Redko ima bend, ki nima materiala za več kot dobro uro, samostojen koncert. Še posebej, če je to na malo večjem prizorišču, kot je to Gala Hala. Ampak zadeva pri vsem tem je, da si Repetitorji to zaslužijo. Več kot zaslužijo. Že leta nonstop nastopajo po vseh (šestih) prizoriščih v Sloveniji, ki vzemajo tovrstne bende na svoje sicer raznolike odre. Ustvarili so si odličen, zvest in dokaj velik fandom ne le pri nas, ampak po celotni jugovzhodni Evropi, zato je bilo jasno, da bo ljudi v Gali Hali več kot dovolj. In res je bilo – nismo bili ravno kot sardele, je bilo pa več ali manj polno.
Koncert se je, čisto »Metelkova-style«, začel dobro uro kasneje od napovedane ure. Mogoče se je tudi zato nabralo toliko ljudi. Koncert je bil sicer namenjen predstavitvi nove plate benda »Dobrodošli na okean« (RockLine recenzijo lahko preberete TUKAJ), vendar smo več ali manj vse te komade itak v takšni ali drugačni obliki že slišali, čeprav morda ne v njihovi končni, studijski obliki. Pa ne, da so na odru takšni kot na albumu. Takšne energije se enostavno ne da prenesti na plošček, pa čeprav je Repetitorjem to zelo dobro uspelo. Dejstvo pač je, da se bistvo Repetitorjev razodene šele na odru, pred mikrofoni, z navitimi ojačevalci, s skoki med množico, s špricanjem potu po prvih vrstah in delanju najbolj zabavnih (in vsesplošno carskih) obraznih mimik sploh.
Koncerti Repetitorjev so morda več ali manj vedno enaki. Predvsem enako dobri. Z več ali manj enako energijo. Dobra ura materiala je še vedno dobra ura materiala. Vendar se Repetitorji od mnogih razlikujejo v tem, da je vsak koncert popolnoma novo doživetje. Nov izbruh energije. Dejansko je do neke mere vsak koncert neponovljiv, pa čeprav na nek način zelo podoben prejšnjemu in naslednjemu. En mali delček k temu pripomore tudi element improvizacije v njihovi glasbi, ki se sicer ne pojavlja ravno prepogosto, ampak dovolj, da je opazen.
K celotnemu nastopu, imidžu in bistvu benda pripomore tudi sama sestava zasedbe – predvsem bobnarka, ki verjetno najbolje paše v okvir tistega opisa o »delanju najbolj zabavnih (in vsesplošno carskih) obraznih mimik sploh«. Tudi tokrat z le-temi ni zaostajala – vsako plesoče telo in »headbangano« glavo je prav zaradi nje večkrat spremljal nasmeh. Tudi basistka ima sicer tisto nekaj več, kot pač vse basistke v tovrstnih bendih – nekaj, kar pač tipi ne premorejo. Morda je to nekakšen »stereotip«, ki se je iz 80. let prejšnjega stoletja pretvoril v nekakšno scensko zavest, ampak basistke so pač zakon.
Folku je seveda, po pričakovanjih, totalno dogajalo. V prvih vrstah najbolj celo N'Toku, ki si je kupil tudi Repetitor majico (če smo lahko malo tračarski). Fora je predvsem, da imajo Repetitorji že tako »izdelan« nastop (ki sicer ni izdelan, gre pa pač za izkušnje in občutek za igranje glasbe), da točno vedo, kdaj začeti stopnjevati močneje, kdaj dinamiko spraviti na tak ali drugačen nivo; Boris Vlastelica pač točno ve, kdaj skočiti z odra, kdaj počiti struno, kdaj se poigrati s feedbackom in vpeljati noise element med komade. Njegova interpretacija besedil v živo je, jasno, čisto nora. Vživeta, iskrena, čustvena, močna. Težko se je ne poistovetiti z njim. Četudi se ne ve točno, kam včasih meri z besedilom, če nas osebna interpretacija zapusti, se lahko poistovetimo z njim. Četudi ne velja nekaj točno za nas, se vsaj hočemo poistovetiti z njim. Ni tista tipična karizma, tista persona, ki bi takoj ob prihodu na oder zasijala, ampak poseduje tisto nekaj več, tisto, kar ga naredi »alternativnega« frontmena.
Kdor prvič obišče koncert Repetitorjev in ne ve točno, kaj naj pričakuje (kljub temu, da mu vsak prijatelj reče, da so njihovi koncerti nori), je presenečen. Kdor petič obišče koncert in ve, da bo koncert nor, da je vsak njihov koncert fantastičen, je presenečen. Seveda popolnoma pozitivno. Repetitorji so pač bend odrov, bend publike – pa ne zato, ker delajo glasbo, kjer imajo v mislih želje publike, temveč zato, ker njihova glasba ustvari željo v publiki po vedno in vedno več.
na vrh