmeša skladbe zadnjih izdelkov, s poudarkom na aktualnem studijskem albumu. Po otvoritvenem šrapnelu, takojšnjem presenečenju z »Icon« klasiko Widow gotovo ni ostal nihče v dvorani, ki mu situacija ne bi postavila kocine na koži v vzburjeno stanje, to pa je vzdrževal v nadaljevanju odlični novi komad Honesty In Death, ki je takoj pokazal, da se je novi album med publiko že odlično prijel. Melodična Erased iz »Symbol Of Life«, ki je nakaza da uporabljajo Paradise Lost na koncertih nasnete matrice klaviatur, je posrkala v pogubno vzdušje še intenzivneje prisotne, ki so se tako izdatno vključili s petjem verzov skladbe.
Zvok skupine odličen. Stati si moral obvezno za »grozdoma« obeh nizov monitorjev, vseeno kje. Ali levo, desno, ali pa na sredini. Zvok kitar je ustvarjal tisto prvinsko masivno mračno donečo pogubno tipično izkustvo, po katerem si je skupina pridobila status najmarkantnenjših in posebnih skupin v zgodovini metal glasbe. Solaže, kitarski okraski, celo harmonije (teh je bilo sicer za prgišče, denimo v novi, nad-odlični In This We Dwell), so se odlično in razločno slišale, prav tako doneča bas kitara, kot tudi bobni bili uglašeni na pravšnji jakosti. Ta skupina igra v živo zares na vrhunskem nivoju, o tem ni nikakršnega dvoma.
Problem je Nick Holmes. Ob vsem spoštovanju, prevaljenih kilometrih pevca, ob vsem kar je dal za Paradise Lost v svoji glasbeni karieri, bi mu človek z lahkoto zamižal na eno oko in preslišal na eno uho, saj možakar nikakor ne dosega več tiste zavidljive vokalne ravni, da bi lahko normalno pel vse skladbe, kot nekoč. Vse bi bilo okej, če bi se Nick normalno vedel na odru. Vsaj v Zagrebu.
V Ljubljani dan prej je deloval normalno na odru. Sicer manj zgovorno, a vsaj konstruktivno, dostopno in nevzvišeno. Vse to pa ni veljajo za njegov performans v Zagrebu. Že med Erased je zamudil v kitici, od tu pa je šlo za Nicka le še navzdol. Po Erased se je vidno raztogotil in kar izginil z odra. Čemu, ni vedel nihče. Je pa kmalu v pavzi pritekel na oder tehnik in MacKintoshu zamenjal brezzžični kitarski sistem, ki je očitno crknil. MacKintsosheva sedemstrunska kitara kaj kmalu zahrumi, nared za izvedbo edine »Draconian Times« klasike Enchantment, Holmes se vrne na oder, koncert gre dalje, med Enchantement, pa se znajde za nekaj hipcev tehnik, ki prilepi set listo. Nemara je to raztogotilo Holmesa. Hudič ve.
Da je Holmes to pot pristopil na oder, kot »primadona«, je nakazal že začetek koncerta, ko je s prstom vznak ošvrknil s pogledom lučkarja na nasprotnem koncu dvorane, naj ugasne prednje luči. Ta je to hitro dojel in želji ugodil. Torej Holmes ni mogel zdržati do solaže, da stopi nekaj korakov nazaj k podestu bobnov in da prevzame centralno pozicijo na odru MacKintosh, ki je od tu dalje vodil solažo na kitari. Holmesa je do tu ločil le ščepec sekund. A njegov ego je moral pač zaigrati zafnanega pajaca. Igra svetlobe je del utečene koreografije, določene v skladu z zahtevami posamične turneje in vzrok za cel teater okrog luči, ki ga je še kasneje zganjal Holmes na odru preko koncerta tiči nekje drugje. Da ne v kompleksu ozaveščenosti, da pač ne more več dostojno peti materiala in tako na tak način preusmerjanja pozornosti kompenzira svojo šibko točko. Pevec je med koncertom večkrat divje opletal s stojalom za mikrofon in ga držal v zraku tako, kot bi hotel nekoga kresniti z njim, nekajkrat pa ga je tudi močno zabil v tla odra.
Prav tako njegovo komuniciranje s publiko ni bilo na nivoju spoštljivosti do oboželavalcev. »C'mon!!! Clap your hands, if you don't give a fuck!!!!« In podobni komentarji ne sodijo v arzenal zdravega odnosa občevanja skupine do svojih oboževalcev. Publika je k sreči ves ta ego teater pevca dojemala kot obliko sarkazma, sicer bi Holmesa gotovo že linčala. S Hrvaškim temperamentom se na koncertih ni pač zdravo igrati.
Vsak normalni človek, ki je bil tega dne v dvorani Pogon Jedinstvo si je verjetno potihoma prišepni: »Če bi jaz tako slabo pel, bi odstopil iz skupine in priporočil kolegom zamenjavo zase!« Dejansko ne vem v kakšni relaciji so člani skupine, a v kaki drugi tako veliki skupini, bi se Holmesu že pošteno majal stolček. Če samo pomisliš na strupeni growl MacKintosha v njegovi skupini Vallenfyre, se človek res čudi ob vsej perfekciji in glasbeni zrelosti tega odličnega kitarista, da dopušča pri Paradise Lost že več let to motečo hibo vokalne interpretacije.Na koncertu je ni bilo skladbe, kjer ne bi Holmes prepustil deloma verzov publiki, da mu ta pomaga medtem, ko pevec hrani moči (in molči!).
Torej, ne izvedba instrumentalnega dela ekipe, kaj šele smela set lista. To oboje je klapalo res krasno skupaj. Problem je pač pa Holmes in njegove muhe. To pot je z vedenjem pač sprožal v dvorani negativna čustva, zato je tudi reportaža bolj, kot ne manj prizanesljiva in manj pragmatična, kot bi bila sicer. Razlika med ljubljanskim in zagrebškim koncertom je minimalna, vendar tehtna. V Ljubljani je Holmes svoj ego brzdal, v Zagrebu ga ni. Bend je oba koncerta suvereno odigral, Holmes pa se je obnašal v Zagrebu kot princeska na zrnu graha. Po Just Say Words (»One Second«, 1997), je samo še zavpil skrajšani »Thank you!!!« in odvihral z odra. MacKintosh ga je še nekaj trenutkov iskal na odru, verjetno še sam ni mogel verjeti kaj se dogaja s pevcem. Ostala Paradise Lost, na čelu z dostopnima Gregom in Aaronom, se je dostojno poslovila od svojih ljubiteljev v Zagrebu.
Kot povedano. Vse bi bilo okej, tudi dejstvo, da Holmesu vokalni razpon več ne dopušča optimalne realizacije v vokalni interpretaciji Paradise Lost klasik, če bi možakar na odru izkazoval drugačen pristop in karakter. Tako pa je po koncertu ostal grenak občutek, da nas Paradise Lost vlečejo za nos, pa čeprav povsem narahlo. Tud po tej plati, da skupina, ki bo komaj stara 25. let, igra vsega uro in dobrih dvajset minut. To je že skoraj nivo izpuhtelih W.A.S.P., ki so v svojem polovičnem izvedbenem iztržku danes na odrih tako ali tako podprti z nasnetimi matricami. Kakorkoli. V prihodnje bodo Paradise Lost obiskovali verjetno le še najbolj zagrizeni fani in vsi preostali ljubitelji metal glasbe, ki skupino cenijo, pa je še nikdar niso uspeli ujeti v živo na odru.
Ta spoznanja polovičarstva toliko bolj rinejo v ospredje po tem, ko so Paradise Lost na letošnjih poletnih festivalih funkcionirali mnogo bolje in bolj prepričljivo. Po pripovedovanju prvega RockLine metal izvedenca in prvega metal guruja, sicer dragega in velecenjenega kolege in prijatelja Roka Klemšeta, je Holmes v Beogradu konec junija letos (RockLine reportaža TUKAJ) deloval, kot da je občutno popravil svoj vokalni odrski pristop, prav tako pa so Paradise Lost z nastopom na letošnjem Metal Campu potrdili izvedbeno moč velike prepričljivosti z enim najboljših nastopov letošnje izdaje Metal Campa (RockLine reportaža TUKAJ). Škoda, da tokratna jesenska koncertna turneja v prid podpori albumu »Tragic Idol« poletne forme skupine pač ne opravičuje.
na vrh