Nastop eminence Iana Hunterja v Trstu v sklopu nove sezone zdaj že tradicionalno sila zanimivih tržaških nastopov je bil dogodek, ki bi ga bilo greh izpustiti! Ian Hunter je redek gost koncertnih odrov, sploh srednjeevropskih, saj ga je še najlažje ujeti na domačih, otoških tleh, pa še tam so njegovi nastopi prej izjema kot pravilo. Če k temu dodamo še dejstvo, da je gospod s svojimi 73-imi leti že globoko v jeseni svojega življenja, je bil torkov obisk tržaškga Doma pristaniških delavcev za vse ljubitelje starošolsko orientiranega rocka pravzaprav že kar obvezen.
Kdo sploh je Ian Hunter? Mož je bil v začetku sedemdesetih vodja zasedbe Mott The Hoople, ki je kljub kratkotrajnemu stažu na sceni v petih letih delovanja pustila globok pečat in vplivala na cele generacije glasbenih naslednikov. Ni skrivnost, da je njihov velik fan tudi Def Leppard frontman Joe Elliott in menda je ravno njegovo prigovarjanje leta 2009 privedlo do dolgo pričakovanega Mott The Hoople povratka – za pet zaporednih londonskih koncertov. Soj medijskih žarometov okoli enkratnega povratka je bil močan, tako so Hunterju znova skočile bonitetne točke priljubljenosti in pognale vetra v jadra napol zamrli solo karieri, po kateri stopa že od sredine sedemdesetih. Lansko leto je Ian Hunter izdal nov solo album »When I'm President«, v okviru njegove promocijske turneje pa se je ustavil tudi v Trstu.
Nekaj minut čez deveto, točno v trenutku našega prihoda na »mesto zločina«, je z ogrevanjem publike začel uvodni akt večera: tržaški blues kitarist Mike Sponza, ki mu je na odru družbo delal avstrijski kolega »Sir« Oliver Mally. Duet je lepo zapolnjeno dvorano popeljal na slabo uro dolgo potovanje prvinskega bluesa, pri čemer sta si glasbenika enakovredno razdelila odrske vloge. Mally je na svoja ramena prevzel komunikacijo s publiko, medtem ko je Sponza prednjačil pri solo izletih, pri katerih ni skoparil s kazanjem bogatega arzenala svojega znanja, ki se ga glede na obvladanje fingerpicking tehnike igranja s prsti po strunah ne bi sramoval niti sam Steve Howe. Sponza in Mally sta igrani repertoar sestavila iz avtorskega materiala, pri čemer je vsak prevzel vokalne dolžnosti lastnih kompozicij. Njuna globoka, raskava vokala sta dokazovala, da sta oba svoj glasbeni talent razvijala ob poslušanju črnskega bluesa delte Mississippija. Prijetno potovanje dveh glasbenih mojstrov je imelo odlične akustične predpostavke, tako je izkušena naveza s serviranjem kitarskega bluesa lastnega izraznega šarma zahtevno publiko z lahkoto ves čas zadrževala v šahu.
Po kratkem premoru je oder zasedla trojica glasbenikov in grobo tišino izredno kulturne tržaške publike prekinila z uvodnim komadom Just The Way You Look Tonight iz aktualnega albuma »When I'm President«. Na sredini odra je sedel Hunter s prepoznavno razmrščenimi lasmi in zatemnjenimi očali, družbo pa sta mu delala še dva spremljevalna glasbenika eminentnega pedigreja: kitarist Andy York (John Mellencamp) in kontrabasist David Roe (Johnny Cash).
Ian Hunter je v Trstu otvoril novo evropsko turnejo, to pot popolnoma akustične narave. To je pomenilo, da se je prepoznavno poln žmohtni zvok Mott The Hoople obdobja umaknil siromašnejšim, a zato prav nič manj zanimivim akustičnim predelavam starih uspešnic, temu pa so bile aranžersko že prilagojene skladbe aktualnega albuma (When I'm President, Crazy Horse, Life), ki jih je Hunter tekom večera enakomerno stresal iz rokava.
V tem oziru je bil mogočen, doneč zvok kontrabasa izpod mojstra svojega posla Davida Roea odlična rešitev obogatitve celostne zvočne slike, v kateri sem osebno pogrešal večji doprinos klaviatur ali kakega drugega organsko zvenečega inštrumenta z izjemo orglic, s katerimi je osrednji lik večera ves čas spretno manevriral. Ian Hunter se je davno tega namreč kot inštrumentalist proslavil ravno kot pianist in klaviaturist, zato je bila zgolj skladba Dead Man Walking, pri kateri je Hunter odložil kitaro in se usedel za klaviature, odločno premalo. Ian Hunter je v tesni navezi s svojo desno roko Andyem Yorkom nekatere skladbe preoblikoval skoraj do neprepoznavnosti in jim nadel popolnoma nov obraz, ena takšnih je bila zgodnja solo uspešnica Once Beaten Twice Shy.
Tega večera je imel menda Hunter manjše zdravstvene težave, zato na odru ni bil najboljše razpoložen, kar je bilo najbolj očitno na sredi koncerta med odpravljenjem tehničnih težav njegovega kitarista Andya Yorka, ko bi lahko tišino izkoristil za nagovor obiskovalcev, a je kljub vsej osebnostni karizmi samo bledo stremel predse. Kljub manjšim opazkam starosti britanskega rocka ne gre ničesar zameriti. Vokalno se je odrezal zelo spodobno, sploh pri zanj značilnem napol kantavtorskem pristopu pripovedovanja besedila, ki pri Hunterju že od nekdaj mestoma izpodriva petje kot tako. Eden bolj zanimivih trenutkov je prišel s stilskim preobratom in krajšim skokom v country vode s skladbo Cry, Cry, Cry Johnnyja Casha, pri katerem je zaobljeni David Roe nekoč stružil kontrabas. Intimno druženje se je ob koncu razplemtelo z The Velvet Underground priredbo Sweet Jane, ob povratku na oder pa je trio zaigral še najbolj pričakovano skladbo večera, All The Young Dudes, ki jo je leta 1972 v želji po večjem komercialnem uspehu skupine Mott The Hoople napisal sam David Bowie.
Srečanje s starosto britanskega rocka Ianom Hunterjem je zadovoljilo apetite tržaške publike, čeprav je za piko na i manjkala živahnejša izvedba in intenzivnejša interakcija s publiko. Ne glede na to je bil izlet v Trst vreden vsakega prevoženega kilometra, saj se glasbeni unikat tipa Ian Hunter »za vogalom« ne ustavi ravno vsak dan. Kdo ve, če sploh še kdaj.
na vrh