Klubski maraton je letos ugledal svoje dvanajsto udejanjanje in ob neprekinjenem nizu vsako leto svežega socvetja slovenske alternative se človek, vsaj z ozirom na vsakoletni sveži nabor neznanih imen in novovzklilih žanrov, lahko le čudi, kako nam v srenji z le dvema milijonoma duš zmore tako plodno izražati, tisti, ki pa bolj sledijo klubskemu dogajanju pa ob vsem skupaj pokažejo s prstom na izumetničenost že tako podhranjene slovenske subverzivne kulture, ki je postala v dolgih decenijah hirajoče eksistence le senca same sebe. Kje je torej resnica? Dejstvo je, da je slovensko klubovje v nekem precej krutem razcepu. Na eni strani so inovativni mladi glasbeniki, ki zaradi svoje subverzivne in splošnemu okusu neprilagojene estetike ne morejo dobiti nastopov in možnosti eksibicionistično izživeti svoje garažne strasti na odru. Na drugi strani so z ekonomsko logiko gnane slovenske kleti, urbana zatočišča dogajanja, trendi placi in samooklicani epicentri dogajanja, ki se ravnajo po kompasu splošnega slovenskega okusa, ki je, priznajmo, precej juvenilno brezveznjaški ali pa artsi-fartsi mainstreamovski, seveda pa se tu ne oziram na barve, spolno usmerjenost, politične konotacije in trdoto zvoka, ki ga to glavno mehkužno telo našega nebesnega naroda zmore prebaviti in užiti. Tretja postavka je ta, da je pravih krajev, kjer bi lahko kalibrirali svoja ušesa in dušo na alternativne frekvence prekleto malo, tista peščica, ki pa je, pa je odvisna od finančnih sredstev svojih občinskih oligarhov, blagoslova okoliških sosesk ali pa enostavno nekako le zmore kljubovati gravitaciji recesijsko izpraznjenih malh, kakšnega bolj konkretnega izraza bivajočnosti pa si ne morejo niti privščiti, saj komaj združijo kraj s krajem, konec s koncem in mesec z mesecem. Nekakšna pozitivna osvežitev bi bil lahko torej klubski maraton in dejstvo, da se je po dolgih letih elektronskega zastrupljanja ljubljanskega podtalja uspel znova bolj rockovsko revitalizirati tudi nekdaj punkersko-novovalovski tempelj upora klub K4. In na teh temeljih se je kovala tudi tokratna zgodba, katere nit izpredam med temi vrsticami.
Že pogled na peščico blodnjavih posameznikov, med katerimi je bila večina izvajalcev, ki so ob uri napovedanega dogajanja, pravzaprav kar krstne uprizoritve letošnjega Klubskega maratona 2012, ki ga uporno in brez prave finančne podpore države vsako leto izvaja in tudi izvede Radio študent, zmagovalci vsakoletnega obračunavanja in spopada slovenske alternative pa lahko nato posnamejo svoj album. Spisek imen je vsako leto daljši, le malo pa je takšnih, roko na srce, ki so teh dolgih dvanajst let uspeli preživeti in nadživeti. Seveda obstajajo izjeme. Denimo Moveknowledgement, Cancel in ja, še bi se jih našlo, je pa res, da vsi ti uporniki z razlogom le stežka utrejo svojo pot na radijske valove še kakšnega medija kot le zgoraj omenjenega organizatorja alternativnega trenutka leta. In ta alternativa je tako pisana, da se človek, ob jazzu, noiseu, garažnih različicah in poustvaritvah tako punka, novega vala, fitnes-popa in še česa, vpraša opozicija čemu sploh je dandanes alternativa?
Kot prvi so po več kot enournem zavlačevanju začetka svoje videnje razgrnili člani novomomeško-ljubljanske naveze Rok Zalokar Trio. Urbana različica sicer plodnega in v marsičem precej domiselnega jazzovskega interpretiranja razpoloženjskih odtenkov artističnega poigravanja s trenutno inspiracijo, improvizacijo ter interpretacijo navidez že slišanih struktur dokazuje, da mladi trojec, kjer krmilo uravnava idejni oče zasedbe klaviaturist Rok Zalokar, ki mu dobro pritegneta tako senzibilni bas Dejana Hudoklina kot navdihnjeno sinkopiranje izjemnega ritmika za opnami Jožeta Cesarja. V spomin se vrinejo podobe skupin Mouse On The Keys, pa urbana estetika zadimljenih jazzovskih standardov, bolj kot trde forme pa tu impresionirajo neulovljive podobe imaginarija, ki ga povsem nagonsko spletejo možgani, ki samodejno preklopijo na avtopilota in odtavajo iz sveta tu in zdaj daleč proč, nikakor pa ni motilo niti dejstvo, da se je v temačno čumnato pod odrom štirke zgnetlo le nekaj več kot deset ali dvajset osebkov. Mladci so zelo prepričljivo odkrmarili svoj tričetrturni nastop ter v ušesa peščice prezgodnjih izlili res sočen derivat enoletnega sodelovanja, zaradi katerega je bil prihod v drobovje nekdaj veličastnega alter kluba vse bolj naraven in logičen – vsem letom abstinence in odmišljanja navkljub.
Po krajši pavzi pa se stvar sprevrže v nekaj povsem drugega. Kot drugi oder okupirajo prekmurski nosilci elektro noise avantgarde, bristolskega zvoka trip-hopovske metrike in s kitarami oplemenitega igračkanja z zvoki. Eno leto je očitno povsem dovolj, da si drznejo nekateri iz garaže dorektno na odre in ponujajo svoje osnutke kot čisto zlato za množice, roko na srce pa je socvetje skupine Foe Spre Glass Om, ki ga sestavljajo Dejan Ilješ na kitari, za sintom, bobni in ritem mašino, njegov brat in basist Dejan Ilješ in kitarist Miloš Skakič, morebiti malce prehitelo lastno rudo. Trojec, ki je na oder poleg kitarskih ojačevalcev in hudo efektiranih kitar prinesel še računalnik ter elektro bobne, semplerje in predvsem povsem drugo vizijo alternative, je očitno navdihnjen z esenco temačne zadrogirane blodnjavosti, kljub precejšnjim tehničnim težavam, ponavljanju degeneriranih vzorcev, blamaži z verbalnimi izlivi gneva ter frustracij (to je publiki na juvenilni način postregel kitarist Miloš Skakič)pa je trojec hipnotikov monotone implantacije sicer artikuliranega, a neinspiriranega hrupa. Možno je tudi, da sam celotne forme nisem mogel polno užiti, ker me je ob iritantnem motenju, pogostih ritmičnih nebulozah in jeznoritem egocentrizmu izstrelilo iz prvih vrst v zaledje dogajanja, tudi po ekstrapolaciji pa je bilo dogajanja bore malo, so pa se zato zgostile vrste alternativnih ikeban v prvih vrstah. Po jazzu je sledila elektrifikacijska zmrzal in drugo dejanje se je lepo privleklo skoraj do polnoči, pa je čas itak irelevanten, relativen in, če se človek ne zabava do popolnosti, prekleto moreč faktor ...
Tretje dejanje nizkega štarta je bilo v znamenju zabavne novovalovske zabave in zbadljivega humorja ljubljanskega kvarteta Čao Portorož. V maniri jugonostalgičnih trenutkov zasedb Zabranjeno Pušenje, pa svetlejših trenutkov beograjskega novega vala so basist in vokalist Ivian Kan Mujezinović, podkrepljen s kitarskim dvojcem Anžeta Petriča in Gregorja Andolška ter bobnarskim kričačem Aljošo Cetinskim postregli s kvalitetno odrsko prezenco ter nabildanim popom. Popolnoma sproščeni in neobremenjeni s pričakovanji množice so postregli s standardi popolne jebivetrske zabave in predstavili večino svojega lani izdanega prvenca. Organski zvok garaže je kljub rustikalnem starikavem prizvenu prekleto sladek in zabaven, zabava pa je na prvem mestu tudi članom nevsakdanje indie rockovske zabavljaške soldateske iz slovenskega glavnega mesta. Čuti se, da fantje radi igrajo in se še raje polno zabavajo ter dajejo v svoje disharmonične trenutke glasbene ejakulacije svojo dušo, telo in vse, kar je vmes, mojo pa se cedi iz zvočnikov seksapilno, nesramno in vredno poimenovanja z atributi alternativnega, pa vseeno všečnega. Okus v ustih se je popravil, razpoloženje pa se je dvignilo tudi v osrčju precej živahne in s pivom bolj uglašene Štirke. Kljub vsemu je bila vrsta v cvengerju za kadilce še večja, tako sem pričakoval še kakšen klimaks, namesto tega pa ...
Namesto tega je sledil hladni tuš s punkerskim crustovskim izstrelkom hrupnega seča, ki ga brezkompromisno servira dvojec dveh mladcev z živalskimi priimki in živalsko nesramno neposredno hrupnostjo. Pa da ne bo pomote – kitarist in kirčač Marko Kos ter bobnar Miha Ovca nista sveže meso na slovenskih policah glasbenega dogajanja, saj je The Kojn žival, ki je pognala iz pepela noiserske zasedbe Schnaps. Umazanije ne manjka, čiste forme so prepovedane, HC opozicija vsem oblikovnim normativom pa je podobna vztrajnemu scanju proti vetru, saj norosti, sproščanja degenrativnih stanj zavesti, trenutnih impulzov in pospeševanje že tako hitrega dogajanja ni zmogel slediti nihče, kjub temu pa je postalo po medlih aplavzih in bebavem pogotu parih zablodelih sklepati, da je bilo marsikomu bolj malo mar za dogajanje na odru, še manj pa za formo, metriko in sporočila, ki se, pazite zdaj to, otepa navezovanja na aktualno družbeno dogajanje. Alternativa čemu je potem ustvarjanje skupine The Kojn? Morebiti uglašenemu razbijanju cerkvenih zvonov, mononukleidnemu albinizmu slovenske mladeži in harmoničnim podtenom srečne izgubljenosti? Kdo ve?
Šolske ure z naslovom Kaj je slovenska alternativa leta 2012 pa ni hotelo biti konec. Kot zadnji je oder zasedel elektronski osamelec Timo Chinala a.k.a. Timotej Bertalanič. Ni kaj – Prekmurje je očitno kitare zamenjalo z elektronskimi nadomestki, namesto hrupnega diskurza kakšnih PsychoPath pa se je na odru odvil precej premišljen eksperiment z mešalko, ritmi in plesnimi vzorci. Minimal, pa techno in ekstazirana različica komadov, kot smo jih bili vajeni v devetdesetih – sam sem se vmes spomnil na Snap pa na vse tisto, kar sem v rockersko metalskem zavračanju dismisivno odpisoval v času, ko je predstavljalo to sranje popolno suho zlato tedaj že skvarjenega MTVja – to je recept, s katerim se je prvo dejanje nizkega štarta sprevrglo v nekaj takega, kar sem sicer v Štirki pričakoval in upal, da tega ne bom deležen. Če je K4 zadnjih nekaj decenij predstavljal prav slednje – zatočišče za raverje in zblojene ljubitelje plesa, sem upal ,da mu bo Klubski maraton vpihnil malce bolj alter dušo, vlil malce več jajc in ga odrešil nepotrebnih nakladanj z izumetničeno formo glasbe, za katero ne rabiš veliko – sampler, debelo plast efektov in malce občutka za ritem, muzikaličnost pa je v drugem planu ... Morda sem krivičen, a sam menim, da je milenijski alternativi zmanjkalo idej, vzorcev za kopiranje in nabijanje že slišanih formulacij pa je več kot preveč. Tudi zato sem sklepno dejanje tripoidne razvodenelosti namensko preskočil ter si dal malce zraka v pljuča, saj je bilo brezzračje v štirkini koncertni garsonjeri tako mučno, da bi ga lahko s šeflo rezal ...
Sklep prvega dejanja, samooklicanega nizkega štarta prvega teka po klubskih beznicah in templjih Slovenije je bil, navkljub okrnjeni odrski postavitvi (manjkala je odrska teatralika odsotne zasedbe Trus!), lahko le en sam: nadobudnih glasbenikov v naših logih ne manjka, a neke hude inovativnosti, svežine in pretresljive šokantne izjemnosti letošnja parabola alternativnega ni ponudila. Strinjal bi se s kolegom, ki mi je v maniri kakšnega agronoma povedal le, da je bila letošnja letina bolj borna tudi zaradi suše, manjkalo pa je tisto, kar dela alternativno glasbo tako prekleto zimzeleno in krasno – duh po revoluciji, revoltu, mikavni erotiki in izjemni prezenci, ki pa jo slovenska soldateska, vsaj v tokratni odrski postavitvi, žal ne premore. Vsaj v prvo ne. Sledi sicer izčrpavajoči niz triindvajsetih, upam da, boljših ponovitev ali nadgradenj. In prav v tem je smisel – ne v neprekinjenem nizu vsakoletnih ponovitev že videnega in slišanega s sicer drugimi imeni in obrazi, temveč v bolj drznih skokih v neznano. Pa ne zavoljo skokov samih, temveč zato, da se tako artistično izpovejo duša, smisel in jasni glas nove generacije, na kateri bo nekoč stal svet. Vse lepo in prav, ali pa zmore ta generacija stkati kaj dostojenag upornikov iz osemdesetih in devetdesetih? Doslej česar, kar bi ovrglo pomislek še nisem bil deležen ali pa se mi je koncept avantgarde, upora in revolucije in subverzivne intelektualnosti nekako uspel izmuzniti? Kdo ve?
na vrh