Pred nekaj meseci sem vzneseno zapisal, da ljubim regrat, kar se na decembrske hladne dni niti malo spremenilo, poleg visoko vitaminizirane ljubezni do solatnih izdelkov pa so ljubezen v tem času krepko okrepili tudi ljubljanski Otroci regrata, trojček dveh dedcev s kitarsko potenco ter klene fine babe za bobni, ki ve, kako se ritmiki streže. Ker se poredko zgodi, da je čas praznične vznesenosti kronan tudi s kar intenzivnim koncertnim pojavljanjem mladih avantgardnih nosilcev garažne neukrotljivosti ter alanfordovskega humorja, je bilo le vprašanje časa, kdaj se bomo po Trnfestu vnovič znašli na istih koordinatah prostora in časa. Ta petek je bil obet toliko večji, ker so svoj prihod na oder Orta poleg Otrok regrata napovedali tudi indie rockerji z Gorenjske, pet let stari John Doe ali za prijatelje Dovčev Janez, tako da je bila odločitev za odhod do ljubljanskega kluba presežnega imena ni bilo niti malo vprašljivo.
Da je bilo podobnih misli, navkljub mračnim meglenim prazničnim dnevom, kar nekaj ljudi, je pričala gruča dobrih trideset ljudi pred Ortom že kmalu pred deveto uro. Recesijsko ugodni trije evri za vstopnino so bili krasna popotnica za mnoge muzikofilne zanesenjake, malo pred deseto uro zvečer pa se je začelo dogajanje premikati v višjo prestavo. »Kaj menite? Bi začeli?« se ob odjekih dobro naefektiranega mikrofona s publiko in predvsem tonskim mojstrom povprašata Jure in Anže ter po dobro zabeljenem intru mastno podkrepljenega basa, ki ga Jure samozavestno kroti, povrh pa še bobnov, ki trdno ječijo ter se resonantno udajajo pod udarci Katjinih palčk se k plesu z efektivno uravnoteženim predelanim stratocasterjem pridruži k seansi še Jure. Ritmični trojec brni na polno z udarno različico malce prečiščene garažne hrupnosti od prvega takta krasne skladbe F1ee4 (ki bo upam, ugledala luč sveta na sedmi plošči zasedbe v bližnji prihodnosti) dalje, samozavestni (domala kobejnovski) raskavi Anžetov vokal pa nemudoma kompenzira malce momljavo in na prvi pogled malce odsotno komunikacijo prvega grla v polju treh regratovih lučk s publiko, ki, ne vem zakaj, ohranja distanco od odrskih desk. Visokooktanski obrok dobrega grungersko obogatenega koktejla White Stripes metrike ter mrakobnega cinizma Jacka Blacka tokrat dopolnjuje nekaj funkoidno zračnega. I'm Going Extinct, skladba z albuma Perhaps Maybe zazveni bolj lucidno, manj kričavo in piskajoče, dobrim kitarskim rifom ter ravno prav surovim bobnom pa se z desne strani neposredno ter popolno vpihuje krepki odmerek nizkih tonov dobro kalibriranega petstrunskega basa. Kot bi se v celoto prikradel delček magije Petra Dekleve in bi mladi trojec evolucijsko v svojo sredico nekaj elementalov zgodnjih R.H.C.P.. Mešani slog časovno prevetrenih skladb se nadaljuje z novejšo skladbo Warpaint, na kateri samozavesti v odrskem nastopu mladega, a dobro kaljenega glasbenega trojčka, ki zastriže z ušesi na ime Dandelion Children, ni manjkalo. K temu pripomorejo tudi srki piva iz steklenice ter dejstvo, da je zvok zasedbe brezhibno trden ter domala neuničljiv, mladca in mladenka pa so na odrske izzive ter izlive monty pythonovskega humorja dobro pripravljeni. Tudi zvočno, ko Mr. Evaluator vnovič odjadra od stonerske grungy trdnosti v svet funkadelije, diska ter špagetastih vesternov (sem vedel, da smo na slovenskem nagnjeni k countryju, ker kmetov, Ivanov brez zemlje, ne manjka niti v slovenskem glavnem mestu, lahko pritegnem pomenljivi provokaciji prvega grla Dandelionov, ko po skladbi Never Fine napove nekaj bolj kmetavzarsko slastnega – skladbo Never Handled). Dandelion Children so dobro podmazani stroj, ki pa mu ni sveto nič – niti pričakovanja publike, niti nedotakljivost pomnikov preteklosti, le če je to v službi lastne osvoboditve, sprostitve, razelektritve napetosti ter predvsem v službi boljše kakovosti dogodja. Vnovič poudarjam: Otroci regrata so vse prej kot konvencionalen, v okvirje normale ulovljiv bend. Novotarija Indistinct Frames vnovič postreže s prikazom udarne moči tria, po popolni fuziji eklektično brutalnega naboja kitare in basa pa se celota vpenja v novo postulirani okvir sonične perfekcije z malce več funka ter bolj artikulirano garažno distorziranostjo. Nadaljevanje je bilo poprej sicer že videno in pričakovano, po leteči menjavi kitare in basa na odru pa dobi koncert tisto piko na i, ki jo od Dandelion Children oboževalci tudi pričakujejo. Goalless Confessions se prične, kot običajno, z druženjem imaginarija Jacka Blacka ter garažne psihotike, ki po sedlanju na poskočno ska metriko skladbe Don't Bother The Goat vnovič dokaže, da se trojec z žanrskimi purizmi ne namerava obremenjevati nikoli. Tudi zato ne, ker so klišeji popolnoma brezvezni, prosti slog pa tako osrečujoče barvit in kalorično poln. Po pričakovanem singlu Smitten (saj veste, skledbe, na kateri si Dandelion na maturanski ples dovolijo povabiti še zombije ...), Dandeloidni Ah Ja pa prijadra v celoto precej nepričakovano, dobro zabeljeni surferski odmik v sfere rustikalnega rocka pa si nepoboljšljivi regratovci dovolijo malce pospešiti ter distorzirano ojačati, pod celoto pa se sliši poleg vplivov velikega Fruscianteja še kaj umazano lepega. Mimogrede: sem povedal, da tokrat solažam ter kitarski senzualiki streže Anže, Jure pa si daje duška na petih strunah basa? Ne ga namakat! Ja, prisežem! In da se bliža končnica večera, Jure povzame s kričeče udarno različico ponarodele udarne skladbe Ne Maki ga, brez katere si Dandelion koncerta ne morem in ne smem predstavljati. Energični izlet po vratu kitare, ki mu dodajajo Otroci regrata še malce zadimljene reggae potence glasbene psihedelije, pa malce disca, funka, žmohta ter polno jajčne esence klenega bingljevega olja! Stvar se dogaja podaljšano seksipilno, esktatično, vnetljivo. Sklene jo lahko samo nekaj dopolnjeno krasnega in poprej preverjenega na nič hudega slutečih testnih subjektih. History Of Fail je s svojim umazanim žmohtanjem namenjen treznitvi, po izzvenu popolne alternative alternativi pa si lahko zgolj potešeno priznamo, da so Dandelion Children v svoji igri elementalov popolne godbe ter obešenjaškega humorja daleč pred vso konkurenco. »Mindfu(n)k« na regratovo potenco je bil potno sladek in všečen, mladca in mladenka pa si zaslužijo iskrene pohvale ter bučen aplavz tudi v pisani obliki!
Nadaljevanje pa je bilo popolna neznanka, kot se za Janeza Dovča, poslovenjenega izgubljenca, ki sliši na ime JohnDoe, tudi spodobi. Po prvih letečih menjavah ter pregledih uniformirane hipsterske soldateske pod odrom si sicer nisem obetal nič kaj dobrega ali pa zgolj približek tega, kar običajno postrežejo Kings Of Leon, pa Keiser Chiefs ali Franz Ferdinand (no, na slovenskem pa so za to zadolženi »Kanadčani iz Slovenije« Toronto Drug Bust). Tokrat se je obetalo nekaj povsem drugega, saj je bilo že v napovedniku prebrati, da so JohnDoe koncertno kaljeni gorenjski nosilci bojda edinstvene kakovostne glasbe, ki bo povrh vsega še popolnoma avtorska. Za kitaro poprime Aleš Svetina, za bobne sede Bojan Marinko, s strani se pozicijsko postavi Tilen Knaflič po prvih pritiskih na orgelske tipke z Johnom Lordom očitno predihanim Luko Zemljičem pa se predstava začne. V malce okornem, a prikupno zmedenem stilu se na oder ob aplavzu publike postavi še prvo grlo zasedbe Marko Zemljič in predstava se začne. Prav z asociacijo na cesarjeva nova oblačila ter na bende, ki so dali pečat prelomu milenija, se dogajanje iz garaže prestavi v bolj osrednjetočni modni tok bolj sladko začinjenih zvokov simplicističnih kitar, klaviatur, poudarjenih akcentov na bobnih in klaviaturah se obeta malce britanske invazivnosti malce obledelih zvokov. Času praznikov primerni uvodni komad December Lights je indie rockerski komad, ki ob močnem zvoku klaviatur servira dobro zalinjene ritmične kitare, sladke spevne refrene in precej pompozno asociacijo na prej omenjene nepreslišane vplive nove generacije modnih rockerjev, kljub temu pa se tokrat Gorenjci predstavijo prav s svojim spevnim atmosferičnim druženjem pozitivnosti, muzikaličnega duha in ljubezni do organske godbe. Franz Ferdinand ni bil zgolj iluzija ali utvara, saj JohnDoe s preskokom na dobro znani spevni hit Take Me Out pogumno izzovejo z avtorskimi pravicami vedno obremenjeni Sazas. Kljub kitenju s tujim perjem lahko priznam, da se blejsko – radovljiški kvintet v tej igri mode ter bolj modno oblikovanih pričesk dobro znajde. Pohvaliti velja predvsem dobro dikcijo Marka Zemljiča, ki s svojim zvonkim in s pravo mero vibrata obdarjeni vokalom dobro dopolnjuje kvalitetno izvedeni niz tonov, ki jih iz kitare, basa, bobnov ter klaviatur izvabljajo sozarotniki. Duh je ušel iz stekleničke, tokrat pa se malce mimikrije in stapljanja s preteklostjo ne izkaže za moteče (mimogrede: kaj pa lahko dandanes še slišite takega, kar niste slišali nikjer drugje?). Pod odrom se dodobra zgostijo vrste, poleg navdušenih hipsterskih zanesenjakov pa se v množico vmeša dober odmerek lepšega dela gorenjske populacije. Za slednjo servira peterec malce kozmetično ozaljšane avtorske ustvarjalnosti s skladbo Black Glitter, ki solidnega niza dobro kalibriranih zvokov ter malce nervoznega, s tremo prežetega kontakta s sicer lastno, dobro razpoloženo publiko, ne kvari in ne krni. Krstni nastop v ljubljanskem Ortu gre v smeri sicer dobrega razpredanja energij, manjka pa mogoče malce odrske kemije in iskrivosti, ki jo je začetek koncerta ponujal v izobilju. Seveda gre za razliko v kilometrini in domačnosti z odrskimi deskami, mladim indie praporščakom pa ne gre očitati manjka želje po dokazovanju, pozitivne nastrojenosti ali polovičarstva, kar se perfektno odigrane godbe tiče. Sčasoma bodo, stavim, deležni tudi obdelave, kaljenja ter bolj podmazane odrske dinamike, ki se na tesnem odru Orta niti ne more polno razmahniti. Prav tako se zna zgoditi, da malce dražljive koketnsoti v svojem odrskem nastopu najde tudi frontman zasedbe, ki kljub izvrstnem vokalnem razponu mora delati malce bolj na mehkobi odrskega gibanja, ki je bilo tokrat precej statično in bolj podobno oranju z desettonsko brano kot božanju s prefinjeno mehkimi gibi. Stvar okusa, a z razliko od starejšega izmed bratov Zemljič je šolski primer galantne sproščenosti na odru malce postavljaški eksibicionizem Izaka Koširja smer, v kateri bi se lahko odrski nastop Johna Doa v prihodnje razvijal ter žel še boljše kritike. Pretresljivosti v precej dvodimenzionalnem, a dosledno korektnem in žanru primernem odrskem nastopu tokrat ni bilo. Ker smo bili zavoljo še ene koncertne obveznosti primorani koncert predčasno zapustiti, na tem mestu svečano zaprisegamo, da bomo mladce v kratkem vnovič preverili ter naslednjič podali še bolj poglobljeno analizo glasbe, ki jo John Doe v obliki prvenca pripravlja za indie rockerske ekstravagance željno publiko. Ob zvokih skladbe High Hopes smo tako utirali pot iz razgretega Orta ter odšli na popolnoma drugi konec Ljubljane, kjer se je na odru dogajala fuzija glasbenega kolaža zasedbe Trio z dioptrijo (RockLine reportaža TUKAJ).
Slabih vtisov po koncertu v Ortu ne bi mogel navajati, saj je bil tandemski dvojček, navkljub očitnim stilskim razlikam, precej sočen in zanimiv za konzumiranje. Dandelion Children so vsekakor zasedba, ki premore odrsko kemijo do zadnjega vlakna svojega sebstva, je pa pod površjem smaozavestnega trojca zaznati prav tako ogromno dobro rafiniranih ter ljubljanskemu glasbenemu ustroju dobro prirejenih vplivov, ki so začeli funkcionirati s povsem svojo energijo. Gorenjski indie slavčki John Doe rafiniranja niso uspeli inkorporirati v svoj mladi pet let stari glasbeni organizem, manjka pa jim za moj okus prepotrebne drznosti, nevarnosti ter odrske predrznosti, ki je nekako esencialna za kleno rockersko glasbeno erotiko. Slednje se ne da naučiti, prav prestop meje dovoljenega ter lepega obnašanja, a ne v smeri popolne neokusnosti, pa loči dekadenco pravega rock'n'rolla ter modno ukrojenost previdnega, a dosledno korektnega indie rocka, ki note subverzivnosti, revolucionarne nevarnosti ter punkerskega revolta ni nikoli niti vseboval. Gre torej za stvar okusa in osebnih preferenc, pri katerih pa jaz še zmeraj stavim na polteno prepotenost v usnje, jeans ter provokativne bučne parole preoblečenega garažnega rocka, ki se na šminko, modne trende ter estetiko lepega ne ozira, pa čeprav na rovaš malce manj pogostega pojavljanja na prvih straneh trendovsko zastavljenega časopisja. Bolj kot izgled je pomembna duša, kar pa je tema za kakšno drugo debato na popolnoma drugem koncertu v popolnoma drugem kvadrantu mentalnega univerzuma ...
na vrh