Jesenska koncertna sezona je v polnem teku in v prvem jesenskem mesecu se je zvrstilo že lepo število koncertov (Immolation/Marduk, Nasum itd.). Na zadnji septembrski dan smo tako dočakali še vrnitev legendarnih britanskih thrasherjev Onslaught in po dolgem času spet thrash metal koncert v prenovljenem in osveženem Channel Zeru. Če me spomin ne vara je bil zadnji thrash koncert v tem klubu fenomenalni koncert danskih legend Artillery, ki se je zgodil septembra 2009, a ima še vedno posebno mesto v spominu. Če je bilo soditi po tem koncertu se je preteklo nedeljo obetala še ena odlična thrash veselica.
Onslaught na turneji The Full Force spremljajo Nemci Cripper ter nizozemska zasedba Izegrim, slednji so tudi prvi stopili na oder. Nizozemski death/thrash zasedbi poveljuje amazonska bojevnica Marloes, ki poleg bojnih krikov koplje tudi bo basovskih strunah. Punca in fantje so se v dobre pol ure sprehodili po svojih treh ploščah in postregli s thrashersko naravnanimi kitarami, medtem ko je Marloes s svojim renčanjem zmesi dodala občutek death metala. A zares le odčutek, saj so Izegrim v osnovi thrash metal bend, ki pa se izdatno poslužuje harmoničnih kitarskih pasaž in melodičnih okraskov, kar jih močno približa švedskih Arch Enemy. Primerjava ni na mestu le zaradi ženske vokalistke, saj Izegrim resnično zvenijo kot »poor man's Arch Enemy.« Nizozemci namreč predvsem na račun manjka boljših in bolj raznolikih riffov po nekaj komadih izpadejo ponavljajoče in enolično. Tako maloštevilne publike niti goreče spodbujanje Marloes ni spravilo v konkretnejše gibanje, kljub temu pa je Izegrim potrebno priznati korektno in energično izvedbi sicer dokaj povprečnega materiala.
Krivulja kvalitete pa se je ostro navzgor obrnila z nastopom nemške thrash zasedbe, ki jo vodi jeznorita Britta Görtz. Cripper so bili torej še drugi bend večera s frontmenom »nežnejšega« spola. Zakaj navednice? Ker Britta pelje scat marsikaterega sorodnega vokalista moškega spola, za šalo pa bi snedla tričetrt cookie monster vokalistov s polizanimi čupicami. Cripper z vsako studijsko izdajo pokažejo očiten napredek, letošnji Antagonist je tako najboljša plošča skupine do sedaj, močno pa se jim obrestuje tudi močna koncertna aktivnost. Fantje in Britta so se v set zagnali kot izstrelitev Apollo rakete in v tričetrt ure odigrali viharen in ognjen set agresivnega thrasha, ki je na trenutke, predvsem po zaslugi odličnih groovy riffov, spomnil na velikane Exodus. Koncertna pridnost se Cripper močno pozna, na odru delujejo kot, da so z njim zliti, uigranost je popolna, nad vsem skupaj pa bdi surov Brittin lajež, ki je brutalen, a hkrati povsem razumljiv. Britta si je med izvedbo komada General Routine na glavo poveznila generalsko kapo, nato pa skočila med publiko in jo brezkompromisno naščuvala v sprednje vrste. Cripper so publiko že konkretneje ogreli in jo pripravili za nastop headlinerjev, ne morem pa se otresti občutka, da me zasedba močno spominja na njihove nemške thrash kolege Dew-Scented. Kar je lahko seveda le dobro!
»Use the Force« so rekli Onslaught in se odločili, da bodo na trenutni turneji sploh prvič v celoti igrali kultno plošče The Force (1986), ki po mojem mnenju skupaj s Xentrix – For Whose Advantage in Sabbat – Dreaweaver predstavlja vrhunec thrash ustvarjanja z Otoka. Onslaught so pri nas nazadnje nastopili leta 2009 na Paranoid Open Air festivalu, kar je vokalistu Syju Keelerju očitno padlo iz spomina in se je spomnil le njihovega nastopa na Metalcampu 2008, tokrat pa je bil njihov koncert še toliko bolj vabljiv zaradi dejstva, da je bilo moč v celoti slišati Silo britanskega thrasha. Onslaught je lani zapustil originalni bobnar Steve Grice, a so se fantje hitro okrepili z Michaelom Hourihanom (Desecration, ex-Extreme Noise Terror), ki je poskrbel za konkretno tresenje osamele nedeljske Metelkove. Onslaught so naše bobniče za začetek pobožali s po dvema rušilcema z albumov Killing Peace (2007) ter Sounds of Violence (2011), Let There Be Death pa je napovedal povratek v leto 1986. Veterani so dokazali, da se jih leta niso dotaknila; Sy je kričal kot za stavo, originalni kitarist Nige Rockett pa z levo roko serviral riffažo, ki po petindvajsetih letih še vedno zveni sveže in ubijalsko. Bend se je v The Force zagnal energično in v gibanje spravil napolnjen Channel Zero, publika pa je klasike požirala z velikim veseljem in se Keelerju pridružili pri rohnenju skozi thrash himne Metal Forces, Contract in Blood ter Thrash 'til the Death. Diabolični riffi so leteli z vseh strani, odlične solaže prav tako, agresivni in vreščeči vokal fantastičnega frontmana Sy Keelerja pa je zaključil s Power From Hell ter v dodatku še z bombama Angels of Death in Thermonuclear Devastation. 666% Pure Thrash!
na vrh