Kee Marcello, je znameniti nekdanji kitarist švedske hard rock zasedbe Europe, s polnokrvnim imenom Kjell Hilding Löfbom. Preden je Kee Marcelo leta 1982 ustanovil svojo prvo pravo skupino imenovano Easy Action, je sodeloval v več različnih zasedbah, kot med drugim Stetson Cody Group, Norbom Hilke in Noice. Easy Action je bila prva skandinavska skupina, ki je dobila leta 1983 pogodbo z veliko ameriško založbo Warner Bros Records. Easy Action so pod okriljem te založbe izdali dva albuma in sicer istoimenski prvenec, ki mu je sledil album "That Makes One". Kee Marcello je še pred priključitvijo k Europe sodeloval s pevcem Joeyem Tempestom s katerim sta ustvarila uspešnico "Give A Helping Hand". Prav uspeh tega sodelovanja je kasneje botrovalo odločitvi, da Europe vpokličejo v zasedbo Marcella, ki se je tako priključil skupini leta 1987 za turnejo na kateri je skupina promovirala album "The Final Countdown". Z Europe je Marcello posnel leta 1988 studijski album "Out of this World", ki mu je sledil leta 1991 še album "Prisoners in Paradise", potem pa je prišlo leto 1992 in Europe so naznanili, da prekinjajo s kariero.
Kee Marcello je že nastopil v Bluesiani. Prizorišče mu je dodobra znano. Imel pa je nekaj zapletov s potovanjem do Vrbe na Koroškem. Zato je grdo zamujal s prihodom. V Bluesiano je prispel tako pozno, da je pričel s soundcheckom ob uri, ki je tamkaj navadno namenjena koncertnim pričetkom. Tako se je zgrnila na stopnišče kluba množica obiskovalcev, ki ni mogla vstopiti vanj. Ljudje so zgneteni na stopnišču čakali kakšne pol ure, da se fantje dodobra pripravijo in da uglasijo svojo mašinerijo. Vse bi bilo super, v kolikor ne bi bilo zunaj nekaj stopinj pod ničlo.
Kee Marcello je nastopil v družbi treh italijanskih glasbenikov. V formaciji kvarteta. Med tremi imeni izstopa ime Nazzareno Zacconi, odlični kitarski virtuoz, ki je večkrat že nastopal tudi v Sloveniji, pa tudi sicer v Blueisani vselej, ko je bilo treba skočiti na pomoč eminentnim imenom z rockovskega zemljevida sveta.
Kee je pričel koncert po pričakovanju. Z Europe priredbo skladbe Seventh Sign (»Prisoners in Paradise«, 1991). Že ta skladba je uvodoma nakazala, da Kee Marcello ni pevec in da ostaja njegova prva domena kitarski schredding. Mož je po pričakovanju izvlekel točko z »nevarno« solažo tipske skandinavske šole. Marcello ostaja hiter virtuoz. Svetlobno hitro zaigrani »arpeggio« ostaja drugo ime zanj. Tudi v nadaljevanju je pretežno Kee preigraval Europe, v prvi polovici iz albuma »Prisoners in Paradise » (omenjena Seventh Sign, pa nadalje Halfway To Heaven, I'll Cry For You), kasneje s še starejših Europe albumov, kot je to bila nadobvezna Superstitious (»Out of this World«), ter pričakovani koncertni vrhunci v zaključku s s super hitom Rock the Night ter dodatkoma Girl fom Lebanon ter strupenim hard rock zimzelenom The Final Countdown.
Kee ni pozabil predstaviti svojega najnovejšega studijskega albuma »Judas Kiss«, ki je izšel leta 2013. Tako je zaigral skladbi Dog Eat Dog in Dead End Highway. Tik pred zaključkom rednega dela je presenetil tudi z izvedbo Easy Action skladbe imenovane We Go Rockin'.
Koncert se je obrnil, kot bi trenil z očesom. Z dodatkom vred je trajal reci in piši uro in deset minut. Borno. Občasno borna je bila tudi izvedba. Kar nekaj grdih fušev se je prikradlo na koncert, občasno celo na rovaš Keeja samega, ki večkrat ni mogel korektno obvladovati hkrati vokala in kitare. Tako je občasno pozabil pravočasno odviti/zaviti kakšen potenciometer na kitari, preklopiti »footswitcher« k želenem efektu in podobno. Ekipa ni kazala zadovoljivih znakov uigranosti. Zato koncert ni polno prepričal. Če k temu prišteješ še povprečno Keejevo petje in razpotegnjeno in nepotrebno solažo v kateri so dobili priložnost, da se izkažejo prav vsi trije spremljevalni glasbeniki, potem je bera razočaranja kar občutna.
Vseeno je Kee kraljeval s solažami. Tu ostaja briljanten. Zato je pravzaprav z njimi izvlekel predstavo. Užitek ga je gledati, ko se zapodi v neoklasicistično obarvane tonalitete, ki jih z ekstremno hitrostjo in peresno lahkoto brusi izpod prstov. To odtehta. Tudi tokrat je, pa čeprav je ob koncu kratkega druženja, ostal Kee Marcello koncertni dolžnik. Upajmo da se vrne v Bluesiano znova. Tokrat po popravni izpit in se s prihodnjim nastopom konkretneje potrudi.
na vrh