Ob najavi turneje Heaven Shall Burn se je pojavilo kar nekaj razočaranih mnenj, namreč težko je bilo verjeti, da so bili sami Heaven Shall Burn glavni akter na turneji, kot predskupina pa so bili najavljeni legendarni švedski death metalci Hypocrisy, ki zasedajo po mnogih festivalih skorajda headlinerske prostore. Pa vendar gre tu za dejstvo, da so Heaven Shall Burn po Evropi postali očitno bolj prodajani razen v skandinavskih državah. Zelo buren odziv so pridobili z letošnjim izdelkom Veto, ki je vrnil zaupanje v skupino, ki se je pri zadnjemu albumu Invictus malce zgubilo. Skupino so poleg legendarnih Hypocrisy spremljali na turneji death metalci Dying Fetus ter škotska deathcore zasedba Bleed From Within.
Območje Orpheuma v Gradcu je bilo prijetno napolnjeno. Sprva je delovalo celo malce nenavadno, ko ni bilo celo območje preplavljeno s potetoviranimi najstniki v oprijetih hlačah in naključni majici kakšne metalcore/deathcore skupine, s čimer se lahko sklepa, da publika ni prišla zgolj zaradi Heaven Shall Burn ali mogoče celo Bleed From Within. Videlo se je namreč, da so veliko obiskovalcev pritegnili prav Hypocrisy in Dying Fetus.
Dogodek v Gradcu so otvorili škotski deathcorovci Bleed From Within, ki so praktično skoraj celo leto na turnejah. Že dovolj pove dejstvo, da so bili v zadnjih parih letih že štirikrat v Sloveniji. Seveda pa opravijo tudi polno drugih evropskih turnej. Skupini se je nedvomno videlo, da ima za sabo konkretno kilometrino. Vsi člani so bili uigrani, izstopal je bobnar z domiselnimi dodatki med prehodi ter dolgolasi kitarist, ki je postregel z melodičnimi pasažami. Bleed From Within sicer imajo potencial. Njihova verzija deathcora ni prenatrpana s prežvečenimi breakdowni, občasna melodičnost pa jih tudi rešuje pred monotonostjo, a žal skupina nima dovolj izstopajočih skladb, da bi lahko pritegnila večjo publiko, a če ne drugo, je vokalist s svojim škotskim naglasom uspel nasmejati kakšnega obiskovalca.
Pri Dying Fetus se je pokazala malce drugačna slika. Dvorana je bila že bolj napolnjena, nori death metalski trio pa je igral brez usmiljenja. Sam zvok sicer ni bil najboljši na začetku, a sčasoma je popravila tudi ta napaka do neke mere. Dying Fetus so predstavljali predvsem svoje stalnice, kot so Your Treachery Will Die With You, One Shot, One Kill, starejši oboževalci pa so na svoj račun prišli z Opium for the Masses ter Killing on Adrenaline. Skupina še vedno promovira dobro sprejeti lanskoletni album Reign Supreme, ki napram prejšnjim izdelkom ne pomeni za Dying Fetus nič pretirano novega, temveč le ohranjanje njihovega stila, ki ga odlikujejo hitri death metalski riffi ter hardcore vložki. Skupina je nedvomno uigrana, bobnar ne glede na nečloveške hitrosti ostaja točen, kitara in bas se dobro dopolnjujeta. A tudi čar Dying Fetus lahko malce zbledi ob nerazločljivem kruljenju Johna Gallagherja ter bas linijah, ki so identične kitarskim, a na koncertu te linije zvenijo kot igranje vsepovprek brez repa in glave, zvokovno pa tudi ni izstopanj. Dying Fetus so s šestimi skladbami spravili nekaj publike v gibanje, a mnogi so že nestrpno čakali preostali dve skupini.
Švedski Hypocrisy, ki so letos izdali solidno sprejet album End of Disclosure, so se želeli pokazati v kar se da pompoznem stilu. Zatorej je bil njihov repertoar sestavljen iz tistih bolj počasnejših skladb, kjer izstopajo klaviature, ki naredi Hypocrisy atmosferične. Švedski kvartet, ki je nastopal na tej turneji z drugim basistom je tako postregel z Fire in the Sky, Eraser, Fractured Millenium ter zaključnim Roswell 47. Seveda novi album ni izostal in pričakovano je skupina odigrala naslovno skladbo End of Disclosure ter Tales of Thy Spineless. Starejši oboževalci pa so se lahko navdušili nad Adjusting the Sun ter Killing Art. A na koncu se je izkazalo, da so Hypocrisy gnilo jajce te turneje. Idejnemu vodji/deloholiku/alkoholiku Petru Tägtgrenu se je videlo, da mu ni po godu, da nastopajo pred Heaven Shall Burn, videti je bil utrujen (verjetno zaradi alkohola), pa tudi njegovo igranje je bilo precej podpovprečno. Resda Hypocrisy ne premorejo neke težavnosti, a njegove solaže so bile odigrane slabo. Vokal Petra deluje na prvi vtis ohranjen, njegovo kričanje deluje močno, a vsi ti kriki so bili dvignjeni s pomočjo tonskega mojstra, s čimer se je razvidelo, da Tägtgren že v letih in ne premore več tistega pristnega vokala, vendar tako hudo kot pri Maxu Cavaleri (Soulfly) še ni. Vse skupaj je delovalo odigrano precej rutinsko po sistem »pridem in poberem denar«. Še posebej se je to videlo zdolgočasenemu bobnarju Horghu, pri katerem je le delovalo, da je prišel pokazati svoj veliki bobnarski set. Vsekakor so se Hypocrisy pokazali že v boljši luči, nazadnje so presenetili z mnogo boljšim nastopom na Metaldays 2013.
Po pol ure predaha je nastopil trenutek, katerega so se mnogi veselili. Oder je bil pripravljen za velikane evropske metalcore scene, Heaven Shall Burn. Vžgale so se projekcije, skupina pa je otvorila svoj dolgi set s skladbo Die Stürme rufen Dich z novega albuma Veto, ki mogoče ni tako udarna kot njihove najbolj priznane skladbe, vendar za ogrevanje je bila skladba pisana publiki na kožo. A za tem je skupina eksplodirala s skladbo Counterweight, nato pa še z eno brutalno noviteto Land of the Upright Ones. HSB so s svojim zvokom in death metalskim riffi v stilu Bolt Thrower ter melodičnimi v stilu starega švedskega death metala pokazali moč, ki bi jo lahko opisali, kot da je šla čez dvorano tankovska pehota. V tem stilu se je nadaljevalo s skladbami Omen, Fallen ter Combat, ki vsebuje tudi industrial vložek. Vseskozi je skupina podajala razne projekcije, ki so poudarjale njihovo mišljenje in družbeno-politično kritiko na sistem, v katerem živimo. Za tem je sledil premor, na projekcijah pa so se pojavili govori mornarjev, ki se borijo na ladji Sea Shepherd, ki se bori proti ladjam, ki se ukvarjajo s kitolovom. Po govorih mornarjev se je na projekcijah prikazala ladja Sea Shepherd, skupina pa je pričela z igranjem skladbe Hunters Will Be Hunted, ki premore tipično HSB udarnost, po drugi strani pa ji vsa melodičnost in klaviature dajejo neverjetno epsko konotacijo. Težko je reči, da so HSB s to skladbo dosegli sam vrhunec koncerta, a z vsemi projekcijami, močnim zvokom so dokazali, da lahko v živo določena skladba izpade mnogo boljše kot na albumu, s čimer je treba poudariti, da koncert HSB ima svoj čar, četudi jih vidiš že petič.
S Hunter Will Be Hunted so HSB po svoje pokazali vse; udarnost, melodičnost, močno ritem sekcijo ter izrazit vokal, ki se je dopolnjeval tudi s strani kitarista, ki je skrbel med drugim za kitarske melodije. A v samem izboru skladb je manjkalo še nekaj poslastic. S skladbo Behind the Wall of Silence so prebudili malce nostalgije, namreč drugi album Whatever It May Take je zadnja leta precej v ozadju. Tu bi se lahko skupini očitalo, da izbor skladb ni bil najbolj ustrezen, a pri mnogih imajo dandanes prednost bolj novejši albumi. Moment, ki se je nedvomno čakal, je bil sledeč: »Words, this words of freedom! A bequest, never to be silenced!« Gre za skladbo The Weapon They Fear, s katero so HSB dobili večjo prepoznavnost. Album Antigone je za skupino najpomembnejši mejnik v karieri. Ne samo, da so pristali na večji založbi, temveč tudi skladbe tudi sama glasba je postala boljša na področju produkcije in dinamike. Za Antigone so HSB po svoje stagnirali, namreč ponujene skladbe na koncertu, kot so Of No Avail, Tresspassing the Shores of Your World niso tako pritegnile. Je pa zato pritegnila skladba Endzeit, ki jo je skupina odigrala po premoru, ki se je prekinil z nežnim klavirskim introm, nato pa je skupina eksplodirala, publika pa je skupaj s pevcem Marcusom Bischoffom zakričala:
»nothing, just nothing
nothing will wipe this heart out
and no one, just no one will break this frontline
We are, we are, we are the fighting ones
We are, we are the, we are the final resistance!«
Lahko bi se reklo, da so HSB tu malce klišejski s preprostimi »sing-along« teksti, kot npr. kakšne hardcore skupine, Soulfly ali Machine Head. A sporočilo HSB je jasno in močno. Vsekakor pa je presenetljivo, da je odigrana tudi kakšna priredba. Kot prva je bila ponujena melodična Black Tears od Edge of Sanity, kot drugi pa je bila na sporedu Not My God (Hate Squad), ki obiskovalca prav prisili v vrtenje lasišča na podlagi močne ritem sekcije ter dvojne bas pedalke. Za zaključek je skupina odigrala še Voice of the Voiceless, pri katerem je mnogokrat izveden wall of death, a žal v nabiti dvorani tokrat te možnosti ni bilo. Za tem pa so HSB svoj dolg repertoar zaključili zaradi neprimernega obnašanja publike, ki je rezultiralo v metanju piva na oder, kar je vsekakor nespoštljivo do skupine. Pa tudi sama publika, ki ni marala skupine je protestirala z vpitjem svojega najljubšega benda namesto, da bi preprosta odšla ven ali za šank. Tako je na žalost izostala zaključna skladba, ki je vsekakor zabavna, namreč gre za skladbo Valhalla, priredbo Blind Guardian, ki z zvokom HSB zveni zelo zanimivo.
Dvorana Orpheum je bila priča odličnemu naboru skupin, vsaka je po svoje izstopala, a na koncu je kljub nestrinjanju nekaterih izpadlo, da so zmagovalci večera bili le Heaven Shall Burn. Nedvomno se lahko na podlagi tega koncerta potrdi, da bodo HSB prepričali tudi na Metaldays 2014.
na vrh