Nastopa zagrebške predskupine Šank žal nismo ujeli, smo se pa v nadaljevanju toliko bolj fokusirali na set listo, s katero so Dropkick Murphys začeli svojo eno in pol urno nažigaško veselico skorajda točno ob 22.00 uri.
Kot sem že omenila, so Dropkick Murphys nadaljevanje irskega punka, katerega so The Pogues dodobra utrdili na evropskem prostoru. Murphys so v te kraje, kolikor mi je znano, priromali prvič, zato je tudi razumljivo, da so tu širši nespecifični publiki dokaj neznana skupina. Njeni člani prihajajo iz Massachusettsa, so pa vsi irskega porekla, razen glavnega vokalista Al Barra, ki je potomec škotskih staršev. Verzijo irskega punka so v ZDA izpilili do popolnosti, zelo spominjajo na angleške The Pogues, so pa v svoji izvedbi bistveno trši, bolj neusmiljeni, njihova besedila pa govorijo o tegobah pristaniških delavcev, večinoma priseljencev iz evropskega severa, delavskem razredu in sindikatih, ki se borijo proti kapitalističnemu izkoriščanju in sistemu, ki malemu človeku ne da niti dihati, kaj šele delati. Tako za besedila o romantiki, ljubezni in brezskrbnih življenjskih radostih ostane bore malo prostora. Onkraj luže je skupina seveda neprimerljivo bolj popularna. V okolici Bostona vsako leto okoli najpomembnejšega irskega praznika St.Patricks Day priredijo teden dni trajajočo mini turnejo.
Že omenjenega glavnega vokalista, škota Al Barra tokrat (bojda zaradi zdravstvenih težav) ni bilo, zato je mesto glavnega vokalista prevzel Ken Casey, ki poleg tega igra še bas kitaro. Ostali člani so še: bobnar Matt Kelly, kitarist James Lynch, Josh Scruffy Wallace (dude in piščal), Tim Brennan (kitara, mandolina, harmonika) in multi glasbenik Jeff DaRossa, ki obvlada vse po spisku - od akustične kitare, bendža, klaviatur, buzukija, pa še kaj zraven.
Na turnejo jih je tokrat spravil izid novega - že sedmega - albuma Going Out In Style, ki je izšel v marcu leta 2011. Tako je bilo tudi pričakovati, da bodo igrali predvsem komade s tega albuma. Našteli smo jih skupaj sedem. Razveseljivo pa je bilo dejstvo, da niso zapostavili prav nobenega od ostalih albumov, saj so iz vsakega odšpilali vsaj po en komad.
Njihov nastop se začne tako, kot se za prave evropske severnjake spodobi. V vsej svoji postavi se kot kakšen Highlander v škotski opravi najprej na odru pojavi Josh Scruffy Wallace in na dudah odigra prvih nekaj taktov Your Spirit Alive z albuma The Warriors Code. Nato se pridružijo ostali člani benda in veselica se lahko začne. Ken Casey, po sili razmer glavni vokalist, je predvsem v drugem delu koncerta že pošteno dihal na škrge, zato je med komadi potreboval kakšno sekundo več odmora, kot je običajno. Je pa zato Scruffy dokazal, da njegovi pljučni kapaciteti zlepa ni videti konca. Dude je nažigal prav neusmiljeno, pri nekaterih komadih pa je odlično obvladal tudi piščal. Da je harmonika še kako dober inštrument, ki ne uspeva samo na polju narodnjakov, je dokazal Tim Brennan. Občasno jo je namreč zamenjal s kitaro in jo neutrudno raztegoval po dolgem in počez. Svojo superiornost je z menjavanjem inštrumentov dokazoval tudi Jeff DaRossa, ki je veselo trgal tudi po bendžu. Skratka, bili smo deležni širokega nabora inštrumentov, ki so se presenetljivo dobro medsebojno ujemali in kot celota zveneli harmonično, seveda le toliko, kolikor punk kot tak dopušča. Nabor prvih 22 skladb so zaključili s komadom Im Shipping Up To Boston. Če kdo ne ve, o čem pišem - ta komad namreč najdemo na soundtracku filma The Departed (Dvojna Igra). Film, ki je bil leta 2007 nagrajen z Oscarjem za film leta, je režiral znani režiser Martin Scorsese, pripoveduje pa o bostonskem podzemlju, kjer kraljuje irska mafija.
V dodatku je pevec Ken Casey, kateremu se je utrujenost že zelo poznala, v stilu Iggyja Popa povabil na oder nekaj brhkih deklin in do pasu golih fantinov. Pravi vrhunec se je tako z vsesplošnim rajanjem na odru izpel skozi komada Kiss Me, Im Shitfaced in Skinhead On The MBTA.
Da je v teh krajih dokaj neznana skupina uspela do zadnjega kotička napolniti zagrebško Tvornico Kulture, morda niti ni presenečenje. Tega dne se je pri sosedih dogajal referendum za vstop v Evropsko Unijo, katerega propaganda je predhodno pripeljala tudi do več kratkih stikov med policijo in tistimi, ki se z vstopom v novo globalno formacijo ne strinjajo. Uporništvo, kar punk v svoji osnovi tudi je, očitno spet postaja še kako aktualen. Kot je vedno aktualna tematika upora delavskega razreda proti izkoriščanju na račun bogatenja peščice. Skorajda 3000 duš je med drugim tudi razgrabilo celoten prodajni program na uradni stojnici. Oštirji so si zadovoljno meli roke, kajti pivo je teklo v potokih, v kolikor seveda ni doživelo usode letenja po zraku. Nekje na sredini koncerta je med občinstvom dvakrat celo zagorela baklja, obiskovalci pa so napol goli v sprednjih vrstah noreli kot za stavo, prepevali skupaj z bandom in ob vsaki minutki odmora neumorno vzklikali: Lets Go Murphys. Nekoliko smo bili razočarani le nad zvokom, ki je bil premalo našponan, zaman pa smo pričakovali tudi tradicionalni irski komad The Irish Rover, katerega bi skorajda morali zaigrati. Vsemu navkljub, bil je to odličen koncert, ki bi moral biti "a-must-see" za vsakogar, ki mu punk rock kaj pomeni in nič ne bi imeli proti, če bi se zgodil še kdaj.
Bera fotografij je tokrat skromnejša kot običajno, saj so bili pogoji za fotografiranje tokrat res zahtevni. Tisti, ki ste že kdaj stali pod odrom Tvornice Kulture, veste o čem govorim. Gužva je bila nepopisna, že takoj na začetku mi je na fotoaparatu pristal leteči kozarec piva, za nameček pa se mi je Ken Casey v enem izmed svojih stage dive poskusov skorajda usedel na glavo. Da je bila mera polna, je organizator fotografe še pred koncem drugega komada neusmiljeno spokal ven.
Da je irski punk v podobi The Pogues in Dropkick Murphys tudi v Sloveniji še kako popularna reč, dokazuje tudi dober obisk slovenskih koncertnih zanesenjakov. Sprašujem se, zakaj nihče teh bendov ne pripelje tudi v Slovenijo? Prepričana sem, da bi bile ljubljanske Križanke več kot odlično prizorišče za tovrstni žur in absolutno ne dvomim v dobro obiskanost.
na vrh