Če je kaj dobrega na koncu poletja je to zgolj to, da jesen s seboj ne prinese le zanič vremena, ampak tudi začetek klubske koncertne sezone. Po avgustovskem koncertnem mrtvilu so bila ušesa že pošteno lačna in če so za konkretno glavno jed pred desetimi dnevi poskrbeli Machine Head, je za meni z več hodi poskrbela kraljeva death metal dvojica Suffocation in Nile. Za nekaj grenkobe so sicer poskrbeli organizatorji Metal Witcha v viškem klubu Cirkus, ki so kljub predhodni najavi koncerta v Kinu Šiška svoj koncert samovoljno postavili na isti dan (da ne bo pomote, kritika nikakor ne leti na nastopajoče v Cirkusu). A kljub tej nehigienični potezi so se ljubitelji pravega death metala izkazali in, čeprav sprva obisk ni bil nič kaj obetajoč, zvesto in številčno pozdravili ta hip dva izmed najbolj spoštovanih death metal bendov.
Kot prvi je tokrat na oder pred skorajda povsem prazno dvorano stopil italijanski kvartet Resumed, ki ga je verjetno tudi zaradi slovesa, ki se (upravičeno) drži italijanskega metala, spremljalo le nekaj entuziastov naslonjenih na ograjo prve vrste. Škoda, saj so dekle in fantje pokazali mnogo več kot marsikateri njihovi sonarodnjaki in so bili brez dvoma najboljši italijanski bend večera. Resumed so v slabe pol ure predstavili material s prvenca Alienation, ki je globoko zasidran v tehničnem death metalu, a se je tokrat bolj videlo kot slišalo, da je bend tehnično odlično podkovan. Zaradi obupnega zvoka se tako ni slišalo predvsem razgibanih linij basistke Giulie, se je pa dalo slišati, da si Resumed veliko sposojajo od bendov kot sta Pestilence in Death. Pravzaprav zelo soliden začetek.
A so ga hitro pokvarili Embryo, ki pa so upravičili ne ravno bleščeč sloves, ki se drži italijanskih metal bendov. Še toliko bolj italijanskih death metal bendov. Embryo so nas s svojim obiskom osrečili že drugič letos (prvič maja z Melechesh) in dokazali, da so še vedno, no, zanič. Bend z enim kitaristom namreč, ob enoličnih in dolgočasnih rifih, zveni na moč prazno in suhoparno, basist namreč zvoku ne doda kaj dosti, vse skupaj pa še dodatno pokvarijo kraguljčkaste klaviature, ki bi svoje mesto prej našle na soundtracku Grincha. Če nisi ravno Nocturnus klaviature v death metalu nimajo kaj iskati. Tečni frontmeni s cookie monster (točno to je vokalist Embryo Roberto) vokali pa tudi ne.
A kdorkoli bi že bil predskupina za bend kova Suffocation bi imel zaradi tega nehvaležno delo. Čeprav ameriške staroste death metala že lep čas nastopajo »oslabljeni«, brez svojega prvega grla, legendarnega Franka Mullena jim vsakič uspe najti vsaj dostojno zamenjavo za enega bolj karizmatičnih vokalov in frontmenov v death metalu. Če smo Suffocation na naših odrih že videli z Billom Robinsonom (Decrepit Birth) in Johnom Gallagherjem (Dying Fetus) so fantje na oder tokrat s ketne spustili Rickyja Myersa (sicer bobnar ameriških Disgorge). Myers se je vokalno odrezal sijajno, saj je prepričal z mogočnim kruležem, nekoliko manj pa z nedomiselnimi nagovori, ki so sledilo točno in zgolj eni formuli – najprej bom s hrbtom obrnjen proti publiki, potem pa bom napovedal komad in s katere plošče prihaja. A če je Ricky bolj malo govoril, je po Suffocation na kožo pisanem intru (Stitches: Kilos In My Bag), toliko bolj govorila (še bolje: grmel) glasba. Železna trojica kitaristov Hobbs, Marchais in Boyer je znova upravičila svoj sloves z natančnim prebadanje (od znotraj) z brutalnimi rifi in mastnim gruvom. Pri slednjem se je izkazal predvsem Boyer, čigar basovske linije so zavoljo odličnega zvoka zares prišle do izraza. Še toliko bolj v navezi s fenomenalno bobnarsko predstavo neverjetnega Kevina Talleya, ki je tako Smitha kot Culrossa skinil v nulo in že tako tehnično zahtevno bobanje dvignil še za stopničko višje. Izbor komadov ni ponudil večjega presenečenja, slišali smo večno ubijalske klasike a la Pierced From Within, Catatoni in Effigy of the Forgotten, nekaj rušilcem z aktualne Pinnacle of Bedlam, še najlepše presenečenje pa je bila mojstrovina s Suffocation, Abomination Reborn. Čeprav Suffocation brez Franka niso čisto to kar so, pa v živo preprosto ne razočarajo. In, če je Frank tank je Ricky buldožer.
Ameriški faraoni death metala Nile so se k nam vrnili s čisto svežim albumom, What Should Not Be Unearthed, po Annihilation of the Wicked morda celo njihovim najmočnejšim. Nile so Ljubljano pozdravili z zloveščim introm Ushtabi Reanimator nato pa s silo vseh desetih egiptovskih nadlog udarili z rušilnim viharjem Sacrifice Unto Sebek. Izredna zvočna podoba je poskrbela še za mnogo boljši učinek – lovecraftovsko mastni rifi in solaže dvojca Sanders/Toler-Wade so Šiško zaobjeli kot roj kobilic, potresno blast-beatanje nezmotljivega Georga Kolliasa publiko prerešetalo kot toča, morilski trojni vokalni napad pa pivo spremenil v kri in Ljubljano pogoltnil v večno temo katakomb. Vrhunsko je tokrat izpadel prav vokalni armagedon – brutalni, ultra globoki Sandersov cthulhujski growl je grmel kot Ramzes, medtem ko sta klasična death metal growla Dallasa in novinca, basista Brad Parrisa vso stvar poživila in razgibala. Prav Parris je poleg dobrega vokala presenetil tudi z energično odrsko prezenco in dokazal, da je kljub svojim rosnim dvaindvajsetim (v bendu ima verjetno zaradi tega vlogo Tutankamona) izjemna pridobitev za bend. Nile so se v uri in četrt sprehodili čez vseh (skoraj) sedem tisoč kilometrov dolgo strugo Nila, postregli nekaj s čisto vsakega albuma, dokazali, da nove abominacije tudi v živo zvenijo fantastično ter potrdili, da so se že zdavnaj za vedno povzdignili med večne v Dolino (death metal) kraljev.
na vrh