Po groovu se dan pozna, ponedeljkov obet za deathcorovsko in death metalsko zabavo pred letnim odrom Gala Hale pa je bil več kot popoln. Po napovedi koncerta ter vnovičnega povratka starih dobrih znancev slovenskega podalpskega klubovja, kalifornijskih veteranov surovega deathcorea Suicide Silence sem lahko priprl oči ter si pred vrati metelkovskega raja za koncertna rajanja, letnega odra Gale Hale kar zlahka pričaral množico mladoletnih ljubiteljev surovosti na prvo žogo, predvideval pa sem, da bom sam s svojim emšom nekje v zgornji polovici, če ne v samem vrhu starejše populacije koncerta, na katerem bi mi v primeru slabosti mladi odstopili celo sedež v prvi vrsti in, lej ga zlomka, pri predvidevanjih se tokrat niti malo nisem uštel. Pred vrati ljubljanskega koncertnega raja se je nagnetlo kar dobršno število juvenilnih brutalčkov, posameznic željnih zgolj Mitcha Luckerja in posameznikov, ki bi jim zadoščala samo omemba, da se je v Ljubljano vrnil eden največjih bendov death cora ta hip na naši mali Zemljici, saj je lahko le najboljše vredno njihove navzočnosti. Vrednotenje kvalitete je subjektivna stvar in o tem malce kasneje, a radovednost je gnala tudi našo ekipo v prve bojne linije ljubljanskega poligona vzdržljivosti.
Kot prvi so oder zasedli jeseniški melodični death metalci Within Destruction. Ne da bi sodil skupino po imenu, ime mimogrede sovpada z naslovom skladbe ameriških metalcore praporščakov As I Lay Dying, še manj pa sodeč po pojavnosti (na odru so se postavili v gard obarvani s parimi litri (upam da) umetne krvi ali malinovega sorbeta) sem si dovolil užiti zasedbo na popolnoma deviški in neskvarjen način. Že po prvem rifu ter vstopu v skladbo Carnage postane jasno, da je glavni recept za zabavo konglomerat melodičnih death metal rifov, blastbeata, ritmičnih prehodov ter preskokov iz varnega zavetja generike v morje black metalske nedefiniranosti. Priznati je treba, da je kitarski dvojec Ervina Bešića ter Matjaža Muhiča eno lepših presenečenj tega jeseniškega bisera metala, pohvala gre tudi resnično dobro uigranemu bobnarju Luki Vezzosi ter malce anemično statičnemu basistu Tilnu Šimonu, pozitivno pa sem bil presenečen predvsem nad briljantno vokalno izvedbo mladega in nadebudnega growlerja ter prvega grla zasedbe Rokom Rupnikom. Tabula rasa, nepopisan list papirja moje lastne percepcije mlade zasedbe se je začel popisovati s pozitivnimi podtoni, ne glede na dejstvo da je zasedba zasejala svoje uničevalno seme v običajno spregledana industrijska tla gorenjske prestolnice urbanega brezupa pa je iz zastrupljenih jeseniških tal vzklil kar spodoben glasbeni monilit. Zasedba je doživela in preživela kar nekaj sprememb v personalu, zvok pa me je spomnil na zlate čase Gothenburga in, ne vem zakaj, na zgodnje obdobje zasedbe At The Gates, iz mošnjička slišanega pa bi lahko v spomin priklical še kakšno izmed imen modernega melodeatha, bobni pa so bili na trenutke zelo blizu kolažu black metala na metalcoreovski podlagi – s sicer manjšimi napakicami, ki pa jih človek glede na dejstvo, da so morali položiti temelje za nadaljnje koncertno dogajanje. Nisem ljubitelj brezhibne odrske poze, a bi mladcem predlagal, da se naslednjič sicer malce manj obremenjujejo s tem, kako kdo raja na komade, ki jih prvič sliši, saj je dober empirični dokaz za to, da je nepredvidljivost ob redkobesednosti lahko še boljša in udarnejša, par let stara izkušnja, ki so jo nekateri opisali kot nepozabno – obisk švedskih veteranov metala The Haunted v Ljubljani, ki so ogrevali ušesa in srca maloštevilnih radovednežev pred nastopom takrat res obskurno brezveznih Cradle Of Filth. Vaja dela mojstra in mojster dela vajo in po solidnem ogrevanju si lahko obetamo, da bo po izidu dolgo pričakovane in večkrat napovedane prve plošče From The Depths zdaj, ko so prišli pod okrilje avstrijskih založnikov, kazalec užitkomera pokazal kmalu malce več kot povprečno trojko na lestvici do pet. Minus je tokrat padel tudi zaradi dejstva, da je celota zvenela na prvi posluh zelo predvidljivo in na momente tako, kot bi na vsake toliko ponovili že slišano frazo iz prejšnjih skladb, možno pa je tudi, da se tokrat par starih ušes lahko tudi moti ...
Drugi del se je začel z imitacijo že videnega in slišanega, bi rekli nekateri najbolj zagrizeni poznavalci slovenske brutalske scene. Sam sem sicer zaradi časovno prostorskih problemov preskočil obisk avstralskih asov Parkway Drive v ljubljanskem Kinu Šiška, mi je pa na ušesa prišlo dejstvo, da je bil koncert precej podoben konceptu beach partyja. Tokrat se je nekaj podobnega poskusilo izvesti tudi med nastopom kalifornijskih veljakov Suicide Silence, tako je bilo prav bizarno, da je razen peska pod nogami, julijske vročice in sopare, parih "orožarjev", ki so svoj gnev nad nepovabljenimi padalci zlivali dobesedno iz pištol (na srečo napolnjenih zgolj z di-vodikovim oksidom ali po domače vodo in ne svincem), eden ali dva obiskovalca v havajskih srajcah in krajem bivanja glavnih zvezd bore malo stvari spominjalo na občutje plaže. Po predvidljivem intru je nastopil čas za brušenje ušes ob precej surovem božanju z deathcorom, Suicide Silence pa so udarili nežno, kot vas lahko nežno obdela desettonsko pnevmatsko kladivo. March To The Black Crown zareže s precej neposrednim zvokom plošče Black Crown, prej omenjeni glasnosti pa se doda tudi masivna moč globokih basov ter preverjenih težkokategornih odrskih receptur. Klavstrofobična mešanica brutalnih kitar, pri katerih je soliranje bolj namenjeno depilaciji ter iritiranju in ne dokazu virtuoznosti, masivni zdriz basa in s pavzami precej obtežene glasbene metrike ter vokali, ki se pnejo od prašičjega cviljenja do globokogrlenih razbrazdanih monologov o tem, kako v riti je čas, v katerem živimo, je očitno povsem dovolj, da se Suicide Silence od prvega dne dalje lahko uspešno ohranjajo v prvi ligi generičnega metalskega podžanra že od leta 2002 dalje, roko na srce pa sam v uro in pol trajajočem repertoarju najdem le malo oprijemljivih točk, s katerimi bi lahko razmejil zid zvoka, ki se kiti z monotonim, a vseeno udarnim miksom težine na n-to potenco. Kolega bi povedal, da sliši v celoti celo Aborted in Korn, sam pa sem v celoti zasledil bolj temačne in neusmiljene podtone tega, kar bi si Slipknot nedvomno z veseljem nadeli, melodiko pa bi iz tega mešalca betona namerno odpisali. Dvodimenzipnalnim konturam že slišanega navkljub pa je bil nastop skupine vseeno izjemen in gledljiv. Pozornost krade, kot se frontmanu spodobi, glavni "attention whore" zasedbe – visokorasli pevec zasedbe Mitch Lucker, ki si je omislil tokrat bolj Rammsteinovsko pričesko, potetovirani orator besa pa je izjemno dober manipulator tokrat tudi izjemno eksplozivne in poslušne slovenske publike. Moshanja ni manjkalo, prav tako pa ne niti sicer poženščenih poskusov stage divinga. Mitch je s svojimi gibi dolgokrake ptice iz kakšne risanke (na misel mi je padel predvsem plešoči ptič iz risank o doktorju Baltazarju ...) očitno uspešno uročil slovensko mladež, poletno obredje pa se je uspešno pletlo vsej dvodimenzionalnosti zvoka navkljub do popolnega klimaksa uro in pol trajajočega izčrpavajočega sprehoda po treh sicer podobno zvenečih ploščah The Cleansing, No Time To Bleed in Black Crown – po masivnem odrskem gnetenju testosteronskih moči kalifornijskih stricev ter slovenske mladeži ter odrskem stagesurfingu Mitcha na rokah prepotenih in pozornosti deležnih mladcev in mladenk se je koncert premaknil v nesluteni smeri. Slovenska mladež je lahko pokazala tudi svoje znanje hip hopanja, kjer so za matrico zvoka poskrbeli kar Suicide Silence, a se je izkazalo, da razen enega Avstrijca naš podalpski kurnik premore bolj malo freestylerjev med brutalsko populacijo. Posrečena razbremenitev ušes je bila kronana skoraj s tem, da bi publika od obiskovalcev izsilila, da zaigrajo kakšen Deftones komad, ker pa se od tišlerja ne more pričakovati, da bo umetelno oblikoval novodobne renesančne kipe, je za piko na i poskrbel še sicer spodoben deathcoreovski "sentiš" No Time To Bleed in zavesa je padla. Ofenziva zvoka se je končala in po morju potu sodeč je bil to nedvomno koncert za vpis v rubriko uspešnih utrinkov poletja. Sam nekih glasbenih presežkov ne bi mogel izpostavljati, a je bil moshburger gigantskih razsežnosti vsem ljubiteljem instanta nedvomno zelo povšeči.
Pohvala gre predvsem organizatorjem, ki so uspeli v Ljubljani izpeljati nov uspešni niz precej udarnih, raznolikih in nedvomno užitnih koncertov. Za vsakogar se kaj najde, Dirty Skunks pa so se le dan po izjemnem nastopu s folkom prepojene slovanske udarnosti uspeli izpeljati nekaj na povsem drugačno vižo. Kaj je boljše in kaj ne je stvar okusa. O okusih se ne slača prepirati, nedvomno pa je marsikomu dovolj, da se lahko na vsesvetnem medmrežju pohvali z dejstvom, da je prisostvoval enemu bolj udarnih koncertov tega poletja in ga preživel, kakšna dama ali dve pa se lahko pohvalijo tudi z dejstvom, da so se pod z neonom in rdečimi podtoni osvetljave na Metelkovi po koncertu uspele dokopati do Mitcha, pobožati kakšnega izmed njegovih strateško postavljenih tattoojev ter okusiti svojih pet minut pozornosti, ki jim jo je naklonil od koncerta utrujeni, zgarani in svoji stvari dosledno predani div novodobne corovske scene. Ostali člani zasedbe pa so se v senci svojega centralnega odrskega pomagala povlekli v zavetje svojega avtobusa in krenili novim dogodivščinam naproti še vedno lagodno zaviti v meglice popolne anonimnosti ...
na vrh