Težko je roditi nekaj avtorskega, nato pa iz varnega zavetja lastne garaže, zaklonišča ali kateregakoli drugega placa za vaje slednje podeliti s svetom. Najprej v obliki koncertov, nato pa tudi v obliki ploščka, ob katerem se samooklicani poznavalci in »eksperti« ponavadi delijo v tabor tistih, ki v tvojem umotvorju najdejo kal, zrno navdiha, pozitive, izjemnosti in sladkobe, spet drugi, tisti bolj zafrustrirani in zagrenjeni pa sejejo pramene negativnosti, ki ubija voljo po razvoju in razcvetu. Sam sem vedno odprt do različnosti in drugačnosti, po poplavi in paradi blink-blink stihoklepov, obskurnih propagatorjev gangsta podzemnosti Slovenije in sveta ter po le redkih biserih intelektualnosti, kot so denimo N'Toko, Trkaj, kakšen ostrojezični Klemen na kvadrat ali pa bolj galantna negovalca težkih rim brez kletvic Murat in Jose, je po dolgem času prišel čas, da si po Kocki in Pasjem kartelu malce obrusimo ušesa in duše še z malce ne tako purističnega hip-hopa s tržiškega konca. Pravzaprav bi T.M.S. Crew (The Masta Skillz Crew) z rosnimi tremi leti eksistence prej umeščal v sivo območje raggae-jazz-funky-rock pop progresive z res izjemno dodelanim jezikovnim tokom idej, kritik in prostega rimanega navdiha kot da bi tukaj izdvajal nekaj tako svetoskrunskega za Rockline kot je trdzvočni hip-hop (kljub temu, da sem sam zagovornik tudi slednjega, a le, če je potenten, vsebinski in prekipevajoč s kakovostno energijo ...). Obisk petkovega koncerta v nedrijh ljubljanskega Orta je bil splet zanimivih okoliščin, iskrenega vabila ljudi, za katere vem, da vedo kaj je dobra in klena glasba, ostalo pa je bilo bolj ali manj stvar popolnega sozvočja konteksta, malce prostega časa v večernih urah ter dobre čiste energije, čistega filinga, če že hočete.
Rap dvojec The Masta Skillz sta Luka Vogelnik a.k.a. Lucky L., eden glavnih piscev besedil ter tantrični center dvojca, ki stremi za ravnovesjem in harmoniji energij življenja v vsej črno-beli paleti dvojnosti ekstremov, ter Jošt Urbanc a.k.a. Joe-Joe, ki dodaja vokalnemu hitrojezičnemu duetu malce več situacijskega pozitivizma in dodatnega preboja energije. Poleg dveh MC-jev se tokrat na odru družno postavi kolektiv navdihnjenih in kvalitetni gorenjskih glasbenih upov, kot so nadarjeni kitarist Teo Peternelj in njegov rastafarjanski antipod Mitja slabe a.k.a. Rasta na drugi kitari, basist Simon Roblek a.k.a. Sine, nadarjeni ritmik za opnami in činelami Tomi Eler, mična Sanja Potežica na ženstvenem delu mikrofonske podkrepitve benda, pa gostje v osebah harmonikaša Jana Ulčnika, sakofonista ter klarinetista Roberta Boneta, svetlolase flavtistke Maruše Žlindra ter nenazadnje bras vstavkov trobentača Leona Slabeta. Damn! Toliko napovedanih glasbenikov, vkolikor pa poznate oder Orta, veste, da ne gre za oder Cankarja, temveč je premalo prostora že za štiričlansko zasedbo, kaj šele za enajstčlanski (ali dvanajstčlanski) kolektiv glasbenih zanesenjakov. Za prvi spust v Ljubljano so T.M.S. Crew sklenili uporabiti vso razpoložljivo artiljerijo, saj se rojstvo prvorojenca (lani decembra napovedani album Kdo miži se lahko kosa prav z rojstvom prvega otroka ...) zgodi le enkrat v življenju, vse nadaljnje stvari pa so le ponovitve in nadgradnje. Če k temu dodamo tudi dejstvo, da so mladci in mladenke prišli svoj odrski ljubljanski junfer sklenili izgubiti v Ortu, je bila podpora vseh tistih, ki so v netipičnem ploščku zasedbe začutili nekaj nevsakdanjega in všečnega, toliko bolj samoumevna. Ura se je pomikala z devete proti deseti, ob pol enajsti pa se je desant začel s prihodom kitarista z indijansko perjanico ter popolno zapolnitvijo odrskega prostora z vsemi prej naštetimi sozarotniki.
»Dokazali vam bomo, da se da na harmoniko rapat, Ljubljana! Mi smo T.M.S Crew!« svojo otvoritev dogodja napove Lucky L. Najprej sledi izjemna rastafarjanska izi pravljica skladbe Rata res. Postopno tipanje gostote ljubljanske klime se začne z dobrim ravnovesjem sočnih kitar, zvoki harmonike in trobente, prav videti pa je, da se mlada Sanja v visokih petkah ne sliši najbolje v monitorju. Drobni kiksi, a brez izgube gravitacijske mase. Skladba ob duetu dveh malce ležerno obdelanih MC mikrofonov Lucky L.-a in Joe-Joeja funkcionira kot sanjava meditacija in spust po toboganu se začne v maniri energetske premetanke. Kva hočte od nas se z bolj neworleanskimi zvoki harmonikaško obarvanega bluesa zapelje v bolj zanimive vode hitrejših obratov. Sarkastični splet besedišča o kreativnosti, povezanosti sodobnega časa, perspektive mladincev, bolj kot pogosto slišani safer o tem, da nam je vse tako z rožicami postlano, pa se T.M.S. Crew predajajo raje iskricam kreativnosti, glasbe in pozitivizma, s katerim se da prebroditi tudi sivino morbidnega vsakdana. Tržiški rap je bolj lahkotno nastrojen in ne lomi kosti že s prvim taktom in prvo rimo, moram priznat po samem začetku, dobrih trideset in malce več obiskovalcev ter obiskovalk pa se raje preda ritmu, valovanju glasbe, energetskega dogodja, ki je nedvomno na pravi ravni, le da je na odru bore malo prostora za popolno odpiranje ventilov. T.M.S. v prvi tretjini nadaljujejo let v sferi varnosti.
Bolj funkoidni To je u men sloni na bolj izpostavljenih kitarah ter krasno začinjenih sanjavih zvokih trobentaške medenine. Ostalo je namenjeno izrekanju jasnega in kultiviranega upora proti sistemu. Oba MC-ja sta bolj mehkorimna, podobna bolj Muratu in Jose-u kot Steklim psom ali vedno jeznemu Klemnu Klemnu. Nianse so drugačne, bolj živozvočne in v fazi dograjevanja, odkrivanja svojih mej dovoljenega in nedovoljenega, Sanja pa z lepimi podtoni svojega ženstvenega seksi vokala dodaja celoti subtilno podnoto. Vsi rabimo svoj krog, da se lahko ohranimo, razvijemo ter razkrijemo v vsej polnosti, svoj delež psihoterapevtnosti cikla popolne samodestrukcije, socialne deprimiranosti in marginalnosti z druge strani polja vidnega pa lepo razkrije krasna skladba Moj krog. Dobro dopolnjen sentiš popolne bolečine ter osvobajanja dopolnijo zvoki flavte ter saksofona. Ni fejkanja in bližnjic, fantje in mladenke pa dokažejo, da znajo streči svojim inštrumentom, ne da bi se na odru postavljali in izgorevali od kičaste parade ega. Lepo! Da je celota dovolj mikavna tudi za bolj eminentne glasbene goste, potrdi nadaljevanje. »Kdo je najbolj potenten in ploden slovenski hip-hoper, najboljši slovenski MC?« sprašuje Lucky L.. Trkaj? N'Toko? Ne! V kontekst tokrat bolj paše fužinski Zlatan Čordić a.k.a. Zlatko. Ob zvokih harmonike, trobente, kitar, bobnov, basa in bobnov si ob obeh tržiških stihoklepov v celoto dobro vklopi gost, ki je dal mladcem dodatno vrednost in malce več kaljene ostrine. Nič ni pomemnejše od trenutka tukaj in zdaj, pravijo v skladbi Učer, dons, jutr, Lucky, Joe in Zakladko. Stvar funkcionira tekoče in nezatikajoče. Vsi hrepenimo po zlatih časih in boljšem jutri, dober wordflow pa se steka iz zvočnikov kot kakovostna, sicer popoidna glasbena melasa, ki obeta Tržičanom kar pogosto vrtenje na radijskih valovih. Po dobro uigranem skupnem nastopu sledi malce kvalitetnega ohlajanja ob navidez popolnoma spontanem jam sessionu, ki pa vseeno, vsej simpatičnosti navkljub, zveni bolj naučeno kot polno spontano. Zlatko spomni na svoje zlate trenutke, pa resnice, da je življenje šola, ki nas vse uči, kali in oblikuje, spremembe pa ne samo da se dogajajo, temveč so nujne za preživetje tako nas samih, naših idej kot tudi kreative. Lucky L. in Joe-Joe si kilometrino izkušenj in vtisov še nabirata, zaenkrat pa stopata po varni in dobro tlakovani poti.
Po zvokih flavte zahrumi bolj udarni slez skladbe Naumi, ki premore malce več distorzirane udarnosti, po zvokih odjekov kitare pa se začne besedna igra o tem, kako si lahko izberemo vedno le svoje lastno polje samoniklosti, brez navdiha in potence prihodnosti pa se ob kreditnih skrbeh in teži eksistence pogosto razblinjamo kot prividi in iz mladih idealistov izginjamo v popolni nič sive odraslosti. T.M.S. furajo svoj lastni rock-raggeae film in z dobrim družbeno kritičnim podtonom dotikajo srčne centre tudi tistih malce bolj občutljivih, ki se z gravitacijo realnosti običajno malce težje soočajo. Kranjska spevnost je tukaj bolj previdna in premalo rušilna do sistema in družbenih omejevalcev, ki nas jahajo ter nam kradejo zlato jutrišnjega dne ter barve v mavricah, pomislim, a je mainstreamovski zven kolektiva T.M.S. bolj družbeno sprejemljiv, kljub temu pa vseeno dreza v osir aktualnosti, a z manj želje po konfliktu, revoluciji in prevratu izprijenih vrednot. Vse je klic po »Peace! Love! Unity! Respectu!« in tokrat s komadom P.L.U.R. kolektiv spusti v zvočni eter malce več družbene kritike, a s podtonom spoštljivosti, kultiviranosti in sebi lastne mehkobe. Krasni Sanjin vokal mehča trenutne izlive jeze, ki se tokrat ne odpoveduje tudi kletvicam, a s kontekstom za boljši jutri. Nekaj idealističnega je v celotni lirični nadgradnji, T.M.S. pa ob odobravanju malce zadržane, a vseeno plesno razpoložene publike peljejo koncert v pravi smeri dalje. Bolj udarna Apokalipsa prikliče v spomin žalost ob spoznanju, da smo po letu 2012 deležni nadaljevanja, ki še ni dočakal uničenja in preživetvenega nagona Mad Maxa, gre pa vse v smeri degradacije, recesijskega praznjenja, razelektritve kreativnostnega naboja, v misli in srca pa so nam vgrajeni spodbujevalniki frustracij. Apokalipsa tokrat zabije žebljico na pravo glavico, z malce manj rezerviranosti hrumi bolj v maniri French Funk Fundationa kot prej čutene mehkobe. T.M.S. mi na distorzirani potenci bolj zažigajo in me bolj premikajo. Potem pa prava doza adrenalina s komadom Pad u feeling not, ki sinhrono druži balkanske lestvice, funk in spevni refren, ki sprašuje, ali smo padli v pravi filing not? Absolutno. Brez dvoma, a na drugo poslušanje in na drugi obisk že dobro uležanih komadov bo stvar še bolj aktivirala centre za gibalno sproščanje tistih mišic, ki se ob dobri plesni metriki že tokrat skoraj poženejo v fazo samostojne dinamike. Sklepni blues-ska-chillout s skladbo Kdo miži daje zadnjo piko na i večeru, T.M.S. pa si dajejo tu poleg diktata melodične in ritmične matrice ploščka še malce prostih kril, ki dopuščajo še malce intenzivnejše obdelave skladbe, ki kritizira tišino tihih nezadovoljnežev, ki si ne zmorejo niti sami priznati, da smo v riti in bi bilo potrebno narediti spremembo, premeno. Sklepni del z intenzivnejšo parafrazo v maniri trboveljskih Red Five Point Star si T.M.S. jemljejo za paravan popolne nadgradnje z distorziranim finalom, ki po Sanjinem pozivu po ponovitvi refrena sklene parabolo koncertnega prepričevanja v stilu okusnosti, ne pa tudi popolnega klimaksa do povsem pohvalnega sklepa. Sledi kratek priklon in skupinski pozdrav publiki ter ekspresni odhod z odra. Zgodba prvega ljubljanskega dejanja zasedbe T.M.S. se je zaključil. Fiaska ni bilo, stoječih in burnih ovacij žal tudi ne.
Pravzaprav ne gre za dejanje kritike. Pomembno je dejstvo, da tisto, kar še ni obro prebavljeno, dodobra užito in uležano, v prestolnici alternativnega in osrednjetočnega kulturnega masturbiranja niti ne dobi vidnih pohval pri nikomer. Sam si drznem povedati, da so T.M.S. Crew bili na nek sebi lasten način, ki stremi po perfekcionizmu na trenutke žrtve svojih lastnih projekcij tega, kaj bi moral postreči idealni koncert, ki ga v prvo nihče ne bi mogel niti pričakovati. Povsem nepotrebno, saj je energetska raven zasedbe povsem koherentna in mladcem ne manjka nič, le na trenutke morda par bolj odločnih in bolj žmohtnih jajc ter trdnejše hrbtenice. Stvar okusa in stvar vizije s strani z lastnimi glasbenimi dikcijami perfekcije okuženega posameznika, jebiga, saj ima vsak svoj lasten mentalni val asociacij in izpeljav tega, kaj bi ga v določenem hipu kvalitetneje izstrelilo v stratosfero. Navkljub temu moram mladim Tržičanom (ter Tržičankama) priznati, da so dobra ekipa medsebojno dobro povezljivih zabavljačev, ki pa se bodo, stavim, še dodobra kalili in izoblikovali. To je stvar kilometrine, po prebitju ljubljanskega ledu pa bo naslednjič, upam, padla tudi iluzija neosvojljivosti žabarskih branikov. Karizmatičnost terja malce spuščenega rešpekta ter absolutno opustitev metra, s katerim meri glasbenik svojo kakovost z odzivi nikoli nepristranske publike. Za naslednjič stavim, da bodo zmožni umakniti valobrane svoje popolne katarzične energičnosti ter bodo pustili valove dobro kalibrirane sofisticirane jeze ter konstruktivne kritike bolj konkretno butniti ob bregove tudi manj pripravljene publike. Naj odplakne cel svet in naj obstanejo samo najbolj trdoživi, z drznostjo pa sledijo tudi salve priznanj, pohval ter navajanja, da so bili vsi tisti, ki so zamudili koncert, oropani nečesar izjemnega. Tokrat kataklizmičnih valov ugodja ni bilo, smo pa okusili okusen koncert zasedbe, ki nakazuje silhuete dobre estetske profiliranosti in dobro uravnotežene glasbe z esenco ter nastavki zob, ki bodo v bodoče še bolj konkretno grizli. V tolažbo bi bilo potrebno omeniti, da je koncertni ljubljanski junfer padel, po principu mojstra, ki dela vajo in dejstva, da vaja dela mojstra pa si drznem predvidevati, da gre lahko po sicer zelo solidnem koncertu v bodoče lahko samo še na bolje. Naslednjič upam torej na popolen potni spust po divjih strminah, brez pluženja, zavor in brez mašil, mlademu ducatu nadobudnih talentov pa želim še mnogo dobrih, prodornih nastopov, velikih osvajanj tudi večjih odrov tako doma kot tudi na tujem (ne glede na to, da negujejo lepoto domorodnega izrazoslovja). Upam, da mi odkritosrčnosti ne zamerijo, pa naj si sposodim citat z njihove plošče: »Gandhi is telling truth! Always!« Tokrat zgolj v imenu prosperitete in evolucijskega preboja vseh plafonov, omejitev ter ukinitev nepotrebnih limitatorjev polne kreative, saj meja ni. Sky is the limit, baby! Sky is the limit!
na vrh