Na nabito polnem tržaškem trgu Piazza d'Unita, ki že dolgo slovi kot prizorišče nekaterih zanimivih glasbenih dogodkov (pred leti smo si tam ogledali odličen nastop folk rockovskih legend Fairport Convention), se je pripetil pristni latino rockovski praznik, ki je v trumah privabil staro in mlado, saj se je tam oglasil nihče drug kot sam utemeljitelj tega temperamentnega glasbenega žanra, sloviti kitarski šaman Carlos Santana. O zapuščini tega kitarskega velemojstra mehiškega rodu nima smisla na široko razpredati, saj je s svojo skupino zaslovel že pred štiridesetimi leti, ko je z inovativnim glasbenim pristopom nastopil na legendarnem festivalu Woodstock, kjer je osupnil kot ena izmed glavnih atrakcij.
Njegova fuzija tradicionalnega latino melosa z ritmi salse in sambe, rock glasbe, jazza in bluesa je že tedaj osvojila svet. Po kopici odličnih albumov, predvsem na čelu z istoimenskim prvencem, "Abraxas" (1970) in "Caravanserai" (1972) s katerimi je zacementiral svojo reputacijo kitarskega "boga" in fusionističnega inovatorja in postopnemu zatonu popularnosti v osemdesetih je njegova kariera ob prelomu stoletja s pomočjo albuma "Supernatural" (1999) doživela nov zagon in huronski komercialni razcvet. "Supernatural" in oba naslednika na katerih je sodeloval s priznanimi glasbeniki iz številnih povsem različnih glasbenih žanrov so mu s serijo pop hitov prinesli popolnoma novo generacijo privržencev, a odtujili kar nekaj starih ljubiteljev, ki so mu zamerili pretirano komercializacijo. Ne glede na to Carlos in njegova živopisana druščina glasbenih veseljakov ostajajo odličniki v propagiranju prvovrstnega in vsaj toliko raznovrstnega latino rocka, podkrepljenega na erogenih ritmih, kar so potrdil tudi v tem večeru z odličnim nastopom sredi zavidljivo polnega trga.
Legendarni kitarist se je tržaški publiki predstavil s postavo v kateri je najbolj izstopal bobnarski mojster Dennis Chambers, znan po svojem sodelovanju z izvajalci kot so Steely Dan, Niacin, John Scofield, John McLaughlin, itd. Preostanek glasbenega moštva, ki je spremljalo kitarsko legendo pa so sestavljali še: Tony Lindsay (vokal), Andy Vargas (vokal), Bill Ortiz (trobenta), Jef Cressman (pozavna), Karl Perazzo (tolkala), Raul Rekow (konge, tolkala), Tommy Anthony (kitara, vokal), Benny Rietveld (bas kitara) in Freddie Ravel (klaviature). Posamezne člane zasedbe je Carlos proti zaključku nastopa tudi ustrezno predstavil, nakar si je vsak izmed njih vzel še čas za krajšo solo točko, le na ubogega basista Bennya je v svoji zanesenosti popolnoma pozabil. Večina izmed njih se je izkazala z zelo dobro uigranostjo, edino novopečeni klaviaturist Freddie Ravel, ki je nadomeščal nenadno odsotnega Chesterja Thompsona, bo potreboval še nekaj kilometrine preden bo lahko upravičil nasledstvo takšnih imen kot so bili predhodniki Gregg Rolie, Tom Costner, Leon Patillo, Alan Pasqua, itd.
Sam nabor izvedb in nastop je bil popolnoma usmerjen na izvedbo hitov, predvsem tistih s "Supernatural" kot so "Maria, Maria", "Africa Bamba", "Smooth" in "Corason Espinado". S tovrstno izbiro so v trenutku ogreli srca vseh tistih, ki so Santano začeli odkrivati z novejšim (zlobneži bi rekli MTV-jevskim) poglavjem njegove dolgoletne kariere. Večina publike, zlasti njen ženski del, je z navdušenjem zaplesal v ritmih salse, medtem ko so bili pogledi glasbenih sladokuscev usmerjeni predvsem v inštrumentalne spretnosti posameznikov na čelu s kitarskim odličnikom, ki je po pričakovanju briljiral s številnimi solističnimi improvizacijami.
Santana so po pričakovanju svoj nastop spretno zabelil z vnosom nekaterih ekstravagantnih jamingov med posameznimi skladbami s čimer slovijo že od začetka kariere. Tradiciji ustrezno ni manjkalo tudi posameznih solo točk med katerimi se je kitarski poglavar taktno umaknil v skrajni kot odra ter prepustil svojim številnim sodelavcem, da so se ti lahko, vsak posamezno, mirno prepustili soju žarometov, kar je potrdilo njegovo popolno nevzvišenost. Na splošno je Carlos Santana dokaj umirjena odrska figura, ki med nastopom še zdaleč ne sili v ospredje razen kadar nastopi trenutek za prostodušne kitarske improvizacije.
Večina izmed tistih, ki nam je pri srcu kvalitetni fusion smo po seriji latino pop rock hitov novejšega roka trajanja že nestrpno čakali na izvedbo kake starejše klasike in končno doživeli svojih "pet minut" z izvrstno izvedbo legendarnega standarda "Evil Ways". Prek slednjega so smelo prešli v latino rock mantro "A Love Supreme". Na tej točki nastopa si je Carlos kot dolgoletni simpatizer vzhodnjaških duhovnih gibanj in pristni otrok mavričnih šestdesetih utrgal nekaj časa za krajšo pridigo o pomenu svetovnega miru ter odnosu med ljubeznijo in strahom. Izrečenih je bilo veliko lepih besed. Zelo lepo in prav, a lahko je nekomu "s polno ritjo vsega", ki je med drugim ugledni pripadnik scientološke sekte in ponosni lastnik hollywoodske verige restavracij, pridigati o duhovni samo-uresničitvi, medtem ko si lačni deček sredi centralne Afrike med vsakodnevnim bojem za preživetje ne more niti privoščiti, da bi lahko razmišljal o tem.
Na manjše razočaranje številnih privržencev so ta večer iz seznama izvedb črtali dolgoletni klasiki "Soul Sacrifice" in "Incident at Nashabur". Osebno sem pogrešal tudi izvedbo klasike "Samba Pa Ti". Seveda pa si niso privoščili tega, da bi slučajno pozabili na najbolj znano Santana klasiko "Black Magic Woman/Gypsy Queen", kjer so uspeli pričarati tisto spontanost in izjemno ambientalno magijo, ki je krasila zgodnje Santana albume, ko je bil korporativistični duh nekaterih njegovih novejših del še neka daljna prihodnost. Za veliki finale je kitarski vrač očaral z izjemno izvedbo klasike "Jingo", katera se je z vso močjo razplamtela v divjih afriških plesnih ritmih, kar se je ujemalo tudi z video projekcijo na kateri so se prikazovali plesalci iz različnih afriških plemen.
Navkljub pomanjkanju starih klasik, nekoliko krajšemu nastopu kot smo pričakovali in odsotnosti kakih duhovitih skečev, kakršne si Carlos ponavadi rad privošči, smo v vseh preostalih ozirih doživeli odličen nastop kitarske legende in njegovih varovancev, ki so uspeli skozi celoten večer pričarati izjemno vzdušje. Ozvočenje je bilo ves čas fenomenalno, tako da je bilo skorajda vseeno, kje se je kdo nahajal med nastopom. Legendarni kitarist je popolnoma upravičil svoj renome ter demonstriral zakaj spada med panteon največjih svoje obrti. Upajmo, da ga (skupaj z za spoznanje bolj retro obarvano set listo) pot čim prej spet zanese v bližino slovenske meje.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh