Turoben, siv in deževen četrtek je prav klical po tem, da se zavlečeš na kavč in pogledaš kakšen vremenu primeren film (na pamet mi recimo padeta The Fog in The Mist). A še bolj je bil vremenu pretekli četrtek primeren obisk Orto bara, ki ga je v temo zavil trojček black metal zasedb – ljubljansko-mengeška zasedba Ivje, istrski Ater Era in kot nosilci večera Norvežani Endezzma. Koncertu v zgornjem nadstropju primerno se je tudi spodnja Kadilnica of Death ovila v ode Princu teme, black metal žur pa se je do zgodnjih jutranjih ur nadaljeval tudi po koncertu.
A še prej so že nekaj čez deveto na oder po večletni odsotnosti stopili »old-school« black metalci Ivje, ki so lani potiho izdali prvenec Descending Through Halls of Agony. Škoda, da bend reklami ob izdaji plošče ni posvetil več pozornosti, saj iz nje vejejo izkušnje in prepričljivost desetletnega obstoja benda. Upam, da koncert v Ortu pomeni večjo aktivnost benda tudi na tem področju. Orto je nekaj letno odrsko odsotnost benda pozdravil z dobro obiskanostjo, Ivje pa so z norveško usmerjenim black metalom dvorano zavili v leden objem teme in zla. Koncert je bil namenjen predvsem predstavitvi novega albuma in osvežene postave skupine, ki sta jo pred kratkim okrepila vokalist Jonas Savšek in klaviaturistka Maja Peteh, zasedba pa je dokazala, da kljub daljši pavzi zveni uigrano in usklajeno, pa čeprav se je iz podzemlja priplazilo nekaj trolov, ki so bili krivi za občasne kikse in fuše. Ivje so kljub temu več kot uspešno ogreli zaledeneli dvorano z mizantropičnim black metalom, presenetili z odlično inštrumentalno izvedbo (manjka ji morda le še boljše vključevanje klaviatur v celoto) in izvrstnimi, trpečimi Jonasovimi kriki.
Tudi z naslednjimi nastopajočimi, istrsko zasedbo Ater Era smo ostali trdno zasidrani v vodah black metala, a z mnogo bolj izraženo atmosfero, ki jo mestoma bogatijo skoraj psihedelične pasaže. Trio je predlani izdal odlični prvenec In Autumn's Solitary Decline, pospešeno pa že delajo na njegovem nasledniku. Delček le-tega so nam Ater Era predstavili z novo skladbo My Beast, My Age in obeti za nadgradnjo prvenca so veliki. Ater Era so Orto bar brezkompromisno napadli kot sunki orkanske burje in valovi razburkanega morja. Trio v osnovi predstavlja prvinski black metal izredne kvalitete, ki ga odlikujejo zlobne kitarske pasaže, ki posegajo mnogo dlje od klišejske »čebelice«, surov in izredno ekspresiven vokal ter fenomenalno bobnanje, ki je polno dinamičnih in razgibanih prehodov, lepo pa je slišati, da lahko tudi blast-beati še vedno zvenijo sveže in impresivno. Če Ater Era že v tem pogledu zvenijo vrhunsko pa občasni atmosferični deli izkušnjo dvignejo še za stopničko višje. Samosvojost fantje dosegajo predvsem po zaslugi edinstvenih S.S.-ovih kitarskih vragolij, ki te nekaj časa na vse strani razmetavajo z besnečim trzanjem nato pa hipoma predte postavijo trden zid hipnotičnih kitarskih linij, ki te odpihnejo v oko orkana. Škoda, da sicer suveren bas kitarskemu rifanju večinoma zgolj zvesto sledi in ne pokaže več pristnosti. Vrhunska predstava benda nas je iz meglene Ljubljane odpeljala naravnost v neizprosno, a čudovito naravo istrske pokrajine!
Kot zadnji so na oder stopili še Norvežani Endezzma – kljub temu, da Norveška velja za zibelko black metala pa so lahko pred našim dvojcem le klecnili. Zasedbo je leta 1993 pod imenom Dim Nagel ustanovil vokalist Sorgar, a je skupina več let stagnirala, dokler se ni leta 2005 vrnila med žive. Lansko leto so izdali svoj prvenec Erotik Nekrosis, ki so ga začenši z Junkyard Oblivion prvič predstavili tudi v Ljubljani. A žal dokazali, da gre za izpet model norveškega black metala z generičnimi rifi ter klišejskimi vokali, ponudili pa niso prav ničesar, kar bi v ušesnem polžu ostalo dlje časa. Pretirano pozerski nastop ni k boljši izkušnji kaj dosti pripomogel (prej obratno), kot tudi ne Jabba the Hut na bas kitari in skakanje vokalist z odra med publiko. Endezzma so se sicer s komadom Black Temple lepo spomnili na lani preminulega kitarista Trondra Nefasa (Beastcraft, Urgehal), a je vse skupaj žal hitro potonilo v pozabo. Še najbolj zanimiv pri Norvežanih je (neresnični) trač, da je pri njih krajši čas bobnal Hellhammer.
na vrh