Ne vem, morda se motim in dejansko prihajam v fazo staranja, ko se začne lahko vsak opis dogodka s primerjavo »ko sem bil pa jaz star toliko ...«, a mislim, da je tudi tokrat takšna uvertura v »največji nočni izpit v življenju študentarije« - mislim seveda na dogodek z imenom Bruc 2013, ki me je spomnil na sedaj že precej daljno leto 1996, ko sem v študentske klopi sedel sam in sem bil deležen iniciacije v svet študentskih let s konkretnim dogodjem podobnega imena. In kakšna je razlika med puhobradimi mladinci danes ter pred, ufff, ne bi štel koliko leti? Predvsem v tem, da v času internetne zasičenosti informacija hitreje pride do pravih ušes in oči in bi človek pričakoval, da bi bilo zabave danes že(l)jne mladine na prizoriščih precej več kot pred leti, v moji dobi kamene dobe, ko smo pač posegli po letaku ter se odkolovratili na kraj, kjer se je obetala zabava. Pred leti je bilo ljudi na tovrstnih dogodkih več – od 10 tisoč pa malce čez, iz leta v leto pa je trend recesije ter upada tako števila obiskovalcev kot tudi števila odrov in nastopajočih moč opaziti domala vsepovsod, na brucovanjih pa toliko bolj. Manj je indijanskih posvetov mladih in malo mlajših ob litru najcenejšega vina ali piva na javnih površinah. Manj je smeha in optimizma. Manj je tiste gonilne energije, zaradi katere bi človek upal, da ko bo svet prešel v roke mlajšim rodovom, bo premik na bolje morda le izvedljiv. Nočem razbijati iluzij, a del tega predvidljivega toka dogajanja in misli je bil tudi letošnji poskus pobega daleč proč od skrbi, dogodek, ki bi ga morala kronati svečana prisega mladih fantov in deklet, ki so v jabolko visokošolskega izobraževanja šele ugriznili ter ga komaj načeli. Razlog je morebiti potrebno iskati v kar konkretni vstopnini (sedem evrov v predprodaji in dvanajst evrov na dan novembrskega odklopa na Gospodarcu), ki pa je za marsikateri žep dandanes odločno preveč. Obljubljenih glasbenih potešitev je bilo napovedanih na dveh odrih več. Na manjšem odru so svoj odmerek za ljubitelje sintetičnih zvokov ter plesa obljubljali DJ-ji, mojstri mešalk in gramofonov, kot so Gramophonedzie, Sharkastique Tunes alias Shark, Jaka & Sylvain, Angel Anx, Alex Cvetkov in Daniel Greenx, na glavnem odru zloglasne Kocke pa so svoj odmerek bolj organske zabave zagotavljali Preprosto Črni, Da Phenomena, hitrojezični mojster Trkaj, nato za žur vedno pripravni Big Foot Mama, pa dolenjski poeti širnih emocij Dan D, neuničljivi Pero Lovšin in Španski Borci, za konec pa še bend, ki vas spomni na reklamo za POP TV, zasedba Muff. Razlogov za odhod v hlad novembrske noči je bil torej za vse, ki jih ne omejuje delovni urnik, praznina denarnice, pomanjkanje časa ali družinske obveznosti, dovolj, iz same radovednosti ter želje po empiričnem preverjanju dejstev, ali je res, da se danes še da zabavati in biti sproščen ter srečen, pa je svoj korak proti Gospodarskem razstavišču uperila tudi ekipa našega portala.
Ob pol devetih, ko naj bi se zabava začela, je bilo pododrje Kocke popolnoma prazno, pod deskami, nad katerimi so se v ozadju bleščali reklamni oglasi pokroviteljev brucovanja pa je vel čuden občutek, da bo vse skupaj namesto spektakla bližje pojmu žalostne procesije redkih treznih in številnih opitih mladincev in mladink, kar bi znalo zbiti motivacijo tudi odrskim umetnikom, nastopajočim s kilometrino, ki so bili na oder poklicani zato, da zabavajo in razveselijo narod. Urnikov se je potrebno držati, tako so ob domala popolnoma točni uri, ob pol devetih, je kot prva zasedla oder pred popolnoma prazno dvorano (razen če med publiko ne štejete bara, tonskega mojstra in treh predstavnikov sedme sile) stopila mlada in z dobro glasbo okužena zasedba Štajercev (in ene brhke Štajerke), ki sliši na ime Preprosto črni. Mlada zasedba, ki v svoj spekter glasbe vpleta elemente soula, funka, popa, starega rocka, mi je bila poprej popolnoma neznana, popolni pododrski vakuum pa peterca ni spravil na kolena. Kemija med igrivimi džezi klaviaturami Pavleta Fužirja, kot veter lahkotnimi ritmičnimi sprehodi basa Jureta Kladnika ter bobnov Luke Veneka, kitarskih vstavkov malce manj slišanega Nejca Robide, katere pika na i je dominantna dama, glasbena amazonka Lucija Fužir, ki podpira več kot tri zidove konstrukcije zvoka zasedbe. Zvenijo uigrano in dobro podkovano, med konture Nece Falk (verjetno zavoljo Lucijine močne glasovne preglasitve duhamorne depresive z zvonkim vokalom in dobrim smislom za humor in ples) pa se vplete tudi plast črnske črnine Elle Fitzgerald, Ike in Tine raskavosti, vrh katerega se preliva še kaj tujerodnega. Poleg avtorskih skladb, ki zvenijo na svoj simpatični emocionalni način tako domače blizu, v spomin pa se ne vžgejo najbolj na prvi posluh, so z odra zazveneli izzivi za SAZAS, kot so skladba iz filma Babica gre na jug I Want All Of You, pa vedno dobrodošli Ray Charles, Tracy Chapman, najbolj pa energijo v praznem avditoriju dvigne dobro in kvalitetno izvedena različica skladbe Mr. Cabdriver, ki jo je dodobra začinjeno v svet lansiral Lenny Kravitz. Ostali prebliski pozitive, luči in topline, ljubezni in sreče so bili sicer, sarkastično rečeno, namenjeni nevidnim množicam, ki so se pod odrom kar trle (če verjamete). Škoda, saj so Preprosto črni povsem simpatičen bend, ki vas ne bi zamoril, potrebuje pa še malce časa, da v svoj kompendij zvoka vtke kaj več umazanije, raskavosti, žmohta, ki jo potrebuje tudi pop rock namenjen bolj zahtevni publiki. Naučena šolska metrika je sicer korektna in dosledna, glasba odigrana na nivoju, manjka pa iskrica strasti, zaradi katere bi lahko rekel, da sem spevom ljubezni podlegel tudi sam.
Nadaljevanja se zaradi osebnih, ne vem kdaj prikradenih predsodkov, nisem kaj prida veselil. Da Phenomena so mi ostali v spominu kot ime, ki obeta zgolj pop glasbo, pa malce hlinjenega rastafarjanstva in množico napevov, ki sem jih bil sit že z radijskih valov, a se je izkazalo, da se lahko v petih letih odsotnosti zgodi marsikaj ključnega in za všečnost nujnih stvari. Dvojec kitare Mate Brodarja in basa Anžeta Langusa Petrovića, dveh osnovnih stebrov zasedbe, je medse sprejel tretjega člana, Jureta Rozmana, ki je med pavzo in pripravo na štart koncerta sedel za bobne, se pripravil in s stoodstotno natančnostjo podkrepil bolj masivni tandem Brojevega strata in Anžetovega jazz basa. Udarni zvoki bolj umazanega funka, bolj konkretni ritmiki skladbe Pelji me privabijo pod oder več radovednih glav, razen rahlega pritrkavanja z nogami ter zadržanega sledenja paraboli kvalitetno odigrane glasbe, ki jo Anže pospremi z malce sarkastičnimi zajedljivimi opazkami na račun »gneče« v dvorani. Da Phenomena zvenijo v živo bolj udarno kot pri res skrajno spoliranih radijskih različicah skladb o ljubezni, ki kar puhtijo od precej linearnih in konkretno izrabljenih standardov sanjavosti, pa osladnih rim, a kaj hočete – to se prodaja. Fantje pa so poleg vsega po duši funkersko umazani ter popacani z dimom reggae glasbe in Haile Selassija (kolikor z jamajško noto resonira Sting in njegovi Police), vmes pa je prostora tako za plesnost Jamiroquaia in Princea, kot tudi za udarno ska noto Rancidov s Hendrixovimi primesmi. Da Phenomena so kvalitetni glasbeniki, ki zmorejo iz svojih src iztisniti še kaj več kot povprečno radio friendly vižnost, krasna umazanija pa ob jeku in odmevu zvočno katastrofalne Kocke ne pride povsem do razpoznavnosti. Krasna asociativna zvočna navezava na Kravitza s skladbo Do sonca je po parih interludih in funkoidno podaljšano različico skladbe Punce in fantje, kjer Bro spremeni besedilo primerno obisku, nadgrajen s punkoidno navihano skladbo Nočem te nazaj, ki zveni tokrat bolj ostro in brezkompromisno, Da Phenomena pa pridobivajo vsaj na moji strani pike z umazanim zvokom bolj kot z bleščečim kičem res diabetičnega popa. Obliž na dušo so tako nedvomno izleti v neznano z božajočimi ritmi skladbe Walking On The Moon od legendarnih The Police, še bolj pa z zdrsom v Hendrixovo sanjavost obdobja plate Are You Expirienced ali Axis Bold As Love, na koncu pa še odmerek sladkih devetdesetih s skladbo Timebomb legendarnih ska punkerjev Rancid, zaradi katerih Da Phenomena ne izzvenijo ceneno in obešujoče se na bolj eminentna imena iz druge strani luže, temveč bolj kot možje, ki premorejo pod svojim površjem še več moči, kot so jo bili pripravljeni doslej razkriti. Nato pa finale na bolj popoiden način s skladbo Pejdap. Vse gre lahko le navzgor, če pa plesa doslej ni bilo, počakajte nadaljevanje!
Kot največje presenečenje, kar se žura in inteligentnosti besedil tiče, je bil mladi hitrojezični 30-letni wunderkind slovenskega rapa – neuničljivi in nikomur pokorni Trkaj, ki je pred oder zbral kar konkretno maso ljudi. Rok je tokrat oder delil z dvema mladima dušama, ki vesta, kako se streže dobro godbo. Uvodni Fantom iz opere je najavil teatralično vrnitev po treh letih odsotnosti, zgolj peščica ljudi namesto pričakovane nepregledne mase obiskovalcev pa je lahko občutila kinetično energijo pogona, ki ga v osnovi sestavljata dinamični in mikrofona ter nastopa vajeni Trkaj ter DJ Dey za turntabli, ko pa je na oder s kapuco na glavi pristopila še mlada pevka z mogočnim sopranom, doslej za marsikoga prvič čutena in slišana Patricija Selan, je bil jeziček na tehtnici kvalitete postavljen dve ali tri ravni višje na lestvici pričakovanj. Trkaj obvlada množico, še bolj pa zna potrkati, imenu primerno, na dušo in zavest zbranih, z ugotovitvijo, da časi niso najbolj rožnati za nikogar ter da bo potrebno bolj učinkovito in dejavno stopiti skupaj ter premakniti svet z mrtve točke. »Pozdrav pozitivni energiji, ki je med nami, pa čeprav samo v kozarcu,« je svojo kritiko nerazumnemu eskapizmu pred resničnostjo lepo izstavil mladi raperski prvak v freestylu, nakar smo lahko samo vdihnili in izdihnili z naelektrenostjo skladbe Dihi z mano nabiti zrak, po Unicefovo angažirani skladbi Some Of Them (slednjo je Trkaj posnel z malo četo slovenskih nadarjenih stihoklepov, del katerih so bili tudi Zlatko, King, B Fine, T-Set ...), nato pa je v Gospodarcu zadonel zimzeleni spev o ljubljanskih zafnanih afnah, Ljubljančanke. Trkaj nima dlake na jeziku in parkira kritiko ravno pravnim naslovnicam ter naslovnikom, ker pa je paritveni obred brez novega Audija ali kakšnega avta ter ne kripe itak domala nemogoč pri Ljubljančankah, je bil na mestu tudi Nov avto. Krasni groove se nadaljuje s skladbo Vse kar mam. »Vse kar imam je moja muzka, moja čustva prelita na papir,« izpoveduje sezuti Trkaj, ki je upravičeno sezul marsikoga, ki je prišel na Bruca bolj po odmerek maliganov in rocka, dobil pa malce inteligentne rabe slovenščine. Svet je moj, nato pa Pleš in dotakni Nirvano, vsaj z interludom, vmes pa dokaz miselne in zvočne nadvlade ljubljanskega mrtvila in stanja istosti z dobro podporo mlade Patricije in krasno navdihnjenega Deya, na vrhu vsega pa s trdnim stikom jezika in glasilk na membrano mikrofona izjemni Rok. Mladi orator pozitive in miselne revolucije je letos izdal ploščo Vse je OK, ki pa je mladenič ne ponuja v klasični obliki založniškega plesa po korporativnih pravilih, temveč jo namerava Rok financirati po principu prostovoljnih donacij fanov. Smelo in udarno, obenem pa človeka resnično zanima, koliko donacij in dejanskih sredstev bo nadarjeni umetnik dejansko prejel na svoj mail ([email protected]). Po izzvenu Armstrongove hvalnice svetu What A Wonderful World Trkaj oder zapusti, Gospodarc pa se po kratki in neprepričljivi glasbeni igrici treh mladenk in enega mladeniča, ki bi morali za pot do Budimpešte s Collegiumom zapeti le refren kake izmed skladb nastopajočih ta večer, razen dveh bednih različic Črnega tulipana, pa Vode od Dan D pa mi v spominu ne ostane nič konkretno povezanega s samim pojmom spevnosti naslednjih nastopajočih, kar pa je stvar osebnega pogleda, seveda.
Mularija na maliganih potrebuje malce materinske nege velikonoge mame, to pa sleherno leto, zato ne čudi, da se je pri najavi nastopa zasedbe Big Foot Mama, ki na brucovanju nastopa res vsako leto, dvorana napolnila do domala zadnjega kotička, mulci in mule pa so začeli prav po goveje polniti tudi prve vrste avditorija in se pri tem niso ozirali na dejstvo, ali kdo pred njimi stoji ali ne. Ljubljanski veterani dobro podprtega žur rocka so koncert začeli s skladbo, ki bi bila lahko pomenljiva – Slab spomin, a senilnosti od falange, ki jo sestavljajo poleg neuničljivega Gregorja Skočirja še bobnar Jože Habula, dolgolasi Alen Steržaj na basu ter dobro uglašeni kitari v rokah Daniela Gregoriča in nekdanjega branilca Majk, Zorana Čalića. Dvorana od odmeva in stika BFM zvokov z ušesnimi bobniči ni mirovala, množica pa je, kot se to pri BFM tudi počne, zvezdnikom jedla z roke. In slednji so netili Iskre, koketirali z Malo nimfomanko, si sneli Oklep ter priznali dejstvo, da so marsikaj, kot pravi Gregor, pa sam Nor sigurno ne more biti ... Big Footi imajo kar precej hitov na tapeti, ob dejstvu, da pa je dvorana prvič pokazala utrip in znake življenja, da je mladež veselo pela ob slehernem tlesku Skočirjevih prstov in da dobre zabave ni manjkalo, je bilo domala pričakovati revolt, če bi se BFM dosledno držali dolžine svojega seta, ki so ga, mimogrede, namenoma podaljšali za več kot pol ure. Tako smo dobili vsaj Užitek na replay, se spomnili starih dobrih časov, ali pa zgolj obudili zbledeli spomin na lanskoletni obisk Križank ali kakšnega od koncertov turneje v podporo plošči Izhod. Manjkalo ni niti Nekaj sladkega, ki je kot pika na i tako dolgem in napornem dnevu, je pa vedno pomembno in Važno da zadane Led s severa. Kot bi Big Footi pisali svoj lastni scenarij in vrteli svoj lastni film, saj si njihovi odrski dominaciji ni drznil upirati ali ugovarjati nihče, po najavi zadnjega komada večera, ki je bil v znamenju rockerjem in metalcem vedno modne črnine (Črn tulipan) pa je bila evforija na vrhuncu, organizatorji pa malce v zadregi, saj sta sledila zgolj dva scenarija – ali bodo ostali krajšali nastope ali pa bo žur trajal do nečloveško poznih (ali zgodnjih) jutranjih ur. Odločili so se za prvo rešitev ...
Po odhodu velikonoge mame je svoj cagavi prisežni govor vsem zaobljubam, da bodo probali skoraj vse, prisegla nova generacija novopečenih študentov. Po hitrem postopku ter vidno živčno so svoje pozicije na odru nato zasedli dolenjski prinašalci morja emocij. Peterec Dolenjcev namerava kmalu izdati novo ploščo, ki pa ne bo izšla prej kot prihodnje leto, možje glasbene postave pa si tokrat namesto naglice jemljejo čas za malce več treznega razmisleka ter izbiro pravih adutov za nadaljevanje zgodbe o uspehu, kar pa za nekatere v dvorani ni bil koncertni nastop na Brucu. Sam sem sicer tokrat na strani zasedbe, saj je bilo soočanje z zvočno sliko dvorane najbližje grozljivki ali pa katastrofični viziji tega, kako se z dobro glasbo in dobrimi glasbeniki ne bi bilo dobro nikoli početi. Nekateri bi jezo izrazili s še več nizko resolucijskega hrupa. Dan D so se z donenjem Kocke spopadli na drugačen, manj bučen način kot predhodniki, tako da je po daljših sanjavih dialogih Tokca z rahlo zredčenim občinstvom sledila a capela skladba Rekli so, že naslednja pa je bila na vrsti uspešna, a tokrat zaradi odmevov ne tako kristalno čista Voda, ki je občinstvo zazibala v bolj umirjeno stanje koncertnega zena. Novomeški kvintet izvrstnih glasbenikov, ki poleg Tomislava Jovanovića – Tokca na vokalu, premore nekdanjega Demolition Groupovca Nikolo Sekulovića na basu, izjemnega senzualista Boštjana Grubarja na klaviaturah, Dušana Obradinoviča – Obro za bobni ter Marka Turka – Tučota na kitari, je sklenil obrate srca umiriti. Upočasnjeni slez sicer dobro, a res počasno izvedenih skladb, kot so, pomenljivo, Počasi, Jutranja, je vmes sledilo malce kitarskega dramila za vse zlepljene modele in modelke. AC/DC so pravi adut (You Shook Me All Night Long je prav fino pasal v kontekst celonočne zabave), Divje Jagode pa prav tako (zakaj vedno ob tem takoj pomislim na skladbo Motori, ki nato zadonijo v prostoru s sugestivno modulacijo izjemnega Turka?). Niet so sicer dobra popotnica Ljubljani, ko pa Dan D v celoto lastnih izjemnih skladb (po Rokah, Mojem problemu, zadnje čase aktualne odklopljencu Googlu je prišel na vrsto že precej postarani, a vedno sladki hit Plešeš ...) Lep dan za smrt, pomislim, da se je v zgodbo vtihotapilo nekaj negativnega in pesimističnega. »V zraku so prepovedane misli, nekdo pozna naše pravo stanje. / A se ti ne zdi, da je vse manj ljudi? / Nevarne igre na meji okusa, izbrani plešejo nad nami. / A se ti ne zdi, da vse manj boli? / Od lokalnega fenomena …« se melanholično sprašujejo Dan D, veliko mladincev in mladink pa je zmatranih od alkohola, od pretirane sreče, evforije, ali pač od pozne ure, začela kloniti pod pritiskom Časa ter so se začeli bolj množično zbirati pred vrati avditorija, po precej kontemplativnem in zenovsko umirjenem vzdušju v dvorani pa se je po principu »kakor so prišli, tako so odšli« začeli obetati bolj bučni časi v družbi Španskih Borcev ter teflonskega Perota.
Predzadnji nastop večera je spremljala le polovica ekipe Rocklinea, ker smo imeli nekateri zavoljo res nehumane pozne ure ob pol treh zjutraj na grbi še jutranje delo za preživetje. Pero Lovšin je, podkrepljen zadnja leta s spremljevalno zasedbo Španski borci, na Brucu že nastopal, po večletnem premoru pa je poleg zadnje plošče Še en krog vrla legenda ljubljanskega punka, obraz in glas Pankrtov, Sokolov in bolj angažiranega revolta sčasoma postal bolj komercialno vezan na stik s preteklostjo, vse prej kot nostalgija pa je mladino tokrat grela dobra atmosfera ter objem alkoholnih hlapov, ki so pod odrom kar dehteli. Ko so češnje cvetele, Čist nor, Hiša nasprot sonca, pa Marija pomagej mi, tudi Bandiera Rossa ne sme manjkati, kakopak, dober žur pa je zagarantiran tako z dobro odrsko predstavo vidno razpoloženega Perota kot tudi zavoljo uigranostjo soldateske glasbenikov, ki ga spremljajo zadnja leta. Po predzadnjem izzvenu trših raskavih vokalov in neuglašenega iskanja prave intonacije, ki je itak Perotov trademark, je nastopil še čas za šprint, foto finiš in zaključek z zadnjo zasedbo s pomenljivim, mehko kosmatim imenom Muff, po četi moških frontmanov pa je svoj šarm pred dobrih 300 obiskovalci predstavila že pred dvema letoma videna postavna pevka Senidah. Ljubljanska zasedba, ki jo seveda povezujete z reklamo za POP TV, ker so s svojim spevnim komadom Naj sije v očeh postali glasbena spremljava reklame za največjo komercialno televizijo na slovenskem. Spevni pop, ki ga poleg brenkajočih podtonov sladke kitare Tadej Koširja, brata frontmana zasedbe Toronto Drug Bust Izaka, nato prav odmerjenega basa Grege Robiča in bobnov Dorianda Grande, pa klavirskih krikov Mihe Goršeta, je tu glavni adut zasedbe mična in kljub pozni uri dobrovoljna ter sveža pevka Senidah, ki z vokali vleče malce na Anastazijo ali Pink. Brez predelav ni šlo tudi tokrat, pred oder pa je tokrat z ženskim, malce zamolklim tonom pevkinega vokala zazvenel Bruno Mars (Locked Out Of Heaven), pa Rudimental (Waiting All Night), Pink (Funhouse), Lady Gafa (Just Dance), Chaka Khan (Ain't Nobody), za sklepno dejanje pa še Kings Of Leon (Use Somebody). Vprašanje ki je, kljub povsem korektni izvedbi, na mestu: zakaj toliko odevanja v tuje perje? Kdor premore malce kreative lahko nastopa pokončno s svojimi miselnimi izdelki, izposojenčki pa so ...
Večina inteligentnih linij in verzov se je v odmevu groteskno nefunkcionalnega avditorija kar izgubila, zato se človek upravičeno sprašuje, zakaj organizatorji tako trdovratno vztrajajo tako pri najemu istega prizorišča, istega ozvočenja, zakaj je receptura izbire glavnih adutov tako, kljub sicer dobremu odzivu, iz leta v leto ista? Iz leta v leto bolj oskubljene vrste pod odri niso najboljša popotnica dogodku, ki ne sme postati sam sebi v namen, kar se zadnja leta, žal, vztrajno ponavlja. Zvočna podoba bendov je obenem prav tako pomembna kot odrske luči in glasbeni komadi, zato bi apeliral, da se pristojni malce zamislijo tudi nad tem, kako se s svojo okrnjeno odrsko zvočno podobo ne strinjajo čisto vsi, ki jim v žepe prifrči kak sold ali dva s strani Študentske organizacije in še koga. Vse ostaja na isti ravni, raven pa se celo iz leta v leto celo slabša. To je lahko posledica tudi mojega osebnega subjektivnega pogleda, prehoda v bolj zrela srednja leta, morda pa bi v celoti znalo obstajati celo zrno resnice? Kakorkoli že – utrujajoči maraton maliganov, alkoholnih hlapov, prisiljene zabave, obupnega zvoka in preverjenih receptur se je izkazal za dogodek, ki ga lahko predstavimo kot nekaj megalomanskega, a nikakor ne popolnega. Pomanjkljivosti je moč odkriti in v bodoče celo odpraviti. Nisem negativist in verjamem v pozitivne obrate na bolje, tokrat pa lahko rečem, da je bilo vse slišati in videti nepretresljivo, brez presežkov, a z nekaterimi izjemnimi dodatki, ki so dali večeru malce bolj udaren zven in noto. Čestital bi vsem nastopajočim, da so se spopadli z zloglasnim urokom Kocke ter ga preživeli, pokazali svojo odrsko profesionalnost ter iz tistega malo na velikem prostoru naredili nekaj, kar lahko označimo tudi kot dogodje, happening, karkoli že to tokrat je.
na vrh