Kee Marcello, ta odlični švedski glasbenik, ki je okusil veliko slavo v času službovanja pri Europe, ohranja v današnjem času svoj duh skozi poslanstvo zasedbe K2. Kee Marcello slovi, kot silno dostopen, odprt, zabaven in prijazen sogovornik z izrazitim smislom za humor, kljub temu, da bi lahko brez zavor izkoriščal značaj rezervirane vzvišenosti in nedostopnosti, kar mu načeloma dopušča pridobljeni status rock zvezde in kitarskega heroja.
Kee ni mož, ki bi rad prekosil Malmsteena ali Stevea Vaia. Ne ta glasbenik komponira svojo glasbo tako da ime kompaktnosti n melodičnost v njegovem hard rock principu vseskozi prednost pred "show off" ekstazo streljanja morja not v prostor. Kee ob tem ohranja svojo izredno vrlino. V instrumentalnih delih pokaže zakaj je tako fascinantna glasbena duša. Njegove solaže se prilegajo namreč idealno v povprečno uho slehernega glasbenega radovedneža, ki prihaja okušat kitaristovo glasbeno esenco.
K2 so bili nedavno tega Kee Marcello (vokal, kitara), basist Klatuu ter bivši King Diamond in Therion bobnar Snowy Show. Fascinacija brez primere, vendar pa se je trio pred kratkim prelevil v še večjo fascinacijo, saj je bivši Europe kitarist in kitarist ponovno delujočih Easy Action ob sebi za novo novembrsko evropsko turnejo zbral nikogar drugega kot izvenserijska ter univerzalna glasbenika. Prvi je basist Marco Mendoza (Thin Lizzy , Blue Murder, Whitesnake, Ted Nugent, Neal Schon, Soul Sirkus - pa spisek še zdaleč ni zaključen), drugi pa bobnarsko vesoljno plovilo, ki sliši na ime Mike "The Troll" Terrana (Y.J. Malmsteen, Axel Rudi Pell, Rage, Malmsteen, Tarja Turunen - pa spiska še ni konec). Mike Terrana se je pred dobrim mesecem ustavil v Ljubljanskih Križankah, kjer je njegova delodajalka Tarja Turunen, bivša Nightwish kraljica, izvedla enega svojih koncert (RockLine reportaža TUKAJ). Torej vsi trije glasbeniki, so vseskozi aktivni. Mendoza, ki je pred dvema letoma izdal svoj solo album "Live For Tomorrow", v katerega je segel s svojo producentsko in skladateljsko žilico zelo globoko tudi Richie Kotzen (ex-Poison, ex-Mr. Big), je v lanskem letu že "strašil" po evropskih odrih v projektu La Famiglia Superstar skupaj z bivšim XYZ pevcem Terryjem Illouisem (RockLine reportaža iz Bluesane - TUKAJ), Mike Terrana, pa se kot legionar, tako ali drugače, vseskozi pojavlja v različnih formacijah po odrih sveta. Mendoza se s svojim triom Straightjackets vrača v Evropo na koncerte takoj po zaključku turneje s K2, kjer bo obiskal 12.12.2009 znova avstrijski klub Bluesiana v Vrbi na Koroškem. Skratka na odru so bili tako združeni trije strastni deloholiki, ki ne vedo kaj je to počitek.
Preden pa so stopili na oder K2 je odzvanjalo v Rock Clubu znova po notah italijanskih skupin doma iz slovenskega zamejskega okrožja, kamor spadajo tudi Ronke. Žal imen obeh skupin nisem uspel prestreči. Prva je bila podrejena preigravanju priredb. Pevcu/basistu so idealno pisani na kožo Saxon in tej skupini globoko priporočam, da se specializira le na preigravanje Saxon. Podobnost vokalne barve pevca z Biffom Byfordom je naravnost osupljiva! To smo se lahko prepričali ob izvedbah skladb Motorcycle Man, Solid Ball Of Rock ter še posebno Princess Of The Night. Skupina je odprla nastop z AC/DC komadom Riff Raff, slišali smo tudi Shoot To Thrill (orig. AC/DC), manj prepričljivo verzijo Judas Priest klasike Hellion/Electric Eye, skupina pa je dokončno potrdila svojo odlično uigranost, ko se je lotila skladb Iron Maiden ter Number of The Beast, kjer se je barva glasu pevca namesto B. Dickinsonu, približala K. Hansenu iz Gamma Ray. Da s fanti ni pametno češenj zobati, pa je dokazala še podjetna in vehementna poteza, ko so se lotili Deep Purple klasike Burn, kjer sta oba kitarista odlično zapolnila primanjkljaj Hammond orgel in posrečeno vsaj v odtenku ujela Blackmoreovo "sočnost". Predvsem je presenečal v Burn vokal, ki se je odlično vpel v ogrodje skladbe. Šok. Človek navadno doživi ob preigravanju Deep Purple razočaranja. To pot še zdaleč ni bilo tako. Odlično!
Naslednja skupina žal ni bila kos nalogi "predvozača". Že v začetku je bila storjena napaka, da mladci mlečnih zobovij niso nastopili kot prva predskupina. Sledeče je bil mali oder, kjer se je kvintet "basal" na vsega 4-5 kvadratnih metrih in je desni kitarist praktično lezel v edini kvadratni meter pevca, da ta nikakor ni mogel razvijati odrske igre. No in glavna stvar, ki je nesla nastop skupine na svoje dno, je bila seveda mladost in neizkušenost - ravno zato bi morali nastopiti prvi na sporedu. Predvsem smo bili priča zvočnim peripetijam in tehničnim nevšečnostim, zaradi katerih je moral eden od kitaristov med nastopom celo zapustiti oder in zamenjati kitaro, prav tako pa si je skupina morala privoščiti nekaj odločno predolgih premorov med izvedbo materiala, kjer se je videlo, da se dobesedno uči obvladovanja odra in komunikacije s publiko. Skupina, ki skuša razvijati skladbe na osnovah melodičnega hard rocka, nikakor ni uspela imponirati in zapustiti vtisa. Predvsem je odbijalo petje pevca, ki je v svojem rezkem tuljenju, v naprezanju, da ujame stopinje vzornika Jona Bon Jovija, zapuščalo asociacijo, da je vokal mnogo bolje opremljen za petje v garažnih punk rock bendih, ali kakšnih Beastie Boysih. Poleg tega je bilo na odru polno "fušanja" in mimstrelov s strani vseh petih akterjev. Kakorkoli obračamo ravno takšne skupine najbolj potrebujejo v začetnih korakih odre in gesta organizatorja in vodstva kluba je bila silno lepa, da ji da priložnost, v kateri se lahko izkaže.
| KEE MARCELLO'S K2: 00:50-1:30 |
Tako se je pripetilo, da so Kee Marcello, Mike Terrana in Marco Mendoza stopili na oder šele ob pol enih zjutraj in pet minut. Kakih 1o minut so sami oglaševali svoje instrumente. Potem pa je približno deset minut pred eno zjutraj Kee ogovoril občinstvo, da se bo sedaj koncert prav zares pričel. Skupina je na odru predstavljala tudi prihajajoči novi studijski K2 album z naslovom "Dog Eat Dog" (izid je načrtovan za pričetek prihodnjega leta), s katerega je odigrala na moč obetavne The Harder They Come, Dog Eat Dog in Bad End Highway, Kee pa ni ostal dolžan tudi ljubiteljem svoje plošče "Melon Demon Divine" (2005), ko se je lotil skladb Enemies in Raptor ter posebej razbijaške Evil Ways.
Kee je bil seveda v prvi vrsti magnet zaradi svojega izjemno bogatega repertoarja, ki ga izkazuje skozi svoj pristop igranja kitare. Zlasti so solaže tisti sladkorček sleherne pesmi, brez katerega bi bila glasba izrazno povsem pusta ali "suha", kot juha brez soli. Kee je zanimiv v svoji peklenski hitrosti, saj ima prste gotovo "pol krajše", kot kakšna mutanta človeških dolginov Steve Vai ali Paul Gilbert, poleg tega se niti ne poslužuje mnogo uporabe četrtega prsta pri solianju, pač pa brzi z ekstremno hitrostjo skozi vrat kar s tremi prsti. Solaže so orientirane v sočnem razmerju not ter hoji po stopinjah vzornikovi - razvijajočih nove smeri v tej obrti, kot sta bila Michael Schenker ali Randy Rhoads. Se pravi, tu ne srečamo le sekanja preko vseh meja, pač pa Kee vpleta mnogo okrasnih "lickov" vzdolž vratu, okusnih zategovanj s tremelom, preklope na vah-vahanje skozi solažo, skratka poslušalec lahko vseskozi polno občuje ob uživanju teh solaž s silno raznolikim naborom bogatega znanja tega karizmatičnega glasbenika, ki je seveda v osnovi zapisan klasicizmu. Karikirano gledano, je v blues vode npr. Kee zašel le enkrat, ko se je trio lotil Hendrixove Red House, v kateri je Marcello vidno užival, saj gre za enega večjih odklonov v repertoarju skupine.
Mendoza je člen, ki prvi podre prepreko na relaciji publika - skupina in odtali led. To mu uspeva s silno preprostostjo. Iz sebe brije popolnega norca na odru, v vsakem trenutku pa je jasno, da je to popolna igra, fasada zgrajena na bogatih izkušnjah, del nujne prostitiucije v služenju kruha, ki pa doprinese potrebno komponento k zabavi in občutku spontanosti. Mendoza je vseskozi (na videz že kar altruistično) podžigal oba kompanjona na odru, na eni izmed utrganih točk "izzivanja", sta se Kee in Marco celo za hip "staknila z jeziki", najbolj duhovit pa je bil pogled na publiko tik pod odrom in pred odrsko pozicijo Marca Mendoze, saj kar koli je odletelo stran od glasbenika, je bilo predmet refleksnih gibov opazujoče peščice v prvi vrsti, ki si je očitno močno želela njegovih trzalic. Tako so se pomotoma skoraj stepli med seboj za zamašek vode, oziroma odvržen zavojček "žvečilnega gumija". "Narekovajnice" so tam zato, ker niti ni nujno da je bila v tistem zavojčku žvečilka. Mendoza si je med koncertom z Zippom natresel na zunanji del zapestja (zunanji sklepni predel palca in kazalca desne roke) "nekaj" in to "nekaj" ekspresno "vsrkal" z nosom. Vam to buri domišljijo? Morda pa je Mendoza le astmatik in je bil tisti (pogojno rečeno) prah navaden zdravilni ekstrakt borovih iglic za lažje dihanje. Ni čudno da je basist tako "utrgana" pojava na odru. Marco Mendoza je fasciniral kot odličen pevec, celo boljši od Kee Marcella. Odlično je dopolnjeval vokalne harmonije z Keejem, predvsem pa je odlično petje potrdil s točkama z njegove solo plošče "Live For Tomorrow" (2007) I Want You (Kotzena se tu sliši na miljo v kitarski frazi) in Look Out For The Boys , kjer je prevzel kontrolo glavnega vokala. Mož poseduje tisti soulovski ščepec, ki krasi tudi njegovega rojaka Richieja Kotzena, velik vzor za to pa je lahko najti seveda častitljivi gospod Glenn Hughes ter starejših soul funk pevcih zlasti črnskega porekla. Mendoza je seveda vihtel svojo orožarno preko treh šeststrunskih Yamaha bas kitar. Predvsem je stopil v ospredje, ko se je skupina lotila daljšega jamma, kjer je v začetku plasira povsem nedolžne a silno lepo melodično zaobljene akorde na fretless verziji ene izmed bas kitar. Ta jamm se je nadaljeval silno spontano v slogu povzetka salsa ritma in latino melosa, katerega akter je bil seveda Mendoza. Kasneje se je v spremljavo vključil Marcello, medtem ko Terrani v ozadju še vedno ni bilo povsem jasno kdaj je on na vrsti. Mendoza je pristopil do njega z namigi in trojka je pričela dvigovati intenzivnost jamm točke. Za njo je sledil Marcellov vključek Midnight Sun Mojo (orig. Europe), po tem, pa sta se Mendoza in Marcello pospravila z odra in ta je postal Mike Terrana.
Veliki "TheTroll", ki žal tega večera ni deloval kdo ve kako razpoloženo, je uprizoril 10. minutni solistični raj na Zemlji. Res. Terrana je pač en tistih bobnarjev, katerega soliranja se ne moreš naveličati. In takšnih bobnarjev je malo. Navadno solo točke bobnarjev služijo mašilu v katerem se preostanek skupine spočije, publiki pa to odžira čas (seveda, če nisi Neal Peart iz Rush). V primeru Mike Terrane, je njegova solo točka vselej eden vrhuncev koncerta, ne glede na to, v kateri formaciji ga srečaš na odru. To pot je imel s seboj manjši set bobnov, kajti tistega, ki ga je uporabljal recimo nekoč pri Rage, niti v sanjah ne spravi na oder Rock Cluba v Ronkah. Mike je deloval znova kot plezajoči gekon (vrsta plazilca), zlasti zaradi, za njega značilne nastavitve crash činel, ki stojita na silno visokih stojalih in iz seta bobnov pravzaprav štrlita, kot dve tipalki. Del solaže je odigral z golimi rokami kot tolkalist, zaključni del pa kar v stoje. Živalsko. Hitro, na vso moč in nepredvidljivo utrgano. Z akrobacijami, ki jih ne vidiš vsak dan. Vrtenje palčk med zamahovanjem, kot bi dihal zrak,... Kot pa sem dejal. To ni bil njegov dan. Perfekcionist kakršen je, "ponori" rad zaradi vsake dlake, ki ga lahko naredi živčnega in pač ni na svojem mestu. To pot je skozi cel koncert zategoval stiščke seta bobnov, premikal snare boben, katerega postavitev mu nikakor ni ustrezala. V enem od zamahov, ko mu je zletela palčka iz rok, se je vidno razjezil na snare boben in ga skoraj teatralno dvignil, kot da ga želi zalučati stran od sebe. Kljub temu se je ob glasnih ovacijah, fasciniranih obiskovalcev, glasno zahvalil publiki. Norija unikata, ki je ne smete zamuditi v ničemer, v koliko ste glasbeni gurman, ki išče le perfekcijo!
Skupina je vključila tudi Ted Nugentovo Hey Babe, kjer je znova vokalne dolžnosti prevzel Mendoza, ki je spravil k petju refrena prav celotno občinstvo v prostoru. Intenziven in s čustvi nabit nastop je skupina pripeljala do konca z Europe klasiko Superstitious, kjer je klub znova nadvse radostno oživel ter se poslovila z odra. Ob ovacijah so se hitro prikazali na odru in se po kratkem pomenku odločili za ekspresno izvedbo ponarodele Flight Of A Bumblebee (električna verzija ponarodelega "Čmrljevega leta", katere avtor je Nikolaj Rimski Korsakov), človek ji lahko reče "Flight Of A BumbleKee", kjer je Kee znova pokazal, kdo je glavni nocoj v Rock Clubu na odru. Fascinirajoča gibljivost prstov, težko doumljiva hitrost ter ob tem natančnost in s tem vred seveda novo projecirana šov točka velike zabave v klubu.
Ura in 40 minut, ki se je začela sprva nekoliko zadržano, se je nekje s tretjo skladbo (Dog Eat Dog) razživela v vsem. Predvsem se je videlo, kako godi prostorni oder triu. Fantje so tako izkušeni in namazani z vsemi žavbami, da jih prav nič ne more iztiriti. Sleherno situacijo obrnejo sebi v prid in trio deluje v energiji neverjetno pozitivno, svobodno, odštekano. Kot takšen je ta trio garant nepojmljive zabave, saj včasih s svojo drznostjo dobesedno drega v meje zmogljivega in "Zemeljsko" racionalnega. Skupina K2 je v polnem zagonu in upajmo, da ne gre zgolj za kratkoživo kombinacijo, ki bo izdala le album "Dog Eat Dog" v prihodnjem letu, potem pa poniknila z obzorja. Bravurozni spektakel je zabelilo tudi podpisovanje zgoščenk, promocijskih plakatov in vsega kar si zaželiš. Tudi fotografiranje s članoma Kee Marcellom in Marcom Mendozo, ki sta prodajala svoje zgoščenke po pičli ceni 10,00€. Le Mike Terrana se ni več prikazal na obzorju, pač pa je (verjetno silno jezen) ostal v zakulisju, ker je čakal, da se klub izprazni.
Že naslednji dan odpotujejo K2 naprej v avstrijski klub Bluesiana na Vrbo na Koroškem (21.11.2009), dan za tem pa še v Zagrebški Boogaloo (22.11.2009). Glede na povsem druge karakteristike obeh klubov v primerjavi s klubom Rock Club v Ronkah, bosta oba koncerta povsem drugi izkušnji. Fascinirajoč je zlasti občutek (pravim le občutek) dotik spontanosti. Ta zasedba se sproti pomenkuje na odru v zvezi s tem katero skladbo bodo odigrali, kdo bo stopil s solažo ospredje itn... Torej ta dotik nepredvidljivost, prinaša sicer v repertoar kompaktnih pesmi, dodatno sočnost, razvejanost in dinamiko, ki ne preneha navduševati obiskovalca. Privoščite si enega od obiskov njihovega koncerta in postanite tudi v fascinirani.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh