Joe Satriani, neuničljivi kitarski heroj, ki je lanskega novembra v okviru svoje turneje "Black Swans And Wormhole Wizards" odigral tudi nastop v ljubljanski Hali Tivoli, se je v letošnjem poletju vrnil na staro evropsko celino za vsega dva koncertna nastopa. In eden od njiju je bil lociran v italijanskem obmejnem mestu Tarvisio (po slovensko Trbiž), streljaj stran od tromeje pri Ratečah. Tisti, ki hodite gledat smučarske skoke v dolino pod Poncami, boste že vedeli, kam merim.
Satch je to pot priletel v Evropo dan pred nastopom iz San Francisca in se nastanil v hotelu Slon sredi Ljubljane, kamor se je po koncertu tudi vrnil. Očitno se mu je slovenska prestolnica dodobra zapisala v srce po lepih spominih v preteklih koncertnih avanturah in doživljajih. Joejeva kompanija se je pripeljala na prizorišče Palazzeto dello sport malo preko osme zvečer kar s kombijem, ki jih je dostavil na enega od "skrivnih" prehodov v notranjost trbiškega športnega templja. Zaradi slabega vremena, ki se vije v zadnjih dneh letošnjega julija, je bil koncert zadnji hip prestavljen z mestnega trga v športno dvorano.
Ura je pol devetih, dvorana pa zeva praznino. Morda 300 ljudi vsega skupaj. Najbolj zagreti so komaj zapolnili pet prednjih vrst, medtem ko so ostali še veselo kramljali ob svojih "skodelicah" piva. Skodelica je to pot dobrodošel termin za splošno znano izkustvo silno skromnih odmerkov piva, naročenega v Italiji.
Joe je to pot prišel na koncert v nizkoproračunski izvedbi s skrajšanim repertoarjem in brez kitarista Galena Hansona v postavi. Tako ga je na odru spremljal le trojec Allen Whitman (bas kitara), Jeff Campitelli (bobni) in Mike Keneally (klaviature). Zasedba je stopila na oder deset minut kasneje kot je bilo uradno naznanjeno. Torej pet minut pred pol deseto zvečer. Kakih 500 obiskovalcev se prebudi, ko jim kvartet pomaha z odra in že se pričnemo veselo gugati ob zvokih otvoritvene Ice 9. Repertoar je bil podoben tistemu, ki smo ga užili v Ljubljani novembra, s to razliko, da je bil za 20 minut krajši. Silno lepo popestritev s klasiko Hordes Of Locusts nasledi splošno občudovana in čislana Flying In A Blue Dream, potem pa se fantje skozi Light Years Away naposled dotaknejo predstavitve najnovejšega studijskega albuma.
Satriani, ki je pred manj kot dvema tednoma pred prihodom v Trbiž dopolnil zglednih 55 let, seveda le - teh nikakor ne izkazuje na odru. Morda 35. Resno. Po pobalinski opravi, po skoraj ničnem številu gubic, nekaj jih seveda skrivajo njegova "rally" očalca, glavnino tega večno mladostnega občutka pri njem pa doprinaša samo vedenje glasbenika na odru. Od gestikulacij, poskočnosti, načina komunikacije s publiko, ki v hipu premosti vse bariere, saj Joe deluje neverjetno prizemeljeno, niti za hip vzvišeno in kot tak obče dostopna odrska figura. Z neusahljivo suverenostjo in vseskozi jasnim fokusom poganja svoj znameniti teater v šov polnega zabavljaštva.
In publika? V vsem navdušena. Satrianija imajo vsi radi. Ker deluje preprosto, obenem pa je njegova glasba, ki je v drugi polovici osemdesetih zanetila veliko revolucijo kitarskega rocka, visoko poslušljiva in hitro razumljiva, saj ne prenaša posebno deviantnih avantur v svet glasbenega preizkušanja. Joe je preverjen obrtnik. Njegova glasba je definirana že vrsto let in mož ne ustvarja potresnih sunkov nove glasbene revolucije z novimi studijskimi dosežki, pač pa pridno neguje svoje zvesto občinstvo, da je to vselej dobro nahranjeno in zadovoljeno, ko izide novi album njihovega kitarskega heroja. Tudi to pot je kvartet zapustil prizorišče v znamenju ekstatičnega razpoloženja, polnega pozitivnih energetskih vibracij velikega navdušenja in odobravanja do lika in dela njihovega kitarskega šampiona.
V nagovorih silno prijazni glasbenik je kljub temu izkazal nekaj več profesionalne rutine ter zadržanosti kot v Ljubljani novembra, saj je bil v nagovorih za malenkost manj zgovoren.
Sicer pa v skladu s pričakovanji v vsem magičen večer. Satriani z ekipo ne zataji. Odveč je skoraj načenjati debato, pa vseeno si tako prekaljeni instrumentalisti v miže privoščijo duhovite jam dvoboje Takšno, posebej izpostavljeno koncertno zabelo izmed vseh zabel, smo doživeli prav ob koncu regularnega dela, ko je Satriani sprva odigral verzijo svojega znamenitega hita Always With Me, Always With You, po dveh minutah igre v regularni maniri približka studijskega izvirnika. Ko je že izgledalo, da bo kvartet zaključil točko, pa se je ta šele korenito razmahnila v fenomenalen jam, kjer je kvartet zajadral v glavni motiv With A Little Help From My Friends in sta si Keneally in Satch izmenjala nekaj duhovitih kombinacij solističnih ročnih spretnosti. Skladba je ob koncu v dolžino namerila deset minut izredne zabave. Sicer pa so odjeknile na odru tudi novejše Dream Song, Premonition, God Is Crying ter obvezne vragolije, ki so ustoličile Satrianija že davno, kot The Mystical Potato Head Groove Thing, pa Satch Boogie, svoje mesto v repertoarju je znova našla Supercolossal, pa Why in War. Zasedba je sklenila koncert s pričakovanim rajcanjem Crowd Chant ter klasiko Summer Song.
Prizorišče je služilo kot evakuacijska točka v primeru neugodnih vremenskih razmer. In vmes je padla ploha, tako da se je poteza prestavitve koncerta v zaprti prostor v tem oziru z gotovostjo obrestovala. Je pa koncert v tem oziru nekoliko izgubil na bohotnejšem šov teatru. Zlasti v tem oziru, ker je bil oder v dvorani precej manjši in nižji, skromnejša je bila tudi odrska osvetlitev. Reflektorji so bili postavljeni precej nižje v primerjavi z glavnim odrom, ki stoji na mestnem trgu, kjer bi se moral sprva zgoditi koncert.
Tudi glede zvočnih karakteristik dvorana nima najboljše akustike. Zlasti so nesrečno šumele in bile žrtve splošne zvočne difuzije prve štiri skladbe, dokler niso zvoka kanček naravnali. Zato je bilo priporočljivo stati bolj spredaj v množici, prav tako bi lahko organizator deloma saniral slabše razmere glede akustike v dvorani, v kolikor bi si omislil prostrano zaveso, ki bi jo lahko razprostrl v ozadju odra s stropa za Campitellijevimi bobni. Kakorkoli, najti si moral pravi "sweet point" in reč je bila povsem okej.
V končnem seštevku je tudi ta nastop potrdil, da ostaja Joe Satriani s svojo vrhunsko spremljevalno ekipo še naprej koncertna atrakcija številka ena, ki te napolni s fluksem pozitivne energije, krepostno popelje v hipnotični svet izjemnih kitarskih vragolij. Ta svet je vseskozi skrbno negovan z malho zdravega in iskrivega - igrivo burkaškega vzdušja, kjer glasbeniki ne pozabijo tudi iz sebe briti norcev, tu pa je tudi seveda hudomušni ščepec sočne spontanosti in nepredvidljivosti, ki dodaja tisto prepomembno začimbo k polnosti okusa unikatne "Joe Satriani teater" kitarske jurišnice (in norišnice)!
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh