V ponovno obujeni Bluesiani so se na dan norih, se pravi prvega aprila ustavili trije izvenserijski glasbeni virtuozi, ki so skozi bogato glasbeno kariero zaznamovali številne vrhunske albume mnogih izvajalcev, zlasti tistih eklektične vsebine. Od popa do metala in eksperimentalne rock glasbe (v opoziciji) ter vse vmes. Od Michaela Jacksona, do Franka Zappae. In vse vmes.
Jennifer Batten (kitara), Stu Hamm (bas kitara) in Chad Wackermann (bobni). Greh bi bil da se spregleda taka koncertna poslastica. Jeffiner Batten je v Bluesiani nastopila že 29.11.2013, natanko na svoj 56. rojstni dan. Takrat so ji spekli orjaško torto v obliki Fender Stratocaster kitare in z nj se je mastila cela Bluesiana še dolgo v noč po njenem koncertu. Jenny je nastopala tudi že v Ljubljani, v sklopu kitarske klinike, prav tako pa nas je obiskal že tudi Stu Hamm, v sklopu njegove bas kitarske klinike leta 2008 v Orto baru in kot del spremljevalne zasedbe Joea Satrianija, kjer smo ga gledali junija 2008 na odrih Codroipa pri Vidmu v Italiji. In Chad Wackermann? Možakar ki se je vpisal na albume in koncertne turneje Franka Zappe, Alana Holdswortha, Alberta Leeja, Steve Vaia, Andyja Summersa (The Police) , če jih naštejemo le nekaj, pa to pot v BLuesano ni prispel. Namesto njega je nekaj minut preko osme v gosjem redu stopal za Battenovo in Hammom proti odru možakar kratke lično urejene pričeske, vsekakor mišičast in kitast, po rasti skoraj bolj širok, kot visok. To ni bil nihče drug kot britanski bobnar Greg Blundell. Gre za še enega vrhunskega bobnarja, vražje izpiljene in izpopolnjene tehnike, ki je v karieri sodeloval z Davidom Crossem (King Crimson) in bobna za skupini Frost* ter Pendragon, pred kratkim pa je prejel klic samega Stevena Wilsona, če mu lahko vskoči pomagat na turnejo v sklopu promocije njegovega novega albuma »Hand Cannot Erase«, saj ima njegov bobnar Marco Minnemann v maju 2015 druge zadolžitve in ne bo mogel vztrajati v vlogi bobnarja do konca Wilsonove turneje. Skratka. Blundell je torej izjemno čislan bobnar. Vrhunski in vsestranski virtouz. Nikakor pa ne smemo obiti še četrtega glasbenika, ki nastopil tega večera s trojico. Gre za odličnega italijanskega kitarista Nazzarena Zacconija, ki je Jennifer Batten pomagal na odru že pred dvema letoma, ko je ta nastopila v Bluesiani.
Bend je odprl koncert s solo skladbo Jennifer Batten imenovano Ya Ain't Nothing Like A Fast Car. Že uvodoma je bilo jasno kdo je glavni na odru. Jenny je precej bolj navila kitaro, kot Nazzareno, prav tako je solirala skozi mnogo bolj našpičeno ošiljen in priostreno distorziran zvok. Dobrodošli v navzkrižnem ognju podajanja mnogoterih solističnih akrobacij, ki jim ni videti konca. Že z drugo skladbo se je bend dotaknil Michael Jacksonovega repertoarja, ko je izvedel njegovo skladbo Scream, ki jo kralj popa nekoč izvajal skupaj s svojo sestro Janet. Seveda v mnogo bolj pospešeni in našpičeni luči usekano eksperimentalnega instrumentala, kjer se je v funkovski konotaciji odlično pridodalo slapanje Stu Hamma. Krajša točka imenovana Lone Star je pripadla Stu Hammu, ki je v reggae ritemskem ogrodju razvil odlični preludij, k presenečenju večera. Priredbi zasedbe Weather Report, ki jo je Jennifer napovedala s stavkom: »We're gonna hit you with some Weather Report!«. Šlo je za izvedbo skladbe Black Marker, kjer se je razkazala tudi mehkejša in bolj pretanjena plat kvarteta.
To pot je poleg vratolomnih eskapad Jennifer Batten prihajal prav tako do izraza vsestranski Nazzareno Zacchoni, ki je nekajkrat naravnost osupnil s svojo briljanco, pripadla pa mu je tudi daljša solo točka, kjer je razkazal tudi svoje mojstrstvo igranja na akustično kitaro.
Energija je bila neverjetna v prostoru, kjer se je zbralo kakih 60 glav. Ob takšnih kalibrih in njihovi eksekuciji materiala nikakor ne moreš ostajati ravnodušen. Greg Blundell, ki je vskočil na vrat na nos v postavo sredi turneje, saj je moral Wackermann nemudoma leteti preko Atlantika - bojda mu je zbolela žena, je v svoji solo točki, v samem zaključku koncerta, podal spoznanja o tem kako pretanjen bobnar je. Njegova solaža je nenehno zabavala z vsebino, ki jo je Bludell podajal tako, da je vzdušje graduirano naraščalo iz trenutka v trenutek proti zaključnemu krešendu. Hamm je v svoji solo točki pravzaprav izvedel podobno redosledje skladb, kot leta 2008 v Ljubljani. Uvodoma je točko pričel z eno izmed predelav klasike, ki jo je nadaljeval skladbo Nostalgia, to pa prelil v instrumentalno verzijo Led Zeppelin klasike Going To California. V samem zaključku je kvartet izvedel še usekano verzijo Nirvana hita Smells Like Teen Spirit, koncert pa sklenil z orkanskim blues jammom bluesovske klasike Fannie Mae, ki jo je leta 1959 napisal Buster Brown. Stu Hamm se je nemudoma še enkrat prelevil v Jaca Pastoriusa, medtem ko sta Jennifer, ki je svoje solaže vseskozi okraševala z izdatno rabo tremelo ročice in Nazzareno še naprej nezadržna stresala rafale solističnih eskapad, ki so jemale dah. V najbolj zanimivih trenutkih koncerta velja izpostaviti tudi izvedbo skladbe Freeway Jam, ki pripada v izvirniku Jeffu Becku, pri katerem je nekaj časa "službovala" tudi Jennifer Batten.
Dve uri sta se obrnili, kot bi mignil. Igra, ki osupne pisana na kožo najzahtevnejšim glasbenim gurmanom, ki vseskozi navdušuje s svojo prosto formo premoščanja žanrskih okvirjev, izredno pretanjeno in smiselno adaptacijo aranžmajev nekaterih najbolj zanimiv skladb, ki so nastale v povesti rock'n'rolla. Nova izkušnja polne glasbene briljance. V glasbenem svetišču imenovanem Bluesiana.
na vrh