Kaj je pritegnilo mnoge fane iz sosednjih držav Avstrije in avstrijce same, da se zberejo na enem samem mestu? Nič drugega kot 3 titani glasbene death/metal core industrije, ki glasijo na imena: Suicide Silence, As I Lay Dying in Heaven Shall Burn. Ti so zbrali večglavo množico, katere število je bilo štiri mestno. A večje kot je število, več čas je trajalo, da se je prišlo v dvorano.
Ob prvem vstopu v halo smo videli line-up bandov in vedeli smo da moramo pohiteti v dvorano, kajti Suicide Silence so začeli dokaj zgodaj. Množica je bila zbrana in tema se je spustila. Ob prihodu SS glasbenikov so ljudje začeli vreščati, kot da bi bili na koncertu Elvisa Presleyja v 50ih. A to je bil samo začetek. Iz strani odra pa do sredine se je primajala potetovirana prikaza imenovana Mitch Lucker. Ob njegov prihodu pa se je množici dobesedno odtrgalo. Mitch je začel s svojim znamenitim phoenix-shall-fly-again mahanjem in bi skoraj celo poletel nad nas. A ko je vedel da bo kmalu pričel s svojo vlogo, je z nogo udaril ob tla in začel na ves glas kričati besede komada Wake Up. Kot je Mitch vreščal, so vreščale tudi ponorele mladoletne navdušenke tega kalifornijskega slavčka. Fant je od sebe dal vse, kar vse screama tiče. Growl mu je delal težave v preteklosti in mu jih dela še zdaj. Ta faktor sicer lahko malo zanemarimo, kajti vsi smo tako ali tako vajeni samo SS screama, ki se je pa več kot izkazal na odru. Nekateri bodo rekli da fantje nimajo talenta ter da frontman nima vokala. Tu se motijo. Kaj vam pove, ko vokalist drži mikrofon pol metra stran od obraza, kriči in se ga kljub odmaknjenemu mikrofonu sliši tako naglas da začne že piskati v ušesih? To vam/nam pove, da človek zna spraviti glas iz sebe. A ko je postalo že vse lepo in zabavno, je Mitch napovedal zadnji komad in smo vedeli da bo zabave kmalu konec...vsaj za pol ure.
In tako so SSovci svoje odigrali in gruča preluknjanih ušes in polikanih las je, po domače rečeno, navalila ven po pijačo in cigarete. Tisti ki si niso privoščili cigaretne pavze pa so pozorno gledali naokoli, če bodo le srečali koga iz banda, da bi se slikali z njim/i. Zopet ostali, ki niso delali nič od tega, so se zgrnili na kotiček z merchandiseom in podarjali svoje evre v zameno za poslikan bombaž, ki je bolj znan pod izrazom majica ali t-shirt.
Čas je tekel, nič ni rekel in že je bil čas za pionirje modernega metalcorea, As I Lay Dying. Ob vstopu v dvorano je bilo množice še enkrat več kot na Suicide Silence in vsi so nestrpno čakali svoje heroje. Opazno je bilo tudi, da so imeli svoj poseben oder za bobnarja, ki je bil dvignjen nad raven celega banda. Ni trajalo dolgo, da so prišli na oder in začeli z melodičnim nažiganjem. Kmalu zatem je prišel tudi frontman Tim Lambesis, ki je prijel za mikrofon in začel s dretjem. A kot smo vajeni njegovega močnega glasu, tu ni bilo slišati skoraj nič. Ker je mislil, da je napaka v mikrofonu je vzel kitaristovega, čigar stojalo za mikrofon je zalučal v množico. To ni nihče pričakoval od njega in v tistem trenutku je izpadel kot nek razvajeni rockstar, ki misli da si lahko privošči vse. Ni manjakalo tudi polivanja z vodo. Ubogi fotografi so očitno morali dobro paziti na svojo opremo. Ko je zopet prišel čas da izusti par besed, se je zgodila ista stvar. Nič se ga ni slišalo, medtem ko pa je basist Josh Gilbert pel brez kakršnih koli problemov. Nekje na sredini koncerta je celo začel glas prihajati od Tima in to je bil napredek, ki pa nažalost ni dolgo trajal. Tako je torej potekal ves AILD koncert, kar pa ni zmotilo fanov, saj so se tolažili s tem, da pa so vsaj inštrumentalisti dobro opravili svoje delo.
Kot je že rutina, je zopet bil čas za odhod na odmor. A tokrat se niso vsi zgrnili ven, kajti večina jih je čakala zvezde večera - Heaven Shall Burn. Pavza je le pavza in bili smo potrebni kake pitne tekočine, da si navlažimo ustno votlino ter da se malo ohladimo. Kljub klimi je bilo vroče kot pri samem padlem angelu doma. A vročina nas ni zmotila, da bi uživali še na zadnjem bandu tega večera.
Ko se je večglava publika začela vračati v dvorano, smo vedeli za kaj je čas. Luči so se ugasnile in prižgala se je projekcja, ki je prikazovala kljukasti križ na vrhu Reichstaga. Ljudje, ki niso bili seznanjeni z ideologijo HSBjov, so pomislili da gre za neko nacistično propagando. A kaj kmalu so spremenili mnenje, ko so fantje prišli na oder in poprijeli za glasbila. Ob prvem udarcu na boben in prvem kitarskem rifu, ki je bil zelo eksploziven je na projekciji kazalo tudi eksplozijo in uničenje prej omenjenega simbola. Vokalist Marcus Bischoff je pritekel na oder in poln entuziazma začel s screamanjem. Nekaterim, že očitno vinjenim, ljudem njihova glasba ni bila po godu in so začeli metati napol prazne kozarce proti odru. To fantov ni zmotilo in so žgali še naprej. Ko so pričeli z drugim komadom po vrsti - The Omen, se je publiki odtrgalo. Kot je Marcus screamal, so screamali tudi fani. Očitno je bilo videti nasmeške Marcusovih sobendašov, ki so prav tako kot fani, tudi sami uživali. Da pa na si samo The Omen požel vse slave so odigrali vse svoje uspešnice, ki so znane vsem metalcoreašom. To pomeni, da se je žgalo vse od Endzeit, Voice of the Voiceless pa do Black Tears, ki je mnogim boljši od originala, ki so ga včasih izvajali švedi Edge Of Sanity. A vsaka dobra stvar ne traja dolgo in tako so tudi Heaven Shall Burn počasi končali in s hvaležnimi nasmeški pomahali publiki in odšli v zaodrje.
Skratka...konec dober, vse dobro. Pot na ta spektakel se je več kot samo splačala. Večno bo ostala zapisana kot lep spomin, ki ga bomo lahko pripovedovali svojim bližnjim, prijateljem in čez čas, tudi svojim potomcem. Viva la musica metal & core. In kot bi rekli fantje - Heaven Shall Burn, ki so nam popestrili življenje: ''In this dying world we are the final resistance!''.
fotografije: Tjaša Saje
na vrh